ZABAVIŠČE INTERESOV

Pred kratkim je bil v sklopu mozaične oddaje Tednik na TV Slovenija objavljen televizijski prispevek z naslovom Planšarija ali zabavišče?, ki ga je pripravila novinarka Anka Pirš.

Z nekaj koristne časovne in vsebinske oddaljenosti komentar videnega. Povsem možno je (govorim tudi z lastno izkušnjo), da smo številni sogovorniki povedali še kaj drugega, pa to v prispevku ni bilo objavljeno.

Kaj je sporočilo oddaje?


Vse je isto, kot na začetku. A v resnici je vse drugače. (osebni arhiv)

***

- Napovednik: planšarija in kanalizacija

Televizijski prispevek je bil napovedan takole:

»Planšarija ali zabavišče? Bodo na Veliki planini res zgradili poletno sankališče in zipline, to je jeklena vrv za adrenalinsko spuščanje? Ljubitelji Velike planine, zbrani v Civilni iniciativi, temu z ogorčenjem nasprotujejo. Prepričani so, da mora planina ohraniti starodobno vsebino in podobo in ne sme postati zabaviščni park. Že tako je prenapolnjena s turisti, zaradi neurejene kanalizacije počitniških koč pa imajo v dolini čedalje večje težave s pitno vodo, opozarjajo kamniški jamarji.«


Pomembna je celotna slika, ne samo zorni kot. (Fotografija: Borut Peršolja)

V naslovu prispevka omenjena planšarija je sposojenka iz Bohinja. V Kamniku ta pojem v preteklosti ni bil v rabi. Pod vplivom besedil skladb različnih narodno zabavnih ansamblov (in zlasti tekstopisca Ivana Sivca) je beseda planšarstvo in izpeljanke, na kamniškem, nekritično prešlo iz poljudne, tudi v splošno in celo strokovno/znanstveno javnost. Na Veliki planini nikoli ni bilo planšarja, vedno je bil pastir (tudi ženska se je poimenovala z moško obliko).

Napovednik kategorično omeni »neurejeno kanalizacijo počitniških koč« in s tem domnevno nakaže (edinega) krivca problema: »… čedalje večje težave s pitno vodo.« Počitniške koče so nedvomno del problema onesnaževanja kraških voda, ki pa obsega še razmeroma obsežno kmetijsko rabo tal, ostalo turistično souporabo območja Velike planine (planinski koči, gostilne, obiskovalci) in nastajajočo stalno poselitev oz. bolj ali manj spontano urbanizacijo občutljive pokrajine.


Izkoriščana idilična podoba. Do kdaj še? (Fotografija: Borut Peršolja)

Prevladujejo točkovni dejanski in potencialni onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraških voda so največja nevarnost:
- greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje,
- odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode in pašne površine, kjer se pase po sistemu čredinke (krave so na paši ves čas – 24/7) ter
- motorna olja, kurilna olja in kemična barvila, ob prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske/gradbene mehanizacije in vzdrževanja delujočih žičniških naprav.

- Pastirski župan na paši misli

Po viru iz leta 1939 ima na Veliki planini pravico do paše 68 upravičencev iz vasi Prapretno, Bistričica, Stranje, Klemenčevo, Kregarjevo, Gradišče, Prapretno, Zakal, Sidraž, Senožet, Sv. Lenart na Rebri, Košiše, Stolnik, Laniše, Tunjice, Zagorica in Okroglo. V letu 2020 je živino menda paslo le še 37 upravičencev pašne pravice (54 % vseh). Podatku žal ni sledilo natančnejše (pod)vprašanje novinarke, saj ni isto, če imaš živino na planini ali to živino AKTIVNO PASEŠ kot pastir … Razlika je pomembna in dolgoročno lahko usodna. Živega pastirja so v zadnjih desetih letih zamenjale ograjne, električno pastirske čredinke. Vsakodnevno, trajnostno naravnano človeško delo zamenjujejo horuk akcije s težko kmetijsko/gradbeno mehanizacijo.


Živost planine je v celoti pogojena z ohranjeno naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po besedah člana Agrarne skupnosti “Pašna skupnost Velika Planina” Janeza Koželja je planina ohranjena in nanjo ljudje (obiskovalci) hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več v celoti, kar je na primeru letošnjega zimskega dogajanja (ko na planini že več kot pol leta ni bilo niti ene krave, razen v zmrzovalniku) nekoliko zmedeno ugotovil tudi sam. Ob verjetno 300.000 obiskovalcih letno se pojavljajo številni in zelo raznoliki motivi. Nekateri – kar smo po naročilu Občine Kamnik v študiju Načrt upravljanja z obiskom ugotovili v CIPRI – so za Veliko planino bolj izraziti, kot na primer drugod v gorskih območjih Slovenije.

Seveda drži, da so planine povsod v Alpah priljubljen izletniški cilj. Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten zaslužek, posledica pa je obojestransko zadovoljstvo ter možnost za dodaten razvoj območja (na Veliki planini to velja že zadnjih devetdeset let s pojavom bajtarstva). Resnica je marsikje pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo zgolj in samo za to, ker jim prinašajo dodaten zaslužek. Tisti hip, ko bi se moral vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe gorskega sveta (z vidika skupnega upravljanja planin ob upoštevanju različnih dejavnosti v prostoru), kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v istem, gorskem prostoru.


Zgolj gore? Zgolj planine? (Fotografija: Borut Peršolja)

Še vedno verjamem v to, kar sem napisal pred leti:
»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena …

Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja.«

V kakšnem duhovnem svetu živijo današnji nasledniki nekdanjega Velikoplaninskega pastirja?

- Ekonomika narave, ki je zaklad

Direktor družbe Velika planina Mark Anžur je izpostavil, da mora podjetje za žičničarstvo, gostinstvo, turizem in rekreacijo v svojstvu dobrega gospodarja vzdrževati infrastrukturo, ki sicer nezadržno propada. Zelo redko, celo izjemno je bilo iz ust direktorja družbe slišati »da je Veliko planino treba ohraniti«. (Jeseni leta 2004 je družba Oikos d. o. o., ob razpisu Občine Kamnik za nakup 75 % deleža podjetja Velika planina d. o. o., v okviru poslovnega načrta in razvojnega programa pripravila projekt Obudimo Veliko planino – evropski biser kulture in narave. V njem je bil kot glavni cilj opredeljeno ohranjanje in trajnostni razvoj Velike planine, predlagana je bila razširitev dejavnosti podjetja (iz izključnega upravljavca infrastrukture) ter odstranitev dotrajanih žičniških naprav in prepustitev delov smučišč naravnim procesom.)


Netehnološki užitek zime. (Fotografija: Borut Peršolja)

O poletnem sankališču in zipline nismo slišali veliko. Ne o tem, ali je dejanska lokacija idejno dejansko zamišljena na (s Kopačevim odlokom) zavarovanem območju zemljišč pastirskega dela Velike planine (propadle vlečnice na območju Tihe doline) ali na že degradiranem območju vzdolž delujočega smučišča ob sedežnici Gradišče. Tam, obstoječi Občinski prostorski načrt, take dejavnosti ne prepoveduje, temveč jih zgošča in spravlja v razumen, tudi ekonomsko-razvojni okvir.

- Turizem je kriv, kmetijstvo pa je zavito v zeleno

Biolog in jamar dr. Rajko Slapnik je povedal, da je treba urediti infrastrukturo, odstraniti nezaželene stranske učinke onesnaževanja voda, ki so povezani s turizmom. Prav nič pa ni bilo v celotni oddaji govora o kmetijski rabi, o paši živine, ki s spremenjeno obliko paše prinaša na primer večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic.

Zaradi 24/7 paše na prostem (in bivanja v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %, posledično se intenzivira paša. Čezmerna raba tal in čezmerna paša s pasočimi živalmi vodita v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal. Prekomerna paša vodi v upad rastlinske (in živalske) raznovrstnosti, tla so siromašnejša, rastje postaja monokulturno. Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša (padavinska voda pa hitreje in bolj erozijsko odteka). Vse skupaj dobi prav posebno dimenzijo v luči, ne prav umirjeno delujočih podnebnih sprememb.


Če si viden, si kriv. (fotografija: Borut Peršolja)

- Župansko prelaganje bremena

Na vprašanja novinarke kakšen turistični razvoj je primeren za Veliko planino, kdo o tem odloča in zakaj v zadnjih štiridesetih letih v teritorialno pristojnemu Kamniku niso sprejeli nobenega možnega scenarija razvoja je župan Občine Kamnik Matej Slapar sprenevedavo odgovoril, da to ni vprašanj zanj (!), temveč za njegove predhodnike …

Po začetnem optimizmu, ko je sedanji župan kazal precejšnjo odločenost za ureditev razmer na Veliki planini, se vse skupaj odvija izjemno, izjemno počasi. Dejstvo je, da ima (v njegovem mandatu) na voljo strokovno usklajeno gradivo podjetja Locus prostorske informacijske rešitve d.o.o. iz leta 2018. S tremi možnimi scenariji ohranjanja in razvoja Velike planine. Občinski svet, navkljub nekaterim najavam, gradiva doslej ni obravnaval.

Posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, reševalne koronske akcije navala obiskovalcev v zimi 2020/2021 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja. Ob odsotnosti predstavitve rešitev ter stalnega, vodenega dialoga in posvetovanja z vsemi deležniki, občinska oblast še naprej zanemarja javno souporabo tega izjemnega dela slovenskega alpskega sveta.


Raziskanost, ki postaja čez in čez nazornejša od dejanskega dogajanja. (vir: Locus d. o. o.)

- Tako kot v dolini, tako v gorah

Zakaj je bilo treba v času epidemije in politično pregretega strankarskega ozračja v zgodbo pripeljati še Uroša Urbanijo je seveda posebna, ne rečem da ne aktualna zgodba.

Žan Potočnik, domačin, občinski svetnik (iz na državni in občinski ravni opozicijske Liste Marjana Šarca), je opozoril na tematiko, ki bolj kot na sistemski, zakonodajni ravni, izhaja iz odnosa do planine. Sam je odraščal v tem okolju, zato so mu stvari poznane. Prav ta odnos je lahko osnova za kakovostne, strokovne, vendar predvsem na oblastnem pravu temelječe rešitve. Dokler teh ni, smo vsi skupaj v območju lastne interesne sfere, da ne rečem moraliziranja.


Vseenost trenutka. (vir: Prirodsolovni muzej Slovenije)

***

V delu, ko sem v oddaji nastopil tudi sam, sem bil podnaslovljen kot Borut Peršolja, Planinska zveza Slovenija. Z aktualno PZS (=Pohodniška zveza Slovenija) seveda nimam nič. Tako se je odločila novinarka, sam pri tem nisem sodeloval.

***

Smo zaradi tega prispevka rešili naslovljeni problem?

Bo letošnja poletna sezona drugačna od dosedanjih?

***

Več v:

Velika planina: iz zgovorne davnine v ležerno sodobnost

Načrt upravljanja z obiskom na Veliki planini – končno, a ne dokončno

Petdeset let zavarovanja Velike planine

Voda, ki priteče z gora onesnažuje

Neprekosljivost neke planine

Velika planina, velika zmota

Greznični zaklad

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !