OROŽJE IZ ŽELEZA, ZNANJE IZ TRDIH PREIZKUŠENJ

Anton Kern, Kerstin Kowarik, Andreas W. Rausch, Hans Reschreiter:
Kingdom of Salt: 7000 years of Hallstat

Dunaj 2016: Natural History Museum, 2. izdaja, 240 strani, ISBN: 978-3-903096-08-0, cena: 24,20 €

Knjigo sem kupil.

Halštat.

Beseda je ena izmed tistih, ki je privlačna na nek čudno skrivnosten način. Zveni ravno prav skrivnostno in ravno prav šolsko, a hkrati tuje in z njo se srečaš tako redko, da ni niti domača, niti popolna neznanka.

Zagotovo sem se z njo prvič srečal pri pouku zgodovine, a se tega žal ne spomnim. Najbolj sem jo ozavestil z branjem izsledkov raziskovalnega dela dr. Toneta Cevca. Njegova etnološka in kasneje arheološka raziskovanja so na velikoplaninski zrak pogosto naplavila prav to besedo. Z njo pa me je zagotovo okužil Janez Bizjak, ki ne da miru in išče, brska, koplje po spominu slovenske visokogorske pokrajine.

Vzporedno je potekalo spoznavanje, raziskovanje slovenskih in tujih virov. Prebiranje knjig, obiskovanje muzejev (na primer predstavitve železnodobne ali halštatske situlske pokrajine v Dolenjskem muzeju) in seveda terenska hoja po ostankih, na katere opozarja Janez Bizjak z ekipo večinoma prostovoljskih arheoloških sodelavcev.

Sledeč navedbam Tume, da so zemljepisna imena največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …”, ter Badjure, da so večino zemljepisnih imen prispevali domačini »ki so bistroumni opazovalci narave, obdarjeni s čudovito tenkim čutom za izražanje najraznovrstnejših terenskih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«, je logično, da je bilo treba obiskati kraj, ki je vsemu dogajanju posodil svoje ime.

Hallstatt, Avstrija.

V mestecu, ki je dobil ime po nahajališču soli, živi 900 prebivalcev. Arheološke raziskave v letih 1846–1899 so tam razkrile prazgodovinsko grobišče z okoli 2500 grobovi iz mlajše železne dobe. Izkopali so kar 5800 predmetov iz zlata, brona, železa, jantarja in stekla. Mesto ima zato (sodoben) muzej, velikosti kamniškega in pripoveduje zgodbo iz preteklosti, zaradi katere je mesto zapisalo na Unescov seznam kulturne dediščine.

Vpogled v starejšo železno dobo (1000–300 let pred našim štetjem), imenovano tudi halštatska doba, po najdišču ob rudnikih soli v avstrijskem mestu in mlajšo železno dobo (300–rimsko osvajanje v 1. stoletju pred našim štetjem), ki jo imenujemo tudi latenska kultura, po švicarskem najdišču La Tenne, je bil izdaten in poučen. Vpogled je bil tako nazoren, da je izzval predstave – kje v Sloveniji sem to že videl, kje pri nas so ljudje živeli podobno …

Večkrat zasledimo, kako premalo se na slovenskem zavedamo, da je tudi naše kraje (zlasti na Dolenjskem in v Zasavju, posamično tudi v Posočju), sredi 1. tisočletja pred našim štetjem, poseljevala visoka kultura, katere zapletena družbena pravila lahko na podlagi govorice podob situlske umetnosti le slutimo. Ne poznamo imena naših prednikov, ne vemo kakšen jezik so govorili, ne vemo kako so jim rekli drugi, ne kako so se imenovali sami … Vendar njihov spomin, védenja, znanja, organizacijo prostora, pomen naravnih virov, religijo itd. ugotavlja arheologija. Nosilci informacij o njih so grobovi in pridatki v njih, naselbine s svojimi vsebinami, zemljepisna imena in celotna takratna pokrajina.

S hojo po tej isti pokrajini pa tedanjo zgodbo bere tudi gorništvo. Kot na primer stare (danes planinske) poti vodijo po katedrali narave, saj ob srečanju z nečim, kar je mogočnejše od nas, občutimo strahospoštovanje in ponižnost (brezkončno prostranstvo je magnet za dušo), tako so ustvarjalna prizorišča situlske umetnosti v središčih halštatske kulture miselni zemljevidi naše preteklosti.

Čudno je, zakaj sodobna slovenska gorniška zgodovina v celoti spregleduje rezultate petindvajsetletnega (1995–2020) raziskovanja 4000 let stare zgodovine pašništva in rudarjenja v slovenskih Alpah! S presenetljivimi odkritji smo obogatili vedenje o najstarejših prebivalcih našega visokogorja in ovrgli številne stereotipe o tem, kako je bil gorski svet vse od davnine do 14. stoletja neposeljena, nekoristna in človeku nevarna divjina. Odkrite sledi prvih bivališč iz različnih časovnih obdobij dokazujejo prav nasprotno.

Halštatska kultura je bila izrazito razvita na področju Alp, od koder je širila močan vpliv proti pokrajinam, ki sodijo v današnjo vzhodno Francijo, južno Nemčijo in državam na Balkanskemu polotoku. Poleg pastirjev prav rudarje upravičeno štejemo za naše prve stalne gorjance, saj so od zgodnje pomladi do pozne jeseni živeli v gorah, kjer so z iskanjem, nabiranjem in kopanjem železove rude v trdih razmerah človeku neprijaznega naravnega okolja našli možnosti za skromno preživetje.

Kje se torej skriva slovenski Hallstatt?

V Mežici? Na Veliki planini? V Idriji? V Šentanski dolini? V jamah pod Begunščico ali na Pokljuki? V Trenti ali nemara v celotnem Posočju?

Knjiga, ki natančno, sistematično in z dokazi podprto pripoveduje o življenju v tedanjem zakotju Avstrije.

Knjiga, ki natančno, sistematično in nazorno nastavlja ogledalo zakotjem tedanjem Slovenije.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !