TIŠINA PO KORAKU

Erling Kagge:
Hoja: korak za korakom

Ljubljana 2019:Vida, 158 strani, ISBN: 978-961-94783-5-6, cena: 22,90 €

Knjigo sem od založbe Vida dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

Erling Kagge (1963), norveški raziskovalec, pisatelj in založnik. Je prvi, ki je peš in z lastnimi močmi dosegel vse tri vrhove sveta: severni pol (0 m) leta 1990, južni pol v zimi 1992–1993 (okrog 2800 m) in Everest, s pomočjo dodatnega kisika, maja leta 1994 (8848 m).

***

Stanovanja v blokih imajo to posebnost, da ves čas govorijo, loputajo, pretakajo, ječijo. Ko ležim v postelji slišim korake sosedov na stopnišču. Po trdoti stopa, odmevu obutve, hitrosti telesa vem, kdo hiti v službo ali se vrača iz trgovine. Kagge enostavno napiše »razburljivo je opazovati ljudi« (35) in »način hoje lahko o človeku pove več kot obraz«. (63) Tudi v množici ljudi razpoznavam znane ljudi po hoji (in odkrivam hodilne debile; o tem kdaj drugič). »Če hoja traja več ur ali dni, dobi drugačen značaj, kot če bi trajala pol ure«. (106) Zato je najbolj trden značaj vsakega človeka hoja. In če želiš koga zares spoznati, potem pojdi z njim hodit.

Velika planina zaradi vseh sort obiskovalcev poka po šivih. Milijonov let obledeli ploščati šiv cefrajo preštevilni koraki in ko za CIPRO (društvo za varstvo Alp) štejem vse te obiskovalce (črtice delam za otroke, pare, skupine, osamelce, kolesarje, pse, konjenike) opazujem njihovo hojo. Prešine me, da niti eno gibanje ni enako drugemu. To že, dalo bi se jih razvrstiti v nekaj tipov, a različnost podpisov hoje, ki nas je naredila za ljudi, je osupljiva. Identifikacijska. Razorožujoča.

Hoja je izkušnja. Samo izkušnja. Nič drugega ne more nadomestiti hoje. To vem iz pogovorov z ljudmi, ki so že ves čas ali zaradi nesreče/bolezni prikrajšani zanjo. Videl sem trud sedeminosemdesetletnika, ki se je ob napredujoči bolezni noge vsak dan trudil, da bi ostal pokonci. »Ko bom obležal, bom umrl«, mi je dejal Jože iz Brnika. Uspelo mu je in mu še danes uspeva iz dneva v dan. Držim pesti, da bi trajalo še dolgo … let, tednov, dni, ur. Zadnji sprehod dedka je naslov zadnjega poglavja knjige, ki z izbranimi besedami razkriva mehanizem za pustolovščino. V njem Kagge razmišlja o poslednji in svobodni hoji dedki pred strelski vod ubijalcev med drugo svetovno vojno. Je tudi hoja onkraj še vedno hoja?

»Kako daleč je še?« (123) Slovenski literarni Kagge, Aleš Debeljak, bi odgovoril na dolgo in široko. Morda s turobno geometrijo, morda z vžigalno vrvico Tihotapca, še najraje pa s tišino. In izkušnjo. Kagge ponovi, da preteklik v sanskrtu izraža beseda gata (tisto, kar smo prehodili), prihodnjik anāgata (tisto, česar še nismo prehodili), sedanjik pa pratjutpanna (tisto, kar je direktno pred nami). (138) Hoja in življenje sta eno in isto. To potrjuje zgodovinska izkušnja iz časa, ko je cesar Konrad III. Nemški osvajal Bavarsko. V mestu je v socialni krvoločnosti želel prizanesti le ženskam. »Dovolil jim je, da zapustijo svoje domove in vzamejo s seboj samo tisto, kar lahko nesejo na hrbtu«. (110) Ženske so bile »razjarjene in so se odločile, da bodo nesle svoje može in otroke« …

***

Prevajalci, zlasti tisti, ki niso del gorniškega občestva, imajo težave s prevodi, ki se nanašajo na dejavnosti v naravi. Izlet, pohod, tura, odprava … imajo v stroki (in v ustreznem terminološkem slovarju) natančne pomene. Tako izlet, pohod, tura niso sopomenke. Pri opisu podviga po gorovju Jotunheimen (stran 27) ne gre za pohod, temveč turo. Glede na preostalo vsebino knjige bi se tudi stavek »NIMAM POJMA, na koliko sprehodih in pohodih sem bil …« (stran 18) moral glasiti NIMAM POJMA, na koliko sprehodih, izletih in turah sem bil. V stavku »ko sva se pripravljala na pohod na severni pol« (99) bi bilo treba pohod zamenjati z odpravo. Zato tudi Kagge ni in ne more biti pohodnik. On je dolgohodec. Knjigo je prevedla in uredila Valentina Smej Novak.

***

Hoja združuje gibanje, ponižnost, ravnovesje, radovednost, vonj, zvok, svetlobo, in če hodiš dovolj dolgo tudi hrepenenje. Zato iskanje tišine ne obstaja. Tišine ni treba iskati, saj je ves čas tu. Najlažje jo je najdemo v sebi. Samo svojo tišino. Čisto, deviško tišino. Ves čas in povsod. Prepojena je z menoj, z mojimi mikrodelci duše in telesa. Napetost zaradi občutka miru in tišine je eksplozija, ki ji sledi vrnitev. Nadaljevati je treba normalno življenje.

Kdo zares določa hojo?

  • Share/Bookmark

En odgovor to “TIŠINA PO KORAKU”

  1. [...] Erling Kagge, prevod Valentina Smej Novak: Hoja: korak za korakom [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !