ŽLEBOVI, SKALE, OSTRINE

Dane Zajc, zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger:
V besedah

Ljubljana 2020: BELETRINA, zavod za založniško dejavnost, 471 strani, ISBN: 978-961-284-632-9, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

***

»Ritem in celo izbor besed, leksika, je pogojen. Ritem je v našem telesu. Kadar izgubim ritem, sem izgubljen; kot bi zašel s poti. Ko je korak negotov in gibi omahljivi. Ponovno najdenje ritma je stik s samim sabo, s tistim, kar mislim, da sem. Ko najdem ritem, vem, da sem.« (103)

S temi besedami se je Dane Zajc najbolje opisal. To je biografska skica, ki jo izreče njegovo življenje samo, o duhovnem in dejanskem svetu, iz katerega je izhajal in o presežnem, od koder spremlja ostanke.


Kip Daneta Zajca pred knjižnico z njegovim imenom v Moravčah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bil je samohodec, ki je v sebi premleval tako veselje, kot strah. Polnokrvnost dveh ekstremov, ki slehernemu gorniku živega srca omogočata preživetje.

Pomnik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24 v bližini Sv. Trojice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

»Najprej so bile samotne hoje po gorah. Spopad s samim sabo, da premaguješ strah in da prisiliš telo, da je tvoje. Da te uboga. Strah: da bi nekega dne polomljen obležal v kakšnem ruševju, na zavrženem melišču, v kakšnem samotnem žlebu, in da bi se tam dolgo matral, preden bi umrl.« (153)

»V vetru stopi smreka k smreki.
Tesno deblo k deblu.
Se deblo debla oprime.
Visoka tenka debla se zamajajo
v smrekovem počasnem ritmu.« (155)

»Včasih med oblaki
zagledamo pot nad prepadi,
kot da bi bila zapisano v višavo.
Za hip jo zagledamo
in vemo: je pot na goro, ki je ni.« (160)

***

Jerneja Katona Zajc je zapisala:
»Laz je bil dom, ki si ga je Dane sam poiskal. Pravi dom je bil med vojno požgan, mnoga leta pozneje pa si je na planini Laz v Triglavskem narodnem parku najel stan, ki ga je imel za svoj novi dom.«


Sv. Trojica, Danetov zadnji dom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Planina V Lazu, Julijske Alpe, v osrčju Triglavskega narodnega parka. Po mnenju Tineta Miheliča naša najlepša planina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Ne! Kdo je na strehi? Kdo tolče s počasnimi udarci, kot da bi meril čas? V tej mesečini? Na strehi? Saj ni nikogar. Saj sem sam na planini.« (144)

»Si videl katedralo
Si jo videl v daljavi gorsko
Si videl orgle ki nanje igra sonce
Si jo videl v barvnih tenčicah
Si jo videl katedralo samotno gorsko« (162)

»Ko gledam goro v različnih dnevih in letnih časih, ko sem jo spoznal z vseh mogočih pristopov, se gora spremeni v nekaj, kar je nasprotno mojemu minevanju. Obrazi, ki sem jih naslikal nanjo, ostajajo, so nespremenjeni.« (163)


Ogradi s Krstenice. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Tisto leto sem bil veliko v Fužnarskih planinah. Plezali smo v Stogih, odkrivali Škednjovec in Debeli vrh, nič nas ni ustavilo – niti slabo vreme ne. V začetku junija smo bili dogovorjeni za snidenje V Lazu, a se je tako zasukalo, da sem ostal brez družbe in ključa stanu. Hodil sem po planini in si ogledoval stanove, kje bi se najbolje dalo prebivakirati. Očitno me je že nekaj časa opazoval, nakar me je poklical k sebi.

Bil je Dane Zajc.

Povedal sem mu, da ga poznam in po kaj (tečaj za inštruktorje planinske vzgoje) sem prišel na planino. O tem, da bom spal pri njem, ni bilo več besed. Ko sem mu povedal, da sem iz Domžal, da poznam Murovico, Cicelj in njegov rojstni kraj (moja mama je bila doma s Krtine) me je sprejel z odprtima rokama. Večer sva premolčala; najprej na klopi pred bajto, potem ob ognjišču, kjer je dogoreval ogenj in je ugašala toplota. Zjutraj je deževalo in Dane je sedel ob oknu in bral.


“Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho.” (Fotografija: Borut Peršolja)

Leta 2003 sta se najini poti spet srečali, tokrat ob zakonu o Triglavskem narodnem parku, ki smo ga pripravili nevladniki. Na ZRC SAZU sem novembra soorganiziral znanstveni posvet Triglavski narodni park?, in Dane je bil eden od uvodnih mislecev. Vesel me je bil, takoj je tudi sprejel vabilo za gosta na gorniškem večeru. A ga žal nisva nikoli uresničila. Bolezen ga je prehitela.

Letos poleti smo se po družinskem vzponu na Ograde spustili V Laz. Majerico in turistično animatorko, sicer pa geografinjo Lucijo Gartner, sem vprašal za Danetov stan. Od daleč mi ga je pokazala in povedala, da ga je občina Bohinj vzela v najem in da je na ogled obiskovalcem tak, kot je bil v času, ko je v njem prebival Dane. Od strani je najin pogovor spremljala starejša ženska in me nekako postrani gledala, ko sem pripovedoval ravnokar zapisano zgodbo. Šele po jedi sva se predstavila drug drugemu in izvedel sem njeno ime: Tatjana Marušič, Danetova razvezana zakonska družica …

Žal za ogled stanu nismo imeli časa (ujeti smo morali avtobusni prevoz z Blata). A spomine je treba obujati, če želimo, da ljudje živimo večno.

»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebno govorijo veselje. V oknih ga vidiš.« (Meta Hočevar, 290)

***

5. ZADNJA STRAN GORE, NE TISTA, KI SEM JO PREHODIL

»zadnja stran gore

ne tista ki sem jo prehodil
zadržujoč dih pod njenim vrhom
da bi s svojo sapo ne motil
dihanja gore« (164)


Utrjevanje spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Pastirji

Pastirji so odšli čez rob.
Črede glasov so odgnali,
nagnetene glasove po žlebu.
Vrata v goro so se zadrlesnila
s snežnim zapahom.

.
.
.

Odšli so pastirji po žlebu.
Pojdi za njimi navzdol,
ujemi čredo glasov.
Vpij klice kletvinaste.« (168-169)


Se je na planinah ustavil čas? Ali pa je čas ustavil človeka? (Fotografija: Borut Peršolja)

»Človek in prostor sta neločljivo povezana, da ni enega brez drugega in da je med njima vedno zgodba.« (Meta Hočevar, 291)

***

Knjiga V besedah ni sprehod.

Sprehod po Danetovih pokrajinah je tura spoštovanja gore, ki je Dane.

Gore govorijo korake, ki so stopali po njenem površju. Posebno govorijo tihoto. V razgledih jo vidiš.

Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda.

***


Pastirska hrana, kot netivo doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Sam, brez namena, spomladi klijejo beli
Žafrani skozi sneg, kot da so sami sneg?« (301)

»Pot k samemu sebi je hoja brez poti. Je iskanje cilja, ki je razpršen. Srečanja so redka. Takrat, ko sem edinost telesa in duha, ko sem močen, ko vem, da hodim iz moči, da sijem moč in jo srkam iz sveta, se približujem samemu sebi.« (328)


Smerokaz k očetnjavi. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Najpogostejša nečimrnost, ki me večkrat obhaja, je tista, ki mi prišepetava, da sem samotar. Ampak koliko je ljudi med nami, ki se bodrijo s prav tako mislijo.« (385)

***

Obiščem ga, velikokrat ga obiščem. Ko hodim iz Domžal do Moravč, sam ali s skupino, ki jo vodim, vedno iz nahrbtnika vzamem Daneta. Preberem tisto, kar se mi naključno ponudi v branje. Vem, da je naključje danetova roka.

S knjigo Jerneje Katona Zajc in Aleša Štegra bo Danetu poslej prihranjen tudi ta napor. Lahko bo izbrati, poslušati in hoditi po njegovih stopinjah.

Ne le V besedah.

V Hoji. V Koraku.


Skupaj z očetom in mamo. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !