ZUNAJ

Brez izleta in z njim povezanim gibanjem ne gre. Ja, seveda gre na kratek rok. Zgodi se, da zaradi toka življenja in pokrajinskih okoliščin umanjka nekaj vikendov, celo nekaj tednov zaporedoma. A biti zdržema brez hoje + odhoda od doma + vrha + doživetja + druženja dva meseca skupaj, pa je že kar … kriza?

Vladni Odlok o začasnih omejitvah pri izvajanju športne dejavnosti je pred koncem leta določil:
- da je športna rekreativna dejavnost dovoljena, če so udeleženci člani istega gospodinjstva in
- da posameznik ali osebe iz skupnega gospodinjstva lahko prehajajo med občinami v statistični regiji, kjer imajo prebivališče, za namen izvajanja individualne športne aktivnosti ali gibanja v naravnem okolju izven naselij.

Prav takšno rešitev smo – zlasti v gorniških vrstah – pogrešali (in jo nekateri tudi predlagali) že spomladi oziroma ob začetku epidemije koronavirusa v Sloveniji. Rešitev namreč omogoča:
- gibanje v izjemni naravi,
- odhod od doma in hojo tudi izven okolice domačega kraja,
- razpršeno izbiro cilja in poti z izhodišča in v vhodišče,
- izogib večjemu številu obiskovalcev ob upoštevanju in izvajanju starega, klasičnega gorniškega pravila o varnostni razdalji (»najprej hodimo z očmi, zatem …«) med udeleženci ob hoji v koloni.

Omejitev na statistične regije je ob koncu tedna nemudoma vodilo v dogajanje, ki je odmevalo zlasti v medijih: gneča na izletniško zanimivih območjih, prometni kolaps na zasneženih ozkih gorskih cestah, težave s parkiranjem zaradi premajhnega števila parkirnih mest, pozivi domačinov prišlekom zaradi onemogočanja normalnega poteka vsakdanjega življenja, stalen policijski nadzor in kaznovanje kršitev z nemogočimi družabnoomrežnimi grožnjami po nepomoči in nereševanju.

V razmerah, ki nas po dolgih letih učijo značilnosti zime v polnem pomenu besede, se tudi gorniška dejavnost mora in more zavedati rešitev povezanih z znanjem in izkušnjami:

- Razmere nam omogočajo zlasti večurno, skoraj vso svetlo (celo)dnevno hojo (5–6 ur) iz doline gor in dol v vhodišče.

- Razmislek vodi k iskanju krožne ture; včasih je krožnost tudi to, da se vzpenjamo in spuščamo po isti poti (itak so zimski vzponi zaznamovani s sprotnim spoznavanjem razmer za varen spust v dolino).

- Druge okoliščine (povezane z epidemičnim zaprtjem javnih prostorov, ki so po navadi zbirališča ljudi) vplivajo na načrtovanje in izvedbo ture brez postanka (v planinski koči). Ves oskrbni, logistični del (s termovko vročega čaja!) imamo zato s seboj. Nahrbtnik je težji, hoja v določenem delu počasnejša, vse skupaj – z doživetjem vred – pa kondicijsko in časovno daljše, intenzivnejše.

- Ob zavestnem izogibu širšemu krogu obiskovalcev gora znanih območij, pridejo v ožji izbor cilji in poti, ki jih iz preteklih vseživljenjskih izletov in tur določa lastno gorniško znanje. Izbor ture dopolnijo družinske, partnerske, sopotniške prilagoditve (in zahteve). Sprva navidezno ozek nabor se ob dejanskem iskanju raztegne v širok kakovosten nabor poti in (vmesnih) ciljev. Drži: verjetno bo en motiv prevladujoč, saj ne bomo mogli pokriti vseh motivov.

- Pripravljenost na daljšo, skorajda celodnevno hojo, pomeni tudi pripravljenost na zelo različne razmere, ki se ob višinskem in dolžinskem prerezu ture hitro menjajo. Višina snežne odeje, njena trdnost, zgaženost, vetrovnost na odprtem, svetloba, zastrta z visoko oblačnostjo … da ne omenjam tudi znotraj duše naloženih opravkov, bremz in vzpodbud. Tekma s samim seboj je neizprosna.

***

To, kar bi rabili v teh razmerah je aplikacija, v kateri bi vsi, ki razmišljamo o odhodu v hribe naslednji dan, to »neobvezno« najavili. (Že doslej smo – zlasti z vidika rabe bivakov ali manjših plezališč – različni organizatorji na spletu najavljali različne skupne ture, gorniška usposabljanja z bolj številčno udeležbo.) Skupek najav bi nakazal območja, ki znajo biti ob dejanski odločitvi naslednji dan (pre)obremenjena. Ko bi bili ti skupki znani bi lahko vsakdo spremenil svojo odločitev. Upravljanje z obiskom bi dobilo nek širši smisel.

V organiziranih oblikah gorništva pa se vedno bolj kaže potreba po ponovnem umiku za društveni (virtualni) zid. Številne javne spletne objave o izvedenih turah, razmerah in logistiki potovanja so pogosto sprožilec črednega nagona – cilj je že v naprej izbran … Zaradi velikih razlik med izkušenim gornikom in novodošlim pohodnikom se res zdi smiselna uvedba informacijske infrastrukture, ki bo forumsko izmenjavo izkušenj zaprla v krog članstva. Ne, ne gre za elitizem in skrivaštvo, gre za odgovorno izmenjavo stališč, ki neposredno vplivajo na varnost vseh obiskovalcev gora.

***

Izkaže se, da nujnih šest osnovnih, soodvisnih pogojev, da se slovenski tipizirani pohodnik odpravi v hribe – nenaporen izlet, lep razgled, odprta planinska koča, nepogrešljivo sončno vreme, praznik ali konec tedna ter docela usklajena zunanja podoba, povzroči tektonski razmik pohodništva od gorništva.

Gorniško znanje in izkušnje ter obvladovanje veščin odpirajo vrata v gorsko pokrajino.

Korak, ob katerem damo doma sušiti gojzarje, je zato pomirjen.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !