GORA: VODA

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačega prebivalstva.

Poznavanje pokrajinskih sestavin normalnega = rečnega površja nam koristi pri preglednem orientiranju v pokrajini. Poznavanje posameznih značilnosti gorskih vodotokov (smer in strmec rečnega toka, ki vpliva na hitrost) nam lahko pomembno obogati védenje o pokrajini, saj je »v vodi raztopljena vsa pokrajina.«

Gledano v celoti določajo v Sloveniji višino potokov in rek prvih šest mesecev v letu snežni zadržek, nato tri mesece izhlapevanje, oktobra in novembra pa močne padavine. V sicer značilnem snežno-dežnem režimu, je snežnost vedno manj izražena. Krepi se jesenska dežna sestavina režima. Odtok je kar za najmanj 20 % nižji kot pred štiridesetimi leti. Posledica podnebnih sprememb so manjše količine padavin in višje temperature.

Gorski vodotoki imajo hudourniško naravo (nestalen tok, ki ima izrazit strmec) in svojo erozijsko moč pokažejo ob obilnih padavinah.

Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Vodna oskrba je odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. Zaradi kraškega pronicanja imajo vode, ki se pojavljajo v vznožju apnenčastih masivov kot izdatni kraški izviri (temperatura okrog 7 °C = povprečna letna temperatura zraka), manjšo samočistilno sposobnost kot tekoče površinske vode. Osnovno pravilo varovanja je zato enako kot za ravnanje z drugimi odpadki – količino odpadne vode je treba čimbolj zmanjšati in za dosego tega cilja je treba upoštevati vse razpoložljive možnosti.

Za gorniško rabo so pomembne informacije o mokrotnih površinah, na katerih je hoja zunaj urejenih poti skoraj nemogoča (takšni sta na primer visoko barje Šijec na Pokljuki in območje Lovrenških jezer na Pohorju). Raziskave kakovosti ledeniških visokogorskih jezer kažejo zaskrbljujoča znamenja onesnaženosti. Njihovo stanje je pomembno tudi za kakovost pitne vode v dolini. Ali za stanje naših teles, ki jih sestavlja kar 60–70 % vode.

Ko se odpravimo v gore, si navadno določimo cilj. Največkrat je to gora/stena in njen vrh. Pot, zlasti v prvem delu, največkrat poteka kot vzpon, to je premikanje po vertikalni smeri (sledi še spust v dolino). Premik v višino ima sam na sebi pomen, ki nas nagovarja podzavestno. Povezuje se s prvino zraka. Ta v človeški zaznavi ustvarja posebno vzdušje, ki nas osvobaja od težnosti, ki ju vsebujeta prvini zemlja in voda. V ljudski govorici gre za odmik od vsakodnevnega sveta v dolini, z vsemi skrbmi in obvezami.

Ravnih površin je v naravi v resnici malo. Tudi če od daleč nekaj izgleda kot najboljši približek ravnega, je površje v drobnem izrazito neravno. Ali bolje: razgibano, zakoreninjeno, zagruščeno. V to se najlažje prepričamo, kadar dežuje (ali kadar iščemo ravna tla za bivakiranje …). Voda je najtrdovratnejši (gravitacijski) dejavnik preoblikovanja površja.

Poglejmo na primer soliflukcijske terasice. Gre za majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

Voda je tista, ki ustvarja vreme.

Vodne prvine kopne pokrajine (izviri, slapovi, reke …) delajo Zemljo lepšo, obiskovalcem pa so ti prizori med najljubšimi. Zato je eden največjih absurdov kapitalizma, da je količnik litra kupljene vode v plastenki v primerjavi z litrom vode iz pipe kar 13.625 : 1. Voda je najdražja hrana v slovenskih gorah!

Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode in ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja.

(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !