TOVARIŠA

(Objava ni sponzorirana.)

Paolo Conetti, prevedel Luka Novak:
Osem gorà

Ljubljana 2020: Totaliteta d. o. o., 238 strani, ISBN: 978-961-7075-02-1, cena: 24,90 €

Knjigo sem od založbe Totaliteta d. o. o., Ljubljana dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

V gorah je najbolj cenjeno prav tovarištvo. V Častnem kodeksu slovenskih planincev mu je (od leta 1973, poudarjeno pa od osvežitve kodeksa v letu 2015) namenjeno samostojno, VI. poglavje z naslovom PLANINSKO TOVARIŠTVO. »Tovarištvo in zvestoba sta za gorništvo bistvenega pomena, sta pogoja za njegov obstoj in razvoj. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo,« piše v njem.

S tovarištvom so povezane besede nesebičnost, obzirnost, pogum, požrtvovalnost, skromnost, sproščenost …


Tovarištvo pogleda. (Fotografija: Borut Peršolja)

Preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki je ideal, ki z leti samo pridobiva na veljavi. Biti del klape, bande, del druščine, ki živi brez omejitev. Zato ni čudno, da zaznamuje tudi marsikaterega knjižnega junaka, pogosto je celo rdeča nit filmskih pripovedi in romanov. Tudi knjiga Osem gorà ni izjema. Gre za učbeniško abecedo tovarištva: med prijateljema iz otroštva, med mladimi in odraslimi, med človekom in goro.


Preplet. (Fotografija: Borut Peršolja)

Neizprosna resnica je, da so za »vzpon itak potrebne samo noge, dol pa potem že nekako gre.« Tako kot v skali zaman iščemo kakršnokoli prožnost, ki bi korak absorbirala kot zemlja ali trava, enako vztrajno in pričakujoče odkrivamo zapletenost, soodvisnost in trud, ki ga je treba vložiti v vsak nasmeh, v vsak stisk roke, ki zagotavljata pristno zadovoljstvo – tovarištva.

Zgodba, gore so idealen prostor/čas za osvežitev spomina, se sprva suka v prvinskem trikotniku sin-oče-mama. Tako kot številne obiskovalce slovenskih gora, jim vsakdanjik oblikujeta prostost in gorništvo. Oče, sicer arhetip slovenskega (očitno pa tudi širše alpskega) SPD planinca, bezlja po hribih in mulca Pietra vlači s seboj. Ne ozira se dosti nanj, dokler ni RES treba in dokler ni PREPOZNO. Prepozno za odnos, ki bi ob očetovskih pogovorih in izkušnjah stkal vezi, namesto odtujenosti, ki vodi v kuhanje zamer in mimobežnost.

»Dal mi je nekaj jasnih navodil: prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov; drugič, hoditi v tišini; tretjič, pred razpotjem vedno izbrati pot, ki se vzpenja.« (42)


V strmini ni dolgočasja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pa saj si ga niso sami izbrali. Če nekdo pride do sem gor, potem je to zato, ker ga doli ne pustijo pri miru.«
»Kdo pa, doli?«
»Gospodarji. Vojska. Duhovščina. Šefi. Odvisno.« (43)

»Ne da se mi. Ne grem.« …

»Ne bi ga mogel bolj prizadeti. Da ne bi šel z njim v hribe, se je moralo zgoditi prej ali slej, to je moral vedeti.« (81)

Sprva stranski igralec, Bruno, vaški mulc, hitro postane enakovreden del dogajanja, ki z izkušnjo omejenega okolja ne izstopi iz usode, ki so mu jo prerokovale aoška sojenice. Večno nasprotje podeželja in mesta, zaostalosti in svetovljanskosti, se jasno in neizbežno zarisuje na več ravneh. Vse, kar najboljšega nudita obe sestavini nasprotja, se znajde v slikoviti pripovedi. A že v naprej je jasno, da je za izhod iz ledeniške razpoke potrebnega zares veliko.

Moči. Ljubezni. Opazovanja in razumevanja.

»Za kaj pa si se rodil?« »Da bi bil hribovec.« (156)


Prostost, ujeta v dušo opazovalca. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako se imenujejo te gora?« je vprašal. Meni se je zdelo to čudno vprašanje, glede na ves čas, ki ga je preživel ob študiju zemljevida na steni.

Brunov stric je dvignil pogled , kot bi premeril, ali se bo ulilo, in z naveličano gesto je rekel: »Grenon.«

»Kateri je Grenon?«

»Tale. Za nas je to Granina gora.«

»Ves ta greben skupaj?«

»Ja kaj pa. Tu ne poimenujemo vrhov. Ta predel pač.« (52)

»… a sem imel punco, pa saj veš, kako je.«

»Ni marala brade?«

»Kaj hočeš. Tebi pa lepo pristoji, spominjaš me na tvojega očeta.« (108)

»No ja, nekateri hodijo tudi v gostilno.«

»Saj sem hodil v gostilno. Ampak zdaj je dovolj gostilne, gozd je boljši.« (111)


Z razprtimi krili. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako pa je z Brunom?« me je vprašala.

»Čudno. Včasih se mi zdi, da se poznava od vedno, potem pa pomislim, da pravzaprav o njem nič ne vem.« (129)

Skrivnostni mehanizem, zakaj lahko nekatere stvari med znancem in neznancem funkcionirajo od prvega hipa dalje, med sinom in očetom, pa (tako je vsaj videti) zgolj na trenutke, kot celota pa niti ne, je v zgodbi gorniško izostren. Gorništvo, pripovedovano skozi Pietrova čustva, opise in razmišljanja, nas, ki izhajamo iz nahrbtniško gojzarskih gnezd, navda s spominom po enako ali podobno doživetem.

Ob branju se zavemo trenutka/ture, leta, odločitve, ko smo se na tej isti poti – že ob pripravi, med vzponom ali šele sestopu, tudi sami bolj ali manj odločno podali v lastno smer. Smer sprejetja ali zavrnitve.

Ne, v tej enačbi, kar izvemo šele leta kasneje, nikoli niso zatežena neznanka gore, temveč odnos(i) s tistimi, s katerimi spočetka hodimo in plezamo.


Krhkost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Knjiga je prav zaradi ozadij, ki se ves čas lepo, mestoma slikarsko izrisujejo, preprosto univerzalna. Nešteto podobnih zgodb je v vsem alpskem prostoru in upam si reči povsod, kjer je tektonika v nekem daljšem trenutku namesto navzdol, zavila navzgor. Slovenski očanci so še pred drugo vojno hodili zgolj v pwanino in nikakor na goro, kot hodimo danes. Tudi velik del velikoplaninske pastirske etnologije izhaja iz prvinske nedostopnosti iz z njo povezano osamljenostjo.

Ali s hrepenenjem po boljšem življenju, ki obvezno vključuje tudi ljubezensko prigodo in obilico podmladka, ki bo nadomestil takrat še nepredstavljivo modernizacijo pastirovanja.

»Kaj praviš: se je več naučil tisti, ki je obšel osem gora, ali tisti, ki je prišel na vrh gore Sumaru?« (166)

»Še zdaj ju vidim pred seboj, kako stojita tam, blizu in vzhičena, kot bi bila oče in sin.« (59)

»… sem imel dva očeta … prvi je bil neznanec, s katerim sem bival dvajset let, doli v mestu, … drugi je bil gorski oče, tisti, ki sem ga zgolj zaznal, a ne bolje spoznal … Ta drugi oče mi je zapustil podrtijo, da iz nje zgradim hišo. In tedaj sem se odločil, da pozabim na prvega in dokončam delo v spomin na drugega.« (144)

»… in če je rabil kak nasvet, je tako prišel sem. Veliko je dal na to, kar je rekel tvoj oče.«

»Nisem vedel.« (130)


Uganka o času, ki je sedanjost in prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mestni milje, dejstvo, da izhajam iz delavskega blokovskega naselja, je v različnih situacijah že v naprej določalo marsikateri odziv gorskega domačina. Mestno poreklo je – ne da bi se sam kaj posebej trudil za to – še kako vplivalo na potek dogajanja in imelo razno razni vpliv pri navezovanju ali vzdrževanju stikov z domačinskimi sovrstniki, pastirji, znanci.

Seveda je bilo res tudi obratno: nalepka VAPO (=VAški POsebnež), ki se je še danes sramujem, je bila obvezni del tedanjega besedišča. A šele leta stvari postavijo na svoje mesto: nekdanje čudaštvo je preraslo v občudovanje, prvinska samost, ki jo je napolnjevalo le prasketanje ognja in oglašanje živine, pa cenjen ideal.

»Takoj mi je postalo jasno, da je iz tistega, kar je nekoč bilo – zemljevid planinskih poti – nastalo nekaj drugega, nekaj podobnega romanu. Ali celo bolje, biografiji.« (106)

»… da poletje izbriše spomine natanko tako, kot stopi sneg, vendar pa so ledeniki sneg daljnih zim, zimski spomin, ki noče biti pozabljen.«

»Potem naju je poklicala, da bi skupaj zapeli pesem. Bila je pesem, ki se jo zapoje, ko umre ljubitelj gora, pesem, v kateri se prosi Boga, naj ga pusti hoditi tudi v življenju na oni strani.« (160)


Sozvočje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čudna votlina, bor, ki je zarastel sredi podrtije, jezero, ki si ga lahko brezmejno lastiš so prvine svobode, ustvarjanja in zadovoljstva. Strmo skrotje, grozeča nevihta in ogromna količina snega pa dejstva, ki zahtevajo takojšen odziv, silovito aktivnost in znanje preživetja. Dokler je oboje v ravnovesju se življenje izkazuje v veselju. Ko eno premaga drugo, se kot protiutež izriše trpljenje.

Gore so res kraljestvo svobode, pravzaprav prostosti, a gore so tudi kraj, kjer umiramo.

Sila, ki lahko ponovno vzpostavi ravnovesje, pa je pravo, čistokrvno tovarištvo.

Dveh ljudi, ki hodita skupaj.

Dva, ki se včasih približata do takšne bližine, da skorajda prestopita meje svojega telesa.

Včasih. Samo včasih.

Vmes pa je črta, ki je greben in je rezilo.


S knjigo na pot. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Mestoma je prevod – kar se tiče gorniškega izrazja in izrazja povezanega s celoto gorskih območij – šibak. Tako namesto o skodlah beremo »o strešnikih iz macesnovega lesa« (145) in namesto o previsu o »preveč nagnjeni skali« (63).

***

Avtor je za knjigo, ki je bila prevedena v vseh alpskih državah, prejel italijansko nagrado Strega in francosko priznanje Prix Médicis étranger.


(Fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !