MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča, ki o dogajanju nočejo več govoriti, so prav tam postavili štiridesetmetrsko ograjo. Pristojni instituciji s postavitvijo predhodno nista bili seznanjeni. Namero glede reševanja ovčjih iztrebkov pa so podprla krajevna planinska društva.

Je torej z ograjo vse v redu?


Storžič/Storžec: nekaj štrlečega, pokončnega, storž. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjema:
- Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?
- Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

Že sedaj je na dlani odgovor: da in ne, saj rešitev v nobenem primeru ne zadovolji vseh. Konflikt, ki smo mu priča (po mnenju številnih tudi ta članek po nepotrebnem dreza v ta osir …) je vgrajen v samo bit projekta postavitve ograje.

***
Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. Od kar je pogostejše zavedanje, da svet ni brezmejen, je vedno bolj na mestu vprašanje, kje se (za lastnika ali obiskovalca) konča potrpežljivost sobivanja?

Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice (lastnika in/ali obiskovalca). Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic.

To kar sledi je/bo gorniški test sorazmernosti.


Pravica ali ugodnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

V našem primeru, primeru ograje na Storžiču, pravice do čisto navadne, običajne gore in pravice do paše, ki upošteva izkušnje hlevske reje.

Zato si za boljše razumevanje poglejmo različne vidike, ki se prepletajo v celotnem dogajanju.

- Lastnina zemljišča:
Lastninska pravica v Sloveniji ni absolutna. Z Ustavo Republike Slovenije sta zasebni lastnina in kapital oziroma lastninska pravica zamejeni in nikakor ne dani absolutno. V 67. členu ustave je opredeljeno pridobivanje in uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (to dikcijo, v nekoliko okrnjeni obliki, v devetem členu ponovi tudi zakon o ohranjanju narave). Po slovenski ustavi torej ne velja absolutna pravica lastnika do koriščenja in izkoriščanja oziroma ne velja popolna razpolagalna pravica.

Zgolj zaradi nazornosti: če kupim vrh gore in prepovem obiskovalcem vzpenjanje na vrh, je torej to popolnoma sprejemljivo, saj sem lastnik? (Prosim, ne, no …)

Povedano z gorniškimi besedami: tudi z demokratično slovensko ustavo je uveljavljen princip souporabe gorskega sveta, ki posebej poudarja koncept prostega dostopa do gora. Povsod tam, kjer je (organizirano) gorništvo navzoče – celo stoletje in več – pa je pravica in obveznost planinskih organizacij, da uveljavljajo in uveljavijo princip souporabe gorskega sveta, tudi za vsakega nečlanskega posameznika in posameznico, ki radi hodimo v gore!

- Komunalno-higienska urejenost vrha:
Problem souporabe vrha gore v odnosu ovca/človek na Storžiču ni edinstven, niti nov. Raduha, Strelovec, Goli vrh, Virnikov Grintovec, Stol, Golica, tudi Vremščica … so vrhovi, ki jih v pašni sezoni zaznamujejo ovce. Drži tudi, da ograja, kot sredstvo za omejevanje živali, ni niti slovenska, niti novodobna iznajdba. Iz pastirske zgodovine vemo, da so leta 1913 dotlej enotno pašno območje razdelili v tri samostojne planine – Veliko, Malo in Gojško. Med posameznimi planinami so zgradili kamnite in lesene ograje, kasneje jih je nadomestila modernizirana različica v obliki (neznosne) bodeče žice.


Velikoplaninski bodljikavi muzej na prostem. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zaradi ovčjih iztrebkov so bile higienske razmere večinoma nevzdržne (občasno so jih nevtralizirali vsaj nočni hlad, deževje in prevetrenost). Prenos nalezljivih bolezni z živali na človeka lahko poteka z dotikom, kapljično, z blatom, z urinom, s hrano in s škodljivci (mrčes, glodalci). Zoonoze, živalske kužne bolezni, povzročajo mikroorganizmi (bakterije, glive, virusi) in zajedavci (gliste, trakulje, enocelični zajedavci).

Pred leti je potekala raziskava o higienskih navadah v slovenskih gorah. Na vprašanje o načinu čiščenja rok pred zaužitjem hrane/malico v naravi je kar 40 % anketirancev odgovorilo, da si pred zaužitjem hrane na turi roke očistijo tako, da se obrišejo ob hlače ali majico. Umivanje rok, kot najpomembnejši in hkrati najenostavnejši ukrep za preprečevanje poti prenosa mikroorganizmov in okužb, v gorah (pa tudi v dolini) žal ne deluje. (Deloval ni niti na vrhu Storžiča. Je pa tudi res, da je vse to bilo še pred pojavom novega koronavirusa.) Neupoštevanje higienskih načel ne pomeni samo tveganja za gorniški neuspeh, pač pa tudi tveganje za posameznikovo zdravje.

Okolje je vse polno najrazličnejših vonjav, ki so za večino živih bitij izjemnega pomena. Če ne bi bili sposobni vonjati, ne bi mogli najti in okušati hrane. Živali vonjave uporabijo kot orožje v boju s tekmeci in napadalci. Vonj je nepogrešljiv pri označevanju teritorija ter izbiri spolnega partnerja. Ljudje vonj zaznamo, prepoznamo in se nanj odzovemo na različne načine. Vonj po iztrebkih večini ni po godu, za žuželke, ki odlagajo jajčeca vanje, pa pomeni priložnost. Ljudje prepoznamo bilijon različnih vonjav, ker pa sta vid in sluh za nas pomembnejša, se vseh vonjav niti ne zavedamo.

Pri morski bolezni, ki se pojavi ob izrazitejšem valovanju na daljši plovbi, naj bi šlo za to, da telo sporoča gibanje, oči pa mirovanje. Zato pride do možganskega spora med obema informacijama (v tem primeru pogosto nasrkajo nižji sloji, recimo želodec). Po vsem doslej zapisanem še ni bolj jasno, zakaj prihaja do »možganskega spora« v primeru storžiške ograje oziroma med tistim, kar občuti telo, ko se vzpenja in doseže vrh in tistim, kar vidimo, beremo, slišimo.

Eno od številnih možnih izhodišč je, da ne kaže posploševati. Če ima človek posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami – kaj ni to trapasto? Če je torej vrh očiščen ovčjih iztrebkov, če ni več smradu in nadležnih muh – ali ni to naravnost čudovito?

- Cerkveno-verske ter duhovne okoliščine:
Alpinist in publicist dr. Igor Škamperle pravi, da ima »vsak človek občutek, da mu določena lepota naravnih oblik in krajine pripada in jo osebno pozna.« Gorniško sebstvo, ta majhnost in ponižnost pred praznino pod in nad seboj, je temelj svetosti, tudi duhovnosti gora. Na vrhu se konča vertikala, smer navzgor se izgubi, a hkrati nadaljuje (Axis mundi – os sveta). Vse to občutimo verni in neverni, to je nekaj univerzalnega v nas, kar nas dela ljudi in oblikuje v skupnost, v človeštvo.

Ob križu na vrhu Storžiča redno potekajo svete maše. Okolica križa, kjer običajno poteka sveta daritev, je torej oltar. Območje okrog oltarja je obdarjeno z večjo svetostjo in običajno se fizično razlikuje od preostalega cerkvenega prostora. Bodisi s stalno strukturo, kot je ikonostas, korna pregrada ali oltarna pregrada (ograja) (evo, smo že tam …), v nekaterih cerkvah tudi z zaveso, ki jo je mogoče zapreti za bolj slovesne trenutke liturgije.

Je ograja na vrhu – pomenljivo je, da se je ideja porodila ob obletnici postavitve križa in da ni bila postavljena na začetku poletne gorniške sezone, temveč teden dni pred sveto mašo – razmejila posvečen oltarni prostor od profanega, kmetijskega, nekoristnega sveta?


Vztrajnost vodi navzgor. (Fotografija: Borut Peršolja)

Je v ograji na simbolni ravni mogoče prepoznati nekakšen starodaven ris, ki bi nas obvaroval pred hudim duhom ali bi nam omogočil izvedeti o stvareh, ki so drugim zakrite? Vemo tudi, da so nekatere najstarejše cerkve na Slovenskem našle zavetje v nizko zgrajenih krogih, ovalih, v katerih je skrit odmev davne kulture in prepričanja o simbolni moči kroga, ovala. Gre pri storžiški ograji za ta moment in za obvarovanje svetega kraja?

Ali kot pravi papež Frančišek: “Gospodarstvo ne more biti omejeno zgolj na proizvodnjo in potrošnjo, temveč mora upoštevati svoj vpliv na okolje in dostojanstvo ljudi.”

- Naravovarstveno območje Natura 2000:
Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste ter območja, ki so pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. V območjih Nature 2000 so mogoče različne gospodarske in družbene dejavnosti, ki morajo potekati skladno z varstvom narave. Povedano drugače: na območjih Natura 2000 se sme delati vse, kar ne škoduje vrstam in habitatnim tipom, ki so na seznamih.

Storžič sestavljata podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m s povprečno letno temperaturo 0–2 °C, s prevlado ruševja in naravnih travišč in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2132 m s povprečno letno temperaturo pod 0 °C, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok. (Vsi navedki temperatur še ne upoštevajo trenutno znanih, podnebnospremembnih nizov že opazno višjih temperatur.)

Alpinski, to je visokogorski svet, neporaščen, skalnat svet nad gozdno mejo, samoopozorilno zacveti v kratkem poletju. Vegetacijska doba je na nadmorski višini okrog 2000 m od 80 do 100 dni. Temu primerna je počasna rast in majhna prirast biomase. Tako alpska velesa preraste 1 m2 skalnega površja v okrog 100 letih, brezstebelna lepnica prvič cveti, ko je stara 10 let. Zdaj že vemo, da so številne rastline pri nas tudi podnebno ogrožene in da ob naraščajočih temperaturah zaradi podnebnih sprememb obstaja precejšnja verjetnost, da (višinsko) izumrejo.

Storžič ima v območju Natura 2000 prav posebno mesto:

- Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je reliktni endemit Jugovzhodnih Alp. Eno od klasičnih nahajališč (območje, od koder je bila prvič opisana) je prav Storžič, kjer jo je našel botanik Karel Zois, opisal pa botanik Franz Xaver von Wulfen (1788). Raste v skalnih razpokah na nadmorski višini od 1700 do 2132 m, zlasti na severni in severovzhodni strani Storžiča.


Risba zoisove zvončice iz 18. stoletja.

- Alpska možina (Eryngium alpinum) raste na senožetih in na grobem, poraslem pobočnem grušču. Nekoč je bil njeno klasično domovanje tudi Storžič (v herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjena herbirajska pola, ki jo je Jurij Dolliner nabral na Storžiču; to je edini podatek o alpski možini, v novejšem obdobju ta podatek ni potrjen). Med vzroki za nestabilnost rastišč je »paša drobnice ter naravni procesi sekundarne sukcesije, povezanimi z vplivi človeka.«

- Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je prav tako znan s Storžiča, vendar ga leta 2006 ob ponovnem popisu, zaradi »popašenosti, niso mogli potrditi«. Pomemben dejavnik ogrožanja je prezgodnja paša (ta bi morala vsako leto izostatiti vsaj do 15. 7.).

//(Govedič, M., Jakopič, M., Rebeušek, F., Vrezec, A., Trčak, B., Erjavec, D., Grobelnik, V., Kapla, A., Rozman, B., Šalamun, A. 2006: Pilotna naravovarstvena študija na ožjem območju Karavanke Natura 2000 v treh naseljenih gorskih dolinah občine Tržič vključno z inventarizacijo habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst. Miklavž na Dravskem polju.)//

Na vprašanje ali so na občini seznanjeni z ugotovitvami popisne študije iz leta 2006 je župan Občine Preddvor odgovoril, da študije ne poznajo (enako pravijo tudi na Občini Tržič). Glede pomena območja Natura 2000 za Občino Preddvor in kako ta območja vplivajo na prihodnji razvoj občine, pa župan pravi: »Natura 2000 je za občino zelo pomembno območje. Ne gre zgolj za hriboviti del naše občine, temveč tudi za del mokrotnih travnikov, ki so v nekaterih delih najbolje ohranjeni na Gorenjskem. Z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave sodelujemo z roko v roki za ohranjanje, na nekaterih delih pa celo za izboljšanje teh travišč, ki za Občino Preddvor predstavljajo pomembno naravno danost. Menimo, da ta območja v prihodnje ob umnem gospodarjenju lahko predstavljajo tržno nišo na področju razvoja turizma z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa predstavljajo življenjsko okolje rastlinam in živalim ter našim občanom.«


Klasična rastlinska lepota na klasičnem nahajališču. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi župan Občine Tržič območja Natura 2000 vrednoti visoko: »Gre za dragoceno in pomembno območje naše občine, na katerem je treba s pravo mero, preudarnostjo in zdravo pametjo iskati sozvočje za rastline, živali in ljudi. Prostora je za vse normalne in kultivirane dovolj. Brez dvoma so območja Nature 2000 dragocena tako z naravovarstvenega, kot tudi s turističnega vidika. Glede gospodarskega vidika – ta je seveda potreben, želen, zagotovo pa nikakor ne sme in ne more biti prevladujoč.«

Da je območje Storžiča res nekaj posebnega dokazuje tudi planinsko-izletniški vodnik Pot Karla in Žige Zoisa, ki je izšel leta 2008 in je v PZS zaznamoval obdobje vstopa Slovenije v Evropsko unijo ter tedanjo razglasitev območij Natura 2000. Vodnik je nastal pod vodstvom dr. Milana Naprudnika in je poklon obema znamenitima možema ob hkratni »predstavitvi bogate, predvsem naravne dediščine območja zahodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.« Poleg že omenjenih rastlin vodnik izpostavlja še močvirski meček (Gladiolus palustris), od tipov varovanega površja pa našteva »ilirske bukov gozd, gozdni rob, gorska in planinska travišča, melišča, jame, ruševje in skalovje nad gozdno mejo …«


Naslovnica dnevnika žigov poti Karla in Žige Zoisa in logotip poti.

Del biotske raznovrstnosti je nedvomno tudi to, kaj posameznik vidi v naravi in kako to občuti, opiše, zapiše. S pandemijo novega koronavirusa smo zelo nazorno dobili pomembno utemeljitev za nekaj, v kar tudi sam trdno verjamem: biotska raznovrstnost je nujna za človekovo zdravje in navsezadnje tudi za njegovo preživetje.

- Pastirovanje:
Odprta pokrajina skalnatega pečevja, tisto, kar je za številne obiskovalce Storžiča pravo, resnično naravno stanje planine (kot sestavnega dela gore), ki ga lahko vidimo v številnih podobah in oglasih za izdelke slovenskega kmetijstva in slovenski »zeleni, aktivni, zdravi« pohodniški turizem, je posledica nepretrganega (tri?, dva?) tisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, drugod tudi rudarjenja, v bojnem pasu sicer podnebno še kar spremenljive gozdne in drevesne meje.

Predvsem pa paše ovac (drugod tudi konj, živine, koz, prašičev …).



Goli vrh: divjinska in/ali kmetijska raba, ki ju razkriva staro zemljepisno ime. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Planinska paša in reja sta spremenili tla, ki izgubljajo rodovitnost. Hranila so že izčrpana, tla so zaradi ovac (ter zdaj že stoletne hoje (množice) obiskovalcev) zbita, tako da ne morejo več uspevati travišča in ruševje, kaj šele na primer sklenjeni, zdrav iglasti gozd (ki ga temperature podnebnih sprememb že napovedujejo). Zato: prste stran od prsti!

Čemur danes v nekaterih delih sveta rečemo varstvo narave, je dejansko prizadevanje za ohranitev kmetijskih sistemov iz prejšnjih stoletij (in celo tisočletij). Pokrajina, ki jo številne skupine za varstvo prostoživečih rastlin in živali poveličujemo, je pokrajina, ki je prevladovala pred (več kot) sto leti. Ko varujemo zemljišča pred posegi narave (ne pred človekom!), je to tisto, kar poskušamo ohraniti ali ponovno ustvariti.

Lani sem za sporočilo na informacijski tabli učne poti Po stopinjah pastirjev na Veliki planini zapisal:

»Pastirji so bili nabiralci užitnih rastlin, gradiv in znanja. Vedeti so morali, katera živila so hranljiva, od katerih človek zboli in katera zdravijo. Prepoznati so morali opozorilne znake pred nevihto in sušo, si znati izdelati kamnit nož, zakrpati ogrinjalo, nastaviti past za lisico, se soočiti z neurjem ali divjo zverjo. Njihovim očem ni ušel noben brlog, nobena mlaka ali nahajališče uporabnega kremena … Človeštvo ima danes veliko več znanja od starodavnih skupnosti, vendar pa so na osebni ravni v znanju in spretnosti nekdanji pastirji neprekosljivi. Obvladovali so svet živali, rastlin in predmetov ter notranji svet svojega telesa in lastnih čutov. Bili so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s prefinjenim čutom za poimenovanje najrazličnejših oblik površja. Ohranjena zemljepisna imena govorijo o njihovem miselnem zemljevidu. Skalnati samotarji, okamnele babe in dedci ali skrivnostna kamnita vrata so del tega bogatega duhovnega sveta. Neredko so pastirji na teh posebnih prostorih puščali votivne darove, izvajali obredja in opravljali prehode, ki jih povezujemo s pomembnimi življenjskimi mejniki, letnimi časi in živinorejskim krogom.«

Se bo paša v storžiškem visokogorju res lahko nemoteno izvajala še naprej?

- Pravno formalni prostorski vidik:
Z Ministrstva za okolje in prostor, kjer so sprva trdili, da pri ograji ne gre za gradnjo objekta, temveč za oboro za živali, so kasneje svoj odgovor dopolnili s pojasnilom, »da če tudi ne gre za oboro, je ograja praviloma enostavni objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.« Dodali so še, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom in da inšpekcijski nadzor v tem primeru sodi v izvirno pristojnost občine (v njenem imenu pa ga izvajajo občinski inšpektorji).


Gora: od vznožja do vrha in vhodišča. (Ilustracija: Zvonko Čoh)

Sočasno so na Inšpekciji za kmetijstvo (ki deluje v okviru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) pojasnili, da po njihovem mnenju »pod vrhom Storžiča ni postavljena obora za ovce ampak pašna ograja.« Taka ograja je po njihovem dovoljena na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o planinskih poteh, ki kot izjemo dovoljuje postavitev ograde in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domače živali … (http://borut.blog.siol.net/2019/10/29/pasa-na-besedah/) Zapisali so še, da »območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu ni opredeljeno kot kmetijsko zemljišče«, zato inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje na tem območju.

To, da je v zgodbo – kot nekakšen stranski udeleženec – stopil celo zakon o planinskih poteh, je v tem pravno-formalnem odtenku celotne zgodbe še posebej (pre)drzno …


Krčenje ruševja se nadaljuje; višina 1850 m, Kamniško-Savinjske Alpe, okrober 2020. (Fotografija: Borut Peršolja)

//Prvi odstavek 16. člena Zakona o planinskih poteh – ZPlanP (EPA 647-IV, 22. 6. 2007) glede postavitve zapor in začasnega ali stalnega zaprtja planinskih poti pravi: »(1) Na planinskih poteh ni dovoljeno postavljati ovir ali zapor. Izjema je postavitev ograd in drugih zapor, ki so potrebne zaradi paše domačih živali. Takšne ograde oziroma zapore morajo biti vidno označene, preko njih pa mora biti omogočen varen prehod …«

V obrazložitvi Zakona o planinskih poteh – ZPlaninP (EPA 451–IV, 10. 10. 2005) med drugim piše: »Člen ureja postavitev ovir oziroma zapor na planinskih poteh ter njihovo začasno zaprtje. Na planinskih poteh je namreč marsikje zaradi ograditve pašnih površin potrebno postaviti fizične zapore (ograje, električne pastirje). Prehod preko teh zapor je potrebno ustrezno in varno urediti, da ne pride do poškodb uporabnikov ali poškodovanja samih zapor.«//

Vrnimo se korak nazaj in se vprašajmo: je na vrhu Storžiča kmetijsko zemljišče in je kmetijska raba sploh dovoljena? (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trdi, da ne gre za kmetijsko zemljišče in da paša ni dovoljena.)

Župan Občine Preddvor pravi, da »je območje Storžiča po občinskem prostorskem načrtu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.« Ograja, ki so jo postavili člani Agrarne skupnosti Bašelj, je po njegovem »pašna ograja.«

Župan Občine Tržič se mu pridružuje s kančkom zdravorazumskega dvoma: »Papirnato, birokratsko, je čez masko očaka Storžiča seveda lahko zarisana kmetijska površina, dejansko in odkrito, pa bi o pašniku na neporaščenem skalnem vrhu nad dva tisoč metrov težko resno govorili.« In doda: »Postavitev ograje ali ograde za preprečevanje vstopa ovac na vrh Storžiča vidim kot bolj ali manj posrečen korak nasproti rešitvi problema. Akcijo Bašljanov vidim kot pozitiven korak nasproti, željo in dejanje za nekaj urediti. O nenavadni izvedbi, obliki, omejenem ali oviranem dostopu do vrha, pa bo najboljši ocenjevalec čas.«

***

Sklepne misli, namesto epiloga
Postavljena ograja na Storžiču je nazoren primer urbanizacije gorskega prostora. Civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnega vzorca, načina vedenja in mišljenja, povzroča zmanjševanje, izginjanje razlik med ravnino in goro. Ali če hočete med alpskim mestom in alpskim podeželjem.

V slovenskih območjih Natura 2000 je največji problem porast dejavnosti v naravnem okolju in kmetijstvo, ki se sistemsko najmanj načrtuje in ima povsem svoj sistem subvencioniranja kmetijsko okoljskih programov. Ko k temu dodamo še zapovedano državno pohodništvo (ki ni isto kot gorništvo!) dobimo rezultat v obliki vlečenja nevidne vidne črte urbanizacije za seboj in dobimo dokončno in nepovratno odprta vrata goram neprilagojenim spremembam.


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Ideja zakona o visokogorju, ki sem ga predstavil že pred leti je bila, da je ta svet treba obravnavati in vrednotiti drugače, kot planinsko/gostilniško vsem in vsakomur dosegljiva območja.

Izhodišče dojemanja visokogorja je sprva svet nad gozdno mejo (in ne tako, kot je napačno napisano v Planinskem terminološkem slovarju), a hkrati je treba visokogorje razumeti do vznožja na vse strani pobočij. Visokogorje tako ne obsega zgolj višinskega območja med nebom in podnebno gozdno mejo (visokogorje v ožjem pomenu besede), torej večinoma kamniti, visokogorski kras, temveč tudi pobočne varovalne gozdove, melišča, porečja hudourniških gorskih vodotokov in pokrajinsko značilne zatrepe alpskih dolin … Šele takšno visokogorje omogoča ustrezno obravnavo in vzpostavitev kakovostnega varstvenega režima.

Teze zakona o visokogorju izhajajo iz dolgoletne prakse takratne, danes si upamo trditi odlične, celo odločne planinske organizacije, ki se je v preteklosti zmogla samoomejiti. Takratna PZS se je revolucionarno odpovedala nadelavi novih planinskih poti (kamor sodijo tudi ferate), izvajala je (mednarodni) program ekološke sanacije planinskih koč in poskrbela za vzgojo članstva in drugih obiskovalcev (akcija odnesimo smeti v dolino).

Izhodišča, usmeritve in ukrepi zakona o visokogorju zato obsegajo žlahtno tradicijo, primere dobre prakse in vztrajajo v prepričanju, da je gorništvo v osnovi naravovarstvena dejavnost.


Združeni, čeprav ne istomisleči. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Martuljkova skupina je bila 27. januarja 1949 razglašena za krajinski park (Odločba o zavarovanju gorske skupine Martuljek Uradni list LRS, št. 4/1949), od leta 1981 pa je vključena v Triglavski narodni park. Takrat – takoj po drugi vojni – nihče ni izvajal celovite ocene stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske vrednosti, nihče ni zahteval celovite presoje vplivov na okolje in ocene stanja naravnih vrednot na zavarovanem in vplivnem območju. Špikova skupina je bila preprosto POSEBNA, ENKRATNA.

Sodobna miselna geografija žal sestoji zgolj in samo iz pravnega reda demokratične države. Ta ne upošteva dobre volje, ki presega delitev kakršnekoli politike na pozicijo/opozicijo, naše/vaše, strokovno/nestrokovno.

Ograja na Storžiču je tako že danes pomnik sodobnega potrošniškega dogajanja v gorah. In kar je najpomembneje: upam, si trditi, da zlasti ni zadovoljila tistih, ki smo gorniško najbolj usposobljeni, a hkrati – po načelu manj je več – tudi najbolj skromni. Zadošča nam predvsem narava.

In seveda: obiskovalce Storžiča (in gora nasploh) je ves čas treba spodbujati, da se tja namenijo brez slabih namenov. Gorništva ni brez svobode. In očitno je, da bo po zgledu vpisa pravice do pitne vode v ustavo, treba izboriti pravico do navadne, čisto običajne gore.

Vse se začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Zato moj glas proti ograji na vrhu Storžiča.


Storžič kot domžalska gora – vsakodnevni pogled. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (3)”

  1. fuga komentira:

    Pri vsej urbanizaciji in izkoriščanju gorskega okolja me moti najbolj to, da pri vseh anomalijah izkoriščanja nihče ne pomisli na vodne vire ob vznožju. In ovčja paša ni zanemarljiva. Na Povljah se nahaja vodno zajetje za vso dolino, dobra voda, ki jo včasih preseneti velika količina klora, saj UV svetlobna rešitev ne more očistiti vodnega rezervoarja vseh mikroorganizmov ki pridejo vanj s fekalijami. Naj omenim tudi zelo vprašljivo krvavško vodo. In še veliko tega je in ni se težko držati nekih naravovarstvenih standardov, samo na drug način je treba speljati zadevo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !