MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2)

Prvi del | Drugi del | Tretji del

(Biografska skica Storžiča.)

Spomnimo: kmetje/lastniki Storžiča iz Bašlja so v nedeljo, 16. avgusta 2020, na južni vršini postavili štiridesetmetrsko oviro lastnim ovcam. Menda so sledili pritožbam kričečih planincev, ki so jih enotno podprla mejaška planinska društva in s tem očiščeni in zagrajeni vrh namenili obiskovalkam in obiskovalcem Storžca. Za sedenje, malico in uživanje v razgledu.


Ločnice, namesto združevalke. (Fotografija: Uroš Ahčan)

Nujni, skorajda obvezni del tovrstnega projekta so tudi javna razprava in konfliktna stališča, ki jih projekt hočeš/nočeš prinese s seboj. Pobuda za postavitev ograje se je odvijala stran od oči (gorniške) javnosti. Ne kot skrivna zarota, temveč kot samoumevna odločitev lastnika z dobrimi nameni. Na dogajanje je zato treba pogledati s čim več zornih kotov. Da bi se z razpravo vsaj približali dogovoru o (ne)smiselnosti ograje, ki zadeva številne.

Popolnoma jasno je tudi moje izhodišče obravnave teme: gorništvo kot ga doživljam, sooblikujem in vodeno izvajam že vse življenje.

***

Prejšnji sestavek smo končali z vprašanjem: se gorniška zgodovina ponavlja?

Gora je izpričano odličen, če ne kar najboljši kraj za osvežitev in prebuditev spomina. Bodisi, da gre pri tem za drobce lastne, družinske zgodovine, kot tudi za epohalne, nacionalne dogodke. Gora je namreč zgodba, ki jo piše življenje.

***


Aljažev stolp na Triglavu, razovčen vseh ovc.

Vemo, da je znameniti Jakob Aljaž kupil vrh Triglava in ga z (kasneje izginulo) darilno pogodbo predal Slovenskemu planinskemu društvu. (Temu – no, njegovi naslednici PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) – ga je sto let kasneje ukradla kar lastna država!) Priča smo dejanju (tako vsaj poročajo mediji), da so Bašljani – besedna obljuba ali roka na roko je namreč iztožljiva v skladu z obligacijskim zakonikom! – vrnili=podarili (brezplačno? odplačno? pridobitno? nepridobitno?) vrh Storžiča ugodnim planincem!

Kaj od tega drži, je/bo treba razčistiti, da ne bo potem: nisem vedel/a …

(Ni pa zelo verjetno, da bi storžiška ograja prerasla v mitološke razsežnosti triglavskega stolpa. Se pa zna – v kopirani obliki – v kratkem pojaviti še marsikje drugje. Tudi ob Aljaževem stolpu?)

***

Ob pripravi prispevka sem se za pojasnila, z nekaterimi dodatnimi vprašanji, obrnil na vpletene v dogajanje.

Agrarni skupnosti Bašelj sem po pošti in po e-pošti zastavil naslednja vprašanja:

- Ste kot lastniki zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča – pred načrtovanim posegom zaprosili za ustrezno soglasje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave in/ali Zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine? Kakšen je bil njihov odziv?
- Kakšna je bila pri celotnem dogajanju vloga okoliških planinskih društev? So oni predlagali reševanje problema in sodelovali tudi pri izbiri rešitve?
- Glede na dosedanje mešane odzive po postavitvi ograje: bi se še enkrat odločili za njeno postavitev?
- Pri križu redno potekajo svete maše, zato je prostor okrog križa razumeti tudi kot oltar. Vrh ste vzorno in spoštljivo počistili teden dni pred sveto mašo. Je na postavitev ograje vplival tudi cerkveni/verski vidik? So tovrstno rešitev predlagali v domači župniji?
- Je vrh Storžiča naprodaj? Po kakšni ceni?
- Mediji so poročali, da ste vrh Storžiča vrnili planincem. Je to razumeti zgolj v prenesenem pomenu ali boste – recimo po zgledu Jakoba Aljaža, ki je kupil vrh Triglava in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu – to dejansko storili tudi zemljiško-knjižno? Kateremu od planinskih društev ste pripravljeni brezplačno podariti vrh?

Odgovorov nisem prejel.


Rezultat bašeljskega prostovoljstva. (Vir: spletna stran Občine Preddvor)

Z vprašanji sem nadlegoval ustanovi, ki sta pristojni za slovensko naravno in kulturno dediščino.

- Z Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, Območna enota Kranj so sporočili, da so o dogajanju »seznanjeni le iz medijev«. Glede morebitne izdaje naravovarstvenega soglasja pravijo, da »takšen postopek ne poteka, da pa je vrh Storžiča del območja Natura 2000.« Če bi postopek izdaje soglasja potekal, bi bilo treba najprej ugotoviti, ali bi investitor moral za postavitev ograje pridobiti naravovarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje. Dilemo bi najverjetneje rešili v okviru inšpekcijskega postopka. Odgovor so končali z mnenjem, »da takšno ograjevanje ne sodi na vrhove naših gora.«

- Iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, Služba za kulturno dediščino so sporočili, da »vrh Storžiča ni zavarovan kot nepremična kulturna dediščina, zato zavod ne more/sme izdajati kulturnovarstvenih pogojev ali soglasja.«


Pogosta življenjska situacija: miselna predstava, kako naj bi nekaj izgledalo in dejansko stanje … (Fotografija: Borut Peršolja)

Zanimala me je vloga planinskih društev.

- Od treh vpletenih je odgovorilo le eno (predsedniku se jesensko toplo zahvaljujem). Povedal je, da »smo glede na številne pritožbe, negodovanja in pripombe planincev, ki niso bile samo ustne, ampak tudi pisne, nekateri so negodovanja objavljali na spletnih forumih, bili eni izmed pobudnikov za ureditev problema. Konec koncev je to stičišče štirih občin in štirih planinskih društev. Zagotovo je Storžič tudi ena najlepših gora in je bil zadnji čas, da se nekaj stori in problem uredi.«


Z ovcami si delimo gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

Izhodišče za reševanje problema planinsko društvo vidi v zasebnem lastništvu zemljišča, ki v naravi predstavlja vrh Storžiča. Zato si ne predstavljajo, zakaj bi se v reševanje tako rekoč komunalnega problema vključil meddruštveni odbor ali vrhovna PZS, saj nista lastnika. Ob tem je še dodal, »da po nekaterih fotografijah sodeč, izvedba morda res ni videti primerna. Vendar je stanje na gori, ko ga vidiš v živo, bistveno drugačno.« Zdi se mu, da bo, ko bo ograja na gori kljubovalno preživela kakšno zimo ali dve, zlita z okoljem in navzočnost ograje ne bo več za nikogar moteča. Ob tem je še dodal: »Vsem kritikom odgovarjam, da se agrarna skupnost ne vtika, kaj ima in kako imajo kritiki doma urejeno dvorišče. Enako naj velja tudi za kritike dejanja agrarne skupnosti.«


In ne, ne gre za vprašanje, kdo je kriv. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na vprašanje – kako so planinska društva pri razpravi in oblikovanju stališča upoštevala Vodila pri delu PZS in planinskih društev … o problematiki označevanja vrhov – društveni predsednik odgovarja: »Vrh je v zasebni lasti. Izvajalci, predvidevamo da lastniki, se niso posvetovali o načinu izvedbe. Izbrali in izvedli so ga, kot se jim je zdelo najbolj prav! S ciljem, da bo ograja vsaj nekaj let služila svojemu namenu.«

Glede vprašanja, ali je ograja namenjena izključno gorniškim obiskovalcem (zahteve planincev …) ali kljub vsemu tudi vernikom je odgovoril, da »je provokativno. Vsak vernik, ki pride na Storžič k maši, je tudi planinec. Sicer ne bi prišel do vrha.«

Planinsko društvo agilnih Bašljanov ne bo predlagalo PZS za podelitev posebnega priznanja za izjemne dosežke. »Se jim pa zahvaljujem za trud in dobro voljo, ki so jo pokazali s tem, da so svojo lastnino dali v uporabo planincem.« In dodal, da je zgrožen nad ravnanji nekaterih, ki so ograjo med tem že (namerno?) poškodovali.


List/zemljevid prenese vse – Natura 2000.

- So se pa zelo jasno do tovrstne problematike opredelila (že omenjena) Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev (obravnavana in sprejeta na Skupščini Planinske zveze Slovenije (Maribor, 24. 5. 1999 in Ljubljana, 23. 10. 1999)). V poglavju 2.3. Označevanje vrhov je bilo zapisano:

»V več kot stoletni zgodovini je planinska organizacija z odprtostjo omogočala, da so gore vedno ponujale priložnost in prostor za srečanja različnih generacij vseh družbenih slojev in različnih veroizpovedi. V obdobju po drugi svetovni vojni smo bili priča nestrpnemu delovanju proti drugače mislečim tudi v gorah, zlasti proti verujočim. Najbolj znani so primeri rušenja kapelice na Kredarici in nekaj križev na vrhovih. Ti vandalizmi so bili delo zaslepljenih posameznikov, planinska organizacija pri tem ni sodelovala. Ta brezumna dejanja obsojamo. Zavzemamo se, da država, ki je nekdaj tolerirala oz. s svojo politiko povzročala te vandalizme, poskrbi, da se povzročena škoda povrne. Planinska zveza Slovenije se zavzema za ponovno postavitev tistih verskih objektov oz. simbolov v gorah, ki so jih podrli zaslepljeni posamezniki.

Okolju niso prijazni poskusi tistih, ki bi radi postavili različna znamenja na gorskih vrhovih kljub temu, da jih poprej tam nikoli ni bilo. V takih primerih bomo dosledno zastopali stališče, da na gorski vrh sodi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Vsekakor bo urejanje oznak na vrhovih vprašanje, zaradi katerega se bomo morali aktivneje vključiti v postopke dodeljevanje koncesij za izrabo gorskega sveta.«


Vsak košček življenja je pomemben in del celotne slike. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinskim društvom (in njegovim vodstvenim prostovoljcem) morda res ni mogoče očitati neznanja (čeprav …), čudi pa, da se ne obrnejo pogosteje na strokovno institucijo, ki s svojimi argumentiranimi stališči sooblikuje odločitve v celotnem alpskem prostoru. (Ta je tudi prostor enakega pravnega okvira Evropske unije in mednarodno ratificirane Alpske konvencije.) Poznavalce tak odnos društev do PZS sicer ne preseneča, saj PZS ni več niti strokovna organizacija, niti kakovosten servis planinskim društvom …

- Načelno stališče nevladne organizacije CIPRA, društvo za varstvo Alp, katere mednarodni slogan je Živeti v Alpah, o nizki gradnji je, da mora biti kakršenkoli poseg skladen z zakonodajo. »Če so bili iztrebki na vrhu res velik problem, je postavljena ograja verjetno dosegla svoj namen. Še bolje pa bi bilo, da bi se pred posegom lotili vprašanja paše ovac, ki očitno precej obremenjujejo območje vrha. Postavitev ograje je rešila trenutni estetski problem, ni pa rešila degradacije celotnega območja vrha. Omejitev paše bi ta problem rešila, hkrati pa bi vrh ostal nedotaknjen, kar bi bilo najbolj prav.« Ob tem dodajajo, da so proti podiranju obstoječih objektov (križi, stolpi, spomeniki …), odločno pa nasprotujejo postavljanju novih objektov in ostalih posegov v visokogorju.


Živeti v Alpah, geslo CIPRE. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kaj naj bo v ospredju – če sploh kaj? –, kaj naj prevlada, ko (gorniško) razpravljamo o postavljeni ograji na Storžiču?

Bo/je postavljena ograja izboljšala gorniško?, pohodniško? izkušnjo obiskovalcev vrha Storžiča?

(Konec ovcerije bo objavljen v naslednjem prispevku.)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2)”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « MALE ZMAGE POHODNIŠTVA: RAZOVČENI OLTAR (2) [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !