MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: RAZOVČENI OLTAR (1)

(Biografska skica Storžiča.)

Vsakega od nas, ki hodimo v gore, odraža, celo opredeljuje določena višina gora. Gre za višino, ki mu najbolj ustreza in mu je na nek način podobna. Nekdo ne mara gozda in mu je hoja čezenj zgolj nujna samoumevnost, ki vodi do odprtega visokogorja. Spet drugi ne mara kamna na otip, občuduje ga le od daleč in v dvoriščnem zavetju planinske koče.

A nekaj je vendarle jasno: goro, z vznožjem, pobočjem in vrhom, je treba gledati in videti kot celoto.


Storžič s Stola. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Precej neopazno – v nasprotju z na primer leta 2018 ugrabljenim Aljaževim stolpom – se je novejša tradicija dolinske postavitve tehničnih ovir (na primer rezilne žica ob Kolpi) prestavila na goro, celo nad domnevno mejo greha, kar 2132 m visoko. S postavljeno štiridesetmetrsko oviro ovcam (in Ovcam?) na Storžiču se je na svoji spletni strani tokrat pohvalila neka druga veja slovenske oblasti – Občina Preddvor.

Iz objavljenega sporočila izvemo, da »odkar so na pobočjih Storžiča znova uvedli pašo, so se na vrhu pogosto zadrževale ovce. Prav na vrhu, okoli križa, je bilo zato vse polno njihovih iztrebkov, kar za gornike ni bilo ravno prijetno.« (Omenjeni smo zgolj in samo gorniki; ne planinci, ne alpinisti, ne gorski kolesarji, še manj pohodniki (kar je sicer zares hvale vredno!), izpuščeni smo tudi verniki.)

Zamisel, da bi vrh ogradili, se je med Bašljani menda porodila lani, leta 2019, ob 20. obletnici ponovne postavitve in blagoslovitve križa. Kleno in na horuk so mlado, komaj enoletno idejo #iztrebekdol v celoti in dosledno uresničili kar na gospodovo nedeljo, 16. avgusta 2020. Agrarna skupnost Bašelj in eden od ovčerejecev sta za ovčarsko oviro pripevala 1500 €, Slovenska vojska (ob asistenci PZS= Pohodniška zveza Slovenije) helikopter, Planinska društva Preddvor, Kranj in Tržič srčno iniciacijsko podporo iz naslova železne rezerve, občina – za dobro vago k skromni donaciji – vsesvetniško politično podporo.


Bašeljski prostovoljski Boruting. (vir: spletna stran Občina Preddvor)

Vrh so ob tej izjemni akciji – ki si s strani PZS vsekakor zasluži posebno priznanje za izjemne efekte, pardon dosežke, za leta 2019, 2020 in 2021 – tudi eksorcirali.

Avtorica občinskega poročila je z vzneseno pripovedjo skromno stopila ob bok mili Josipini Turnograjski, razločnemu Janezu Jalnu in celo povzdvigovalcu neoskrunjene narave Ivanu Tavčarju.

»… Ko smo se proti večeru vračali v dolino, smo bili vsak pri sebi zelo ponosni na opravljeno delo. … Ograja je lepa in res čvrsto narejena, za vrsto let.«

***

Seveda imajo tudi visokogorske oči svojega malarja.

Skočimo najprej k hodečemu ljudstvu, ki ima svoj demokratično raznoliki, a večinoma tudi anonimni forumski glas:

»Prejšnji mesec je bilo na samem vrhu še obupno. Dobesedno ne najdeš niti malo prostora, kjer ne bi bilo (svežega) ovčjega dreka. Res ni prijetno.«

»Pred leti si še lahko brez problema sedel na vrhu. Saj zdaj tudi lahko, samo boš imel malo rjave hlače. Vrh rabi ograjo kot jo ima Tolsti vrh na Kriški gori.«


Stičišče idej. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vse pohvale posameznikom, ki so svoj prosti čas namenili za ureditev omenjenega problema – čeprav je rešitev po mojem mnenju neustrezna.«

»Najbolj enostavna in pravilna rešitev bi bila, da se ovce enostavno preseli na kakšno drugo planino oziroma se ovce ogradi nekje v nižjih predelih in se jim onemogoči prehod na vrh, ker tja sigurno ne spadajo – in to velja za vse hribe, ne samo Storžič.«

»Lahko rečem samo: bravo Bašljani, da ste se tako “skup vzeli” in naredili nekaj res koristnega za obiskovalce Storžiča! Tudi sama nisem hotela gaziti po dreku na vrhu, zato sem ga zadnja leta gledala le iz doline. Saj so še drugi vrhovi … Škoda se mi je le zdelo, ker mi je blizu in je privlačen. Pritoževati se mi ni dalo, čeprav me je že parkrat imelo, da bi napisala, ker takoj izpadeš razvajen in ne vem kaj še vse … Tako da: meni ste polepšali dan s to novico!«


Nekdanje življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Novinarstvo (Gorenjski glas, 18. 8. 2020; Delo, 21. 8. 2020), ta pes čuvaj demokracije, je dogodek zabeležilo, a ga zaenkrat še ni uvidelo v vsej razsežnosti.

Delovniška Delova poročevalka – ni jasno, ali je zapis nastal na osnovi osebnodoživetega ali zgolj fotografijegledavši – je zapisala, da »ograja namreč ni lična in marsikdo meni, da v občutljivo gorsko okolje zlasti tako velika ne spada.« Moč se je spotakniti ob stavek, da so »Storžič in njegova južna pobočja v lasti kmetov iz Bašlja, ki tam pasejo ovce že nekaj desetletij.« Oboje se namreč meri v daljših časovnih enotah, najmanj stoletjih, če ne kar tisočletjih (seveda s krajšimi, med ledenimi in malo ledenimi nelastniškimi presledki).

Nadvse intrigantni sta poročevalkini trditvi, da so se »Bašljani zdaj odločili vrh »vrniti« planincem …« (o tem več v nadaljevanju) in da je ograja »namenjena predvsem večjemu »ugodju« planincev.« Izzivalnost je toliko bolj opazna, saj mednaslov članka kriči, da so »planinci zahtevali ograjo« (!) (ne omenja ovc, ne gornikov, ne alpinistov, ne gorskih kolesarjev, še manj pohodnikov (kar je sicer zares hvale vredno!) in žal tudi ne vernikov).


Ovčarstvo na Stolu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Konkurenčno novinarsko poročilo bralce seznani z bližnjo preteklostjo in že sedanjostjo: »Planinci, ki so se že povzpeli na Storžič, vedo, da so si si vrh delili z ovcami.« A poslej velja: »Vrh Storžiča le še za planince.« Iz prispevka izvemo, kaj vse obsega ekološka in energetska prenova planinskih koč, saj je bil helikopter Slovenske vojske »posojen« iz razpisa PZS, na podlagi katerega ta pomaga planinskim društvom pri ekološki in energetski prenovi planinskih koč. »Ker pa vse helikopterske ure v ta namen še niso bile porabljene, smo helikopter lahko izkoristili tudi za prevoz potrebnega materiala za postavitev ograje pod vrhom Storžiča.«

Ograja in ugodje planincev, ob helikopterski nujni pomoči PZS …

Očitno usodna kombinacija, ki si jo s pohodniško lahkoto zamislimo kot blagozvočno visenje rdečeličnega planinca na ograji (kot sestavni del novejšega družbenega gibanja poimenovanega boruting), ki je v resnici – povejmo lepo naravnost – najdaljši priročni šank v slovenskih gorah (»pa čak i šire«).

***

Ob bok tej kozeriji, pravzaprav ovceriji (ovca se vse življenje boji volka, a jo na koncu pojé pastir!) pa v razmislek tole:

»Triglav ni gora, Triglav je Kraljestvo.« (Julius Kugy)

»Storžič ni gora, Storžič je Oltar.« (znani neznanec)

***

Se gorniška zgodovina ponavlja?

(O tem pa več v prihodnjem prispevku.)

________________________________
*POHODNIŠTVO:

Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, udobnejše hotele, izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: RAZOVČENI OLTAR (1)”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: RAZOVČENI OLTAR (1) [...]

  2. [...] Prvi del | Drugi del | Tretji del [...]

  3. [...] pa podnebne spremembe, neustrezna kmetijska raba, intenzivno rudarjenje, prekomerna sečnja in krivolov predstavljajo resno grožnjo biotski [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !