SVETLOBA ISKRENOSTI

(Objava ni sponzorirana.)

Petra Škarja:
Gora

Trbovlje 2020: Zložba 5KA, Katapult d. o. o., 112 strani, ISBN: 978-961-93846-6-4, cena: 19,70 €

Knjigo sem od avtorice dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

V knjigi je objavljenih pet osebnih srečanj – Delavec na Stolu, Podjetnik na Prisanku, Prijateljica na Toscu, Tujec na Viševniku, Umetnica na Bovškem Gamsovcu – ki so avtorico nagovorila in jo vzpodbudila k dialogu. K dialogu s sotovariši in s samo seboj. Različnost življenja, ki spet in spet sploh ni sprejeta samoumevno (poglejmo samo gibanje Black Lives Matter ali aktualno protestniško prebuditev žensk na Poljskem), izboljšuje izkušnjo sobivanja. Izboljšuje tudi védenje, da se ljudje v gore odpravljamo z različnim znanjem, motivi in potrebami. To, kar je vedno znova osupljivo je, da vsej različnosti navkljub izbiramo celo iste poti na isti vrh. In da pri početju, pa naj bo še tako različno, ni bližnjic, ni helikopterja in ni navidezne resničnosti.

Kazalo
Ni kazala……………………………………….………2
Samo odpri na poljubni strani in………….8
Spočij oči na lepih slikah ter………………..6
Nahrani misli z napisanimi besedami…..4

Pet nosilnih zgodb dopolnjujejo kratke vinjete, prizori iz gora:
- Gore. Le kaj je na njih?
- Pazi, s kom greš v gore.
- Ne moreš ljubiti …
- Vem le to …
- Romantika
- Česa me nauči gora?
- Gore ti dajo občutek, da živiš.
- Ostala mi je gora
- Kje je najlepše?

Med oblikovno izpostavljene misli je avtorica uvrstila še besede Frančka Kneza, Tomaža Humarja, Nejca Zaplotnika, Rudija Klinarja, Nine Hauptman, Ane Vehovar, dr. Jureta Kneza in Tjaše Šante. Demokratičen izbor vrhunskosti, instagramskosti in anonimnosti, nakazuje tanko mejo med gorništvom in pohodništvom. Med močjo ozaveščene izkušnje in prestižem trenutnega trenda. O škodljivosti početja številnih piscev in pisk, ki na primer Zaplotnikove izreke, koščke besedil, nekritično ponavljajo do onemoglosti, sem že pisal. Da ne bo pomote: z Zaplotnikovimi besedami ni nič narobe. Ponavljalci pa pozabljajo na kontekst prostora in časa, ki se je medtem izjemno – v gorah pa še precej bolj izostreno – spremenil.

Svetloba je del ustvarjalnega prostora. Svetloba tudi ni ločena od razgleda. Svetloba posreduje informacije o naravnih razmerah, o prostorski in časovni orientaciji. Svetloba je iskrena tako v svoji žarkosti kot zamolklosti. Knjiga želi zlesti pod kožo in prikazati iskrenost svetlobe: njeno minljivost, krhkost hitrih sprememb, ki jih lahko zaznamo v različnih načinih obiskovanja gora, v različnih delih dneva in letnih časih. Avtorica pravi: »Naj dvigne roko tisti, ki mu (obrniti se tik pod vrhom, opomba BP) to ni težko!« Roko imam iskreno dvignjeno …

Knjiga živi v priročnem, stripovskem formatu, ki bi lahko v polnosti izkoristil panoramski vid (fotografij na obeh straneh), a ga – razen na naslovnici – žal ne. Zdi se, da se ves foto goroznani svet vrti okrog Triglava (kdor ne verjame, naj še enkrat dešifrira kodo kazala). Ta izstopa tako po številu fotografij, kot po raznolikosti pogledov nanj. Iz knjige veje posebna melanholična toplina, saj se kar naprej iz nje in vanjo razliva pastelna rdeča barva, bodisi vzhajana ali zahajana. Za protiutež se na zares velikem številu fotografij (mogoče petnajstih?) prebija bela vlaga v obliki oblakov, meglic, kopren. Dolga zima je podobarsko zastopana skromno, a vsekakor precej bolje kot kratki letnočasni pomlad in jesen. Na fotografijah tudi ni ljudi, razen – domnevam – avtorice.

Še nekaj komentarjev stvarnih navedb:
- »… ta meja dva tisoč metrov …«; če ravno gre za ljudski rek, pojmovanje, ta nujno in po nepotrebnem vodi v stereotipnost (nenazadnje ne upošteva podnebnih sprememb in sedaj že znanih temperaturnih viškov);
- »… V gorah ni nazivov, ni strahu, kaj bo kdo rekel, ni napisanega bontona vedenja, ni pravil poslovnih pogovorov …«; še do nedavnega je bilo v planinski organizaciji več kot trideset strokovnih nazivov (od Planinske šole prek različnih inštruktorskih specialnosti do gorskega vodnika) in že od leta 1973 ima slovensko gorništvo lasten bonton – Častni kodeks slovenskih planincev, vir 1 in vir 2;
- zemljepisno orografsko ime »Prisojnik« kaže dosledno uporabljati v njegov izvirni obliki Prisank;
- »Hansova pot na Prisank« ni ferata, gre za zelo zahtevno plezalno pot;
- »ferata Pot življenja/Via della Vita« v Vevnici (žal) ni slovenska;
- »… da so leta 1778 prvič stopili na vrh Triglava …«; moralo bi pisati: … prvič dokumentirano stopili …;
- »… Bom pač umrl, saj nima smisla živeti …«; ponavljam na tem mestu še enkrat:
»Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umreti. Poznam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že srednja šola. Zato so gore šola življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.«
- Droga. Droga. Droga.; govoriti o njej, v tesni, celo intimni povezavi z gorami in gorništvom, se meni zdi docela ______________________ (vpiši sam/a po potrebi).

***

Napis na zadnji strani platnic:

“GORA ni nora …
… niti ni nor tisti, ki gre nanjo.
Morda le razume njen šepet,
Zato se vedno znova vrača tja,
Kjer svoboda je doma.”

***

To ni zgodba o gorah, temveč zgodba o različnih ljudeh, ki hodijo v gore. O nas, ki se mimobežno srečujemo na strminah. Ali, kot pravi avtorica: »Zate, ki razumeš zapise v tej knjigi.«

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !