ODGOVORI ZGOVORNEGA SPOMINA

Joža Mihelič:
Vprašaj goro

Ljubljana 2019: Planinska založba, 216 strani, ISBN: 978-961-6870-40-5, cena: 26,90 €

Knjigo sem kupil.

Ne zgodi se pogosto, da bi Planinska založba, kot sestavni del Planinske zveze Slovenije (=Pohodniška zveza), bila v koraku s časom. To, da so v kratkem času spet izdali avtobiografijo (po knjigi Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja), kaže, da morda celo vedo, kaj je tisto, kar trenutno preplavlja slovensko in svetovno založništvo. Dogajanje je menda napovedal slavni Henry Miller, ki je pred več kot petdesetimi leti rekel, da se bodo v prihodnosti romani umaknili avtobiografijam, dnevniškim zapiskom, esejem. Ljudje bodo brali samo tisto, kar se bo čim bolj približalo resničnemu življenju.

Ne prvič pred nas stopi Jože Mihelič. Nesporna istovetnost avtorja, pripovedovalca in glavnega junaka je v knjigi Vprašaj goro izpričana v vseh odtenkih najvišje ravni kakovosti. To se zdi pomembno poudariti ob zavedanju majhnosti bohinjskega prostora – pogumni avtorji, med njimi je vsekakor tudi Joža, kažejo, da se tudi tam, kjer te poznajo vsi, da iti do konca – do tja, kjer te zares lahko spoznajo.

Kaj v dobi Instagrama, ko vsakdo želi deliti vsaj drobec zasebnosti v zameno za čim več všečkov, ko domači župnik kot vloger deli priprave na mašo, kuharske nasvete, vožnjo z motorjem, pomeni zapis o sedemdesetih letih lastnega življenja, življenja okolice in duha časa? Deliti banalnosti, deliti svojo trpko in razkošno srečo, svojo dejansko in namišljeno bolečino? Objaviti pikantne podrobnosti o sebi in alpinističnih prijateljih?

Spoved Jožeta Miheliča je hoja, so koraki v družini, so oprimki med tovariši, so pripovedi o izjemnih posameznikih, sokrajanih, so razgledi samote in so misli premišljevalca, ki je natrenirano telo izrabil za bistrino duha. Iz vsega je jasen njegov izvor, pogled na življenje, izkušnje z ljudmi. Žlahten jezik, že pozabljeni običaji, odnos do staršev, brata Tineta, službeno poslanstvo, povezano z edinim parkovno zavarovanim območjem Slovenije, prvenstvene smeri v Cmiru, Triglavu, Toscu, Vršaču, Lepem Špičju, Paklenici, vse izlije in izpove. Spoved, ki ne potrebuje čarovnije tipa hokus pokus (v evharistični molitvi, ki se je do drugega vatikanskega koncila brala v latinskem jeziku, je preprosto ljudstvo namesto Hoc est corpus/To je moje telo razumelo kot danes čarovniški hokus pokus) temveč zgolj in samo izkušnjo polnega, preizkušenega življenja.

***

Jožeta Miheliča se prvič spomnim iz leta 1989 in 1990, ko je na Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije predstavljal predlog uvedbe Mladega varuha Triglavskega narodnega parka. S predlogom, ki ga danes poznamo pod imenom Mladi nadzornik, je bil vizionarsko daleč pred vsemi! Zato je bil njegov predlog nerazumljen in navkljub načelni podpori takrat ni zaživel.

Najina skupna vez je bil tudi legendarni Jaka Čop, čigar čopozitivsko delo, z nezgrešljivo intonacijo glasu, ki vstopi vate in začara poslušalstvo, ohranja v spoštljivem spominu. Vem, da Joža s svojo vrhunsko gorniško in naravoslovno fotografijo nikoli ni lezel v ospredje. Kljub tej nepoznanosti, pa so bili njegovi posnetki izstopajoče avtorski, tako da smo jih z lahkoto prepoznavali v vsakoletnem koledarju Triglavskega narodnega parka ali drugih publikacijah. Kdor je imel kdaj priložnost iti z njim na preprost, a zato toliko bolj pristen obisk h komu od domačinov, prebivalcev in prebivalk parka, je lahko opazoval to nevidno vez, ki jo je znal splesti le on. Spoštovanje, skorajda ponižnost in izjemna sposobnost poslušanja so sobesednika kar sami pripeljali pred objektiv. Zato so njegovi portreti živi.

***

Knjiga je eden od pomembnih gradnikov slovenskega domoznanstva. Bohinjske pokrajine in načina njenega obiskovanja iz knjige, danes v z obiskovalci prenetrpanem poletnem Bohinju, skorajda ni več. Tudi če nas korak usmeri h kozolcem ali njivam za hišami, so nekoč nepozabna srečanja s starimi ljudmi površna, celo vsiljiva.

Enako, kot je nedosledno oblikovanje knjige – velikost fotografij na straneh 170, 171 ali 178, 179 v primerjavi s stranjo 183 ali stranema 188, 189. V zadnji tretjini knjige tudi umanjkajo fotografije na črni podlagi (kot na primer na strani 136, 150), ponekod zeva celo prazna stran (na primer na strani 196). Zdi se, da je naslovnica, ki je izrez fotografije Čopovega stebra iz Sovatne (100), sicer dobro zamišljena in želi poudariti skrivnostni naslov knjige, a izpade preveč robustna, zrnata.

Številne fotografije so posvečene Triglavu. Tistemu neukročenemu, večpomenskemu, nacionalnemu Triglavu. S premišljenim izborom, subtilnimi podnapisi avtorja in umestitvijo v knjigo, bi ta zgodba v knjigi lahko zaživela popolnoma samostojno. Preseneča tudi dejstvo, da so v knjigi številne že objavljene fotografije, zlasti iz odlične monografije Dober dan Triglavski narodni park.

Ob pozornem branju besedila se izkaže površnost urednikov, saj se nekateri drobci, podatki, navedki razpršeno pojavljajo na več mestih.

***
Biografije in spomini so bili vedno vroče blago. Ali so vzdržali čas, je bilo odvisno od moči pisanja in avtorjevega jezika. Zdi se, da je knjiga Jožeta Miheliča Vprašaj goro na dobri poti, da bo ostala v ljudskem spominu.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ODGOVORI ZGOVORNEGA SPOMINA”

  1. [...] Joža Mihelič: Vprašaj goro [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !