RAZSTAVA, KI SE JO JE SPLAČALO IZPUSTITI

V Knjižnici Domžale je bila pred kratkim na ogled (v osnovi fotografska) razstava Podobe Domžalske poti spominov. Fotografi, člani Foto, kino in videokluba Mavrica iz Radomelj, Jože Kragelj, Špela Kragelj Bračko in Jasna Bračko so razstavili lastne hodifotne podvige.


Vabilo na razstavo. (vir: Knjižnica Domžale)

Na sicer obrtniško korektnih fotografijah ni niti sledi o letnih časih (ustvarjalni vir je bila zgolj pomlad). Utrip gorništva, s celotno filozofijo hoje, doživljanja narave in oblikovanja samega sebe je na fotografijah velikega formata komajda zaznaven. Čeprav so partizanski spomeniki, izjemne, zgovorno neme priče dogajanja, zaradi katerega je pot takrat sploh nastala, pa o njih ni ne duha ne sluha. (Kdor je enkrat doživel konspirativno temačnost Lukove bolnice, ve, o čem pišem.)


Razstava. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Fotografije so v sodobni pohodniški maniri pot izkoristile zgolj za lepo kuliso, brez vsebine. Tistim, ki po Domžalski poti spominov stopamo leto za letom, prizori niso odkrili prav nobenega novega (razglednega) kotička. Zorni kot fotografov je ostal prazen ujetnik objektiva.


Osveženi znak Domžalske poti spominov (avtor Blaž Češka, po predlogi Toneta Jarca).

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje! Prav to je čar domžalske slikovite poti. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Avtorsko fotografsko razstavo je dopolnila neavtorska razstava v vitrinah. Brez zaznavnega koncepta – v stilu na pol urejene ropotarnice – so bili na kupu žigi, smerne table, vpisne knjige, zemljevidi, vodniki … Dokumenti na razstavi večinoma niso bili originalni. Niti besede, dokumentarne sledi ali materialne dediščine ni bilo o začetnikih poti, o zakonskih znamenitežih, ki sta pot prehodila več kot stokrat. Zamolčani so dolgoletni živi skrbniki kontrolnih točk, ki prostovoljsko nalogo neomajno prenašajo iz roda v rod. Razstavnega življenja ni bila deležna niti obsežna knjiga dr. Miroslava Stiplovška, ki je popisala takratno dogajanje. Zato ne čudi, da ni bila predstavljena tudi ideja (gorniške) osvežitve poti.


Vitrinski del prahozbiralcev. (Fotografije: Borut Peršolja)

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.
(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Domžalska pot spominov bo na celovito predstavitev morala počakati. Ljudi, ki verjamemo, da se s korakom pride do miru in doživetja. Lani je pot praznovala štirideset let; na obletnico se ni spomnil nihče.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !