MALE ZMAGE POHODNIŠTVA*: PREVALSKI H(L)ODOVOZ

»K sreči hodimo v tem delu skozi krasen bukov gozd, katerega blagodejna senca nam krajša popotne muke.«
(Buser, S. 1984: Vodnik poti Jezersko–Tržič–Jesenice: slovenska geološka transverzala.)

Enako sem gozdnati odsek Bornove poti dojemal in doživljal vsakič, ko sem hodil tam okoli. Zato sem bil ob zadnjem obisku toliko bolj presenečen, ko je to srečo nekdo odživel. Iznakazil je dotedanji videz pokrajine, spremenil je značaj poti, izbrisal arhivski sloj sporočil, ki smo jih hodili brati z nogami leto za letom.


Obbornovski gozd, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čar naše slikovite gorniške Slovenije je, da zna presenetiti. Na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!

Hoja je namreč grižljaj kruha, požirek pitne vode, poobedek odprte pokrajine.

***

Govora je o odlični Bornovi poti, ki se imenuje po baronu Juliju Bornu (finančniku iz Berlina, ki se mu je tržiški konec tako priljubil, da je v Jelendolu postavil lovski dvorec in odkupil velik del tržiških gozdov). V območje svoje lovne pravice je dal konec 19. stoletja iz tujine pripeljati večje število jelenov, košut in kozorogov. Sicer drzno speljana pot, narejena leta 1891 (ki še danes formalno ni niti planinska, niti kako drugače v vsej dolžini nazorno označena), mu je omogočala razmeroma enostaven lovski prehod z južne na severno stran Begunjščice.

Z Ljubelja (1058 m), s parkirišča v bližini ploščadi mednarodnega mejnega prehoda oz. Kompas Shopa, ali s plačljivega parkirišča (3 € na dan) pod nekdanjim hotelom, se usmerimo proti jugu in poiščemo enega od začetkov razločne nemarkirane poti (tabla z napisom).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Bornova pot, v useku spodnjega roba obsežnega melišča, sprva povede v redek gozd, rahlo navzdol in povprek skozi razgibano skalovje nad prepadi (mimo bunkerja), ki se spuščajo k ljubeljski cesti. Panoramski pogled je visokogorsko osupljiv. Ob zavedanju zgodovine in razvoja pokrajine zaradi enega najstarejših trgovskih, romarskih, vojaških prelazov v tem delu Evrope, ter ob srhljivi dediščini nacističnega delovnega taborišča Ljubelj (kot podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen v letih 1943–1945), kjer je več kot tisoč jetnikov gradilo predor, postane hoja ena od stalnih, nenehnih pričevalk in prenosnikov sporočil te izjemne pokrajine.

Pokrajine, ki je utesnjena in je tako na strani narave kot družbe doživela marsikaj. Je to eden od tistih svetov, ki bi mu Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati?« Tako resno so naravne sile izoblikovale njeno obličje. A ne vem, če to velja zmeraj. Ob sončnem svitu se mi je na primer zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu tudi jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in oči, lačne sinjine neba, gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena mi nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu.


Gozd prekriva tudi tragične spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pot je inženirsko speljana skozi stometrski predor iztrgan živi skali (vmes je prekinjen z oknom/odprtino, ki služi naravni osvetlitvi in prezračevanju, priporočena je uporaba baterijske svetilke). Pot preči meliščne odstavke, kjer lahko opazujemo nove in nove nanose živega grušča. Na posameznih skalnatih parobkih vzhodnih pobočij Begunjske Vrtače (1991 m) je pot opremljena z jekleno pletenico, vendar je povsod dovolj široka in plezanje v kopnem in suhem ni potrebno. (Ni pa odveč pozornost in morebitna dodatna osebna tehnična oprema: zdi se, da je enako, kot drugod v slovenskih gorah, mehansko preperevanje zaradi podnebnih sprememb intenzivnejše, zato je tudi večje tveganje zaradi padajočega kamenja. Čelada vsekakor ni odveč!)

Zadošča hoja, pravzaprav zhoja: hoja z zgodbo.
(Že ob doslej povedanem se samo zase zastavlja vprašanje, zakaj Bornova pot (še) ni razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena?)

V nadaljevanju Bornova pot sledi tektonski grebenski osi (Begunjščica v geološkem smislu spada v Južne Karavanke), zato od Begunjskega plaza zavije proti jugozahodu in to smer obdrži do konca. (Leta 2006 je bilo tod na novo odkrito nahajališče Zoisove zvončice (Campanula zoysii), reliktnega endemita Jugovzhodnih Alp!) Pobočna hoja skozi gozd je enakomerno prekinjena s skalnimi rebrmi, kjer izstopajo manjše gube masivnih apnenčastih plošč z roženci**. Rahlo razširjena, večinoma v lahnem vzponu, pot nadalje poteka skozi gozd, ki porašča fosilni meliščni grušč. Pot ni markacijsko vzdrževana, vendar je ves čas razločno izhojena. Nekajkrat (trikrat?) preči hudourniško grapo v povirju Potočnikovega grabna. Zatem kar nekoliko presenetljivo in iznenada preide v izkrčeno gozdno vlako ter kasneje v oskrbovalni makedamski kolovoz (prav k temu tujku se bomo še vrnili v nadaljevanju).


Lesa, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Deset minut pod Prevalom se z leve pridruži markirani kolovoz, ki pripelje iz Potočnikovega grabna. Mimo korita z vodo (izvir leži na stiku prepustnih in neprepustnih kamninskih plasti), po erozijsko razritem kolovozu (neverjetno je, da nihče ne opazi grabna, ki ga dolbe voda s ceste; potrebno bi bilo urediti odvodnjavanje in pot utrditi z bruni …), v kratkem dosežemo istoimensko planino in preval (med Šentalsko dolino in dolino Drage). Na levi strani stoji Koča na Prevalu (1311 m), na desni se ob križu odcepi strma planinska pot čez Kalvarijo na Begunjščico (2060 m). (Tu se kot mimobežnici tiho prekrivata Slovenska planinska pot in Via Alpina.) V živi planšariji si v poletnem času lahko privoščimo njihove specialitete – masovnek, skutine štruklje ali raznovrstne mesnine in prikuhe.

Bornova pot je v enciklopedičnih gorniških vodnikih označena kot nezahtevna neoznačena pot. 1.–1.30 h. Legendarni Stanko Klinar opis – po mojem mnenju ene najlepših in najprivlačnejših poti v vodniku Karavanke – konča z: priporočljivo.

***

V čem je problem?

Zakaj sploh izgubljati toliko besed o enem izletku, o katerem je bilo – že doslej – povedano domala čisto vse?

***

KORAK, DREVO, GORA

Kaj ti bo drevo, če ni gozda?
Kaj ti bo nebo, če ni sonca?
Kaj ti bo amonit, če ni morja?
Kaj ti bo rodovitnost, če ni ploda?

Kaj ti bo širjava, če ni kril?
Kaj ti bo hitrost, če ni tekmovanja?
Kaj ti bo stop, če ni oprimka?

Kaj ti bo korak, če je le tišina.

***

Zato, ker je, tako kot še marsikje drugod v slovenskih gorah, sečnja v Bornovo pot zasekala kot britev. Ob videnem so mi rojila vprašanja:
- Kdo je imel tu potrebo po koncu lesa?
- Zakaj je to storil – na ta način?
- Čemu mu bo gozd, če ne zna hoditi?
- Zakaj so vsi, ki so doslej hodili tod mimo – in ni jih bilo malo – tiho?


Nekomu pot nekaj pomeni. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na Območno enoto Kranj Zavoda za gozdove Slovenije sem naslovil naslednja vprašanja:
- Je bilo za gozdno vlako na območju Bornove poti pod planino Preval izdano soglasje za poseg v gozd?
- Je vlaka zgrajena na območju planine Preval ali na območju varovalnega gozda?
- Je šlo za sanitarno, intervencijsko sečnjo ali gospodarski posek gozda?
- Zakaj trasa gozdne vleke poteka po trasi stare, obstoječe peš pot in ne po novi trasi?
- Glede na to, da so pod potjo drevesa še označena v precej velikem številu (domnevam, da za nadaljnji posek) me zanima, ali se bo trasa obstoječe vlake še nadaljevala?


Gozd in pot, v pretekliku. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodja območne enote je prijazno, hitro in jasno odgovoril:

»Bornova pešpot poteka po obstoječi gozdni vlaki, zato je bilo smiselno, da se jo pri izvajanju redne sečnje v gozdovih v lasti Republike Slovenije, tudi uporabi. Nova vlaka bi namreč pomenila nov poseg v gozd in gozdni prostor in z vidika potreb po sečnji in spravilu v tem območju ne bi bila smiselna.

Za obstoječo gozdno vlako (na površju se je, po nekaterih ustnih virih, pojavila že novembra 2017, opomba BP) je bil v letu 2018 izdelan elaborat za rekonstrukcijo, saj je bilo treba vlako razširiti z 2,5 na 3,5 metra. Januarja 2019 je bilo za to vlako izdano soglasje Zavoda za gozdove Slovenije za gozdarska investicijska dela. Rekonstrukcija gozdne vlake je bila s strani Slovenskih državnih gozdov d.o.o. (SiDG), ki so upravitelj državnih gozdov na tem območju, izvedena v letu 2019. Vlaka je bila razširjena na podlagi vloge SiDG zaradi potreb po redni sečnji. Hkrati je vlaka ključnega pomena v primeru pravočasne izvedbe sanitarnih sečenj, kadar se taka potreba tudi pojavi.

Omenjena gozdna vlaka ne poteka na območju planine Prevala in ne poteka v območju varovalnih gozdov. Redna sečnja na tem območju še ni v celoti zaključena in se bo še nadaljevala. Nadaljevanje vlake zaenkrat ni predvideno.«

***

Stroka že dolgo pravi, da so vloge ali funkcije (gorskega) gozda številne. Pri upravljanju in gospodarjenju z gozdom je treba upoštevati vse njegove vloge in dosledno paziti, da se posamezna vloga ne okrni. Zaradi tega je gospodarjenje z gozdovi zahtevno. Poleg gospodarske in ekološke ima sleherni gozd tudi socialno funkcijo. Predstavlja prostor miru, športa, zdravja, gozd omogoča številne izobraževalne aktivnosti.

Nesporno je, da se največji poudarek najpogosteje daje proizvodni vlogi, ker je neposredno povezana s finančnim učinkom (lastnika). Socialna vloga ima širši družbeni pomen. Ta učinek je težje ovrednotiti, saj obiskovalci vlogo gozda različno doživljamo. Tudi ekološko funkcijo je izjemno zahtevno opredeliti, saj zelo težko resnično celovito predvidimo, kakšni so dejanski vplivi gozda na okolje in kakšno je gravitacijsko območje, na katerega gozd vpliva.


Zamaskirani obiskovalec Bornove poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Z druge, gorniške strani govorimo o konceptu souporabe gorskega sveta, ki vključuje usklajevanje potreb, želja in možnosti različnih skupin deležnikov. Različne rabe občutljivega gorskega prostora se lahko odvijajo ob upoštevanju zakonskih omejitev ter nosilnih sposobnosti pokrajine. Zato so bile oči (gorniške) javnosti – na primer – še posebej pozorno uprte v pripravo Načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka (sprejet maja 2016). Ta se – na primer – v Dolini Triglavskih jezer ne izogiba prepovedi kopanja v jezerih, umivanja in opravljanja potreb obiskovalcev, nabiralništva, alpskega smučanja, jadranja in veslanja, športnega ribolova, gorskega kolesarjenja, jahanja ter urejanja plezališč za športno plezanje. Dopušča pa gorništvo, alpinizem, turno smučanje in drsanje, pogojno dopustna dejavnost je jadralno padalstvo.

Oba opisana koncepta – gozdarski in gorniški – stremita k istemu cilju, do tja vodita le dve različni poti. A še vedno se v praksi praviloma dogaja, da cilj ni upoštevan, niti dosežen.

Tudi zato želi CIPRA Slovenija s projektom GozdNega nasloviti lastnike gozda, jih izobraziti o pomenu nege gozda, njegovi socialni funkciji ter okoljskih, družbenih in ekonomskih priložnostih takšnega vidika. S projektnimi partnerji so pripravili tudi model upravljanja z gozdom.

***

Marsikomu se zdi, da gozdna vlaka v resnici ni noben problem. Pristanejo kvečjemu na to, da gre za (v času gradnje) odprto rano. In ko se ta zaceli (v nekaj letih) je vse tako, kot je bilo. Pravzaprav je vse skupaj še veliko bolje kot prej: pot je zaradi odstranjenega drevja svetla, široka, da lahko hodi cela družina vštric. V veliki meri je tudi bagersko izravnana, korak je zato lahkotnejši, morda celo hitrejši in marsikatero stopalo lahko (prevečkrat?) smukne v udobno supergo, ne pa v trdi gojzar. OK, če pada dež je sicer blata do kolen, ampak saj v Sloveniji v povprečju dežuje samo 90 do 120 dni na leto?

Vse skupaj je še bolj privlačno, ker je privlačno, je tudi lažje in če je lahko, privablja množice obiskovalcev.

»Zdrava, športna, zelena Slovenija!«

JUHEJ!

***

Ali res NE ZNAMO ločiti med gorniško in pohodniško rabo gora?

Ali enostavno NOČEMO razločiti teh dveh različnih, celo nasprotujočih si rab?

Neverjetno je, da niti obiskovalci gora ne vidijo in ne razumejo, da obstaja razlika med gorniškim in pohodniškim načinom hoje ter doživljanjem obiskanega območja. Če bi vsak razumel razliko, bi bile stvari veliko bolj zanimive.

GORNIŠTVO ≠ POHODNIŠTVO


Alpski kozliček in ne planinski kozel … (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko mora ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto, je zares veliko. Gorništvo je tisto, ki je dejanja v gorah znalo izjemno dobro ubesediti. Vsemu navkljub poskušajmo še enkrat prepoznati intelektualni, raziskovalni in doživljajski potencial gorništva.

Tisti potencial, ki v smehu zapoveduje:

- Prvič, vzpostaviti ritem in se ga držati brez postankov.

- Drugič, hoditi v tišini.

- Tretjič, pred razpotjem izbrati pot, ki se vzpenja.

- Četrtič, če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas, s kakšno pravico smo sploh na gori?

Narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja.

To ni seveda nikakršno novoodkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Pot je površje
Ravnih površin je v naravi v resnici malo. Tudi če od daleč nekaj izgleda kot najboljši približek ravnega, je površje v drobnem izrazito neravno. Ali bolje: razgibano, zakoreninjeno, zagruščeno. V to se najlažje prepričamo, kadar dežuje (ali kadar iščemo ravna tla za bivakiranje …). Voda je najtrdovratnejši dejavnik preoblikovanja površja.

Hrapava pot, za naš namen (številnim pomislekom navkljub) ji recimo planinska pot, je tista, ki od uporabnika nog zahteva usklajeno delo z možgani. Pozornost, ki jo kasneje deloma nadomestita ali izboljšata znanje ter izkušnje, je tista, ki korak vodi od prepreke do ovire, jim prilagaja trenutni odziv in pripravlja prihodnji sprejem. V skali odkrivam neko prožnost, ki koraka ni absorbirala kot zemlja ali trava, temveč je noge odbijala z njihovo isto močjo in dajala telesu zagon za napredovanje.

Pot, ki se nenehno spreminja, vzpenja, spušča, zavija, vodi med drevesi, čez pašnike, suho strugo ali živi meliščni drobir je pot izzivalnega zadovoljstva.

Površje, ki kriči gorniške zgodbe. In molči gorniško prevzetnost.

Izravnana pot ni gorništvo.

Svetloba je senca
Pri Rousseauju srečamo tri izkušnje hoje: ob zori, opoldne in ob večerni zarji. Ob dejanskem, astronomskem vidiku, gre razbrati tudi preneseni pomen. Torej za mladostniški izlet, poln vznesenosti in gorečnosti, za dolg, meditativen pohod v zrelih letih in za samoten, mračen, starčevski sprehod. Rousseau napotuje na Thoreauja, ki je dobiček hoje opredelil »kot ves dan sem se kapitaliziral sam s seboj. Pa še: kar vidim, vzamem za svoje, saj med hojo shranjujem barvita čustva in sončne spomine za zimske večere.«

Mehkoba senc. Barva svetlobe. Zamolklost razpršenosti. Odločnost loma. Vse je odvisno od letnega časa. In od prosojnosti gozdnatega pokrova.

Čeprav je pokrajina še kako ista, pa je vse drugo drugačno, celo novo. Zdrav gozd, v katerem uspevajo odrasla drevesa in mladje, v katerem se zrcalijo desetletja vremenskih in talnih preizkušenj, preseneča na vsakem koraku. Preseneča z življenjem gozda.

Človek ima s padavinami dnevni odnos, saj vseskozi sledi vremenskim napovedim, poslušajoč, kdaj bo dež, kdaj bo sneg, kdaj pasja vročina. Toda odnos do narave skozi vremenske napovedi je čisto instrumentalen, zadeva le človekovo skrb, kako oblečen in opravljen naj se upre zakonom narave oziroma v najboljšem v napovedi: danes bo čudovit dan, ki ga velja izkoristiti z odhodom v naravo.

Posekan gozd ni gorništvo.

Opremljeni po zadnji modi: to je pohodništvo!


(Fotografija: Borut Peršolja)

Opazovanje gorohodskega leta
Ko si mlad, so dnevi kratki, leta pa predolga. Ko si star, se dnevi vlečejo kot kurja črevca, leta pa minejo kot blisk.

Vse je bilo že povedano. In vse je lahko doživeto na novo.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Redko, preredko jih preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da so nam gore blizu, da nas vabijo in nam veliko dajejo.

Vrhunska samost je gorništvo.

***

Gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, vendar se zaradi množičnosti pojavljajo problemi. Če smo lahko nekoč v gorah opazovali vsega šest dejavnosti – planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov, zdaj seznam obsega že neverjetnih, najmanj enaindevetdeset različnih prostočasnih dejavnosti v gorah. O njih je treba ves čas odkrito razpravljati in iskati ustrezne rešitve.

»Planinstvo proži erozijo, tepta rastje, povzroča hrup in pušča za seboj smeti ter vznemirja prosto živeče živali. Planinske postojanke so zelo resen vir onesnaževanja vodnih virov, njihovo oskrbovanje s helikopterji povzroča hrup in onesnaževanje zraka, ob njih se kopičijo odpadki, problematična je oskrba z energijo. Plezalci ogrožajo živali in rastline v ostenjih, turni smučarji vznemirjajo divjad v zanje kritičnem zimskem obdobju« (K temu je treba dodati še kopanje/plavanje v jezerih, divje kampiranje, gorsko kolesarjenje …)

To je uvidevna Marjeta Keršič Svetel napisala pred skoraj dvajsetimi leti, ko je bil obisk gora nekajkrat manjši od sedanjega!

Zato naj množice pohodniških obiskovalcev ostanejo na oskrbovanih kolovozih. Številčno skromnejši gorniški obiskovalci, še posebej otroci, pa naj imajo tudi v prihodnje možnost doživljanja planinske poti na gorniški način. To pomeni, da naj stare, uhojene (planinske) poti ostanejo takšne, kot so – brez dodatnega posega človeka. Sicer zaradi množice pohodniških obiskovalcev, iz čudovite, uhojene (planinske) poti, običajno široke za širino ramen, izjemne z vidika narave in gorništva, hitro, najkasneje v nekaj letih, nastane meter in pol širok bližnjični kolovoz, po katerem se spuščajo z gorskimi kolesi. Gorniška raba postane okrnjena, celo nerazpoznavna.

Gorništvo ni kolovoz.

Gorništvo ni športno opremljen korak.

Gorništvo ni hiter, površen pomenek o vsakdanjih rečeh.
_________

* Pridobitno, s strani države sponzorirano pohodništvo zadovoljuje potrošniške potrebe domačega in tujega turista. Ta v gore vstopa z drugačnim sistemom vrednot, kot si ga je izoblikovalo gorništvo: v gorah želi predvsem instagramarsko uživati, saj nima znanja in veščin, da bi se v gorskem svetu lahko gibal samostojno in varno. Zato potrebuje še več infrastrukture, bolj urejene in označene poti, udobnejše hotele, izvrstno hrano … Urbanizacija se iz doline širi ter polašča najvišja območja gora.

»Zeleni, aktivni, zdravi turizem« vsiljuje gorništvu nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija agresiven destinacijski produkt – pohodništvo. Množičen obisk in mediji ustvarjajo navidezno vzdušje (spoj)enosti (pohodništvo = gorništvo) ter varljiv občutek preprostosti gorništva in lažne varnosti. Veliko število gorskih nesreč izjemno obremenjuje gorske reševalce in z visokimi izdatki reševanja bremeni javno zdravstveno blagajno na račun bogatenja gospodarsko interesnega pohodniškega turizma.

** Na Begunjščici so med zgornjeliasnimi plastmi (J1) skladnatega in ploščastega svetlo sivega, rjavkastega in rdečkastega apnenca z gomolji roženca in amoniti, plasti večinoma skrilavega kremenovega laporovca, debele od 1,5 metra do nekaj metrov, ki so v spodnjem delu impregnacijsko orudene s črnimi drobnozrnatimi manganovimi oksidi.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !