SOBOTA V OKTOBRU

Tako se je začelo.
Svetlobo gledam. Belo svetlobo,
polno lastnih misli in odrešujočega veselja,
da slišim vsaj lastni korak in sopenje.
Naj ostane tu, bela svetloba,
tako svet ni ujet v razgled,
ampak v fizično in duhovno razsežnost pastirske pokrajine.

Pred menoj je prazna steza.
Je to kot rojstvo, ki čaka, da ga bo
napisalo življenje?
Za nekaterimi ovinki čakajo zgodbe,
doživete, povedane, neizrečene.
Za nekaterimi Pečmi čakajo preizkušnje,
trde, neizprosne, bogaboječe.

Megla se oprijemlje telesa
in skozi topel nos se sapa poganja naprej.
Pogrešam vonj zažganega lesa,
a ga v oktobrskem sobotnem dnevu ne najdem.
Toploto najdem v srečnih obrazih,
počasi mi sledijo in se stapljajo,
kot rokavica, ki oklene premraženo dlan.

Tako se nadaljuje.
Vsako leto sem tu. Dan za dnem.
Je nekaj drugega, zaradi česar pridem.
Razločno izgovarjam tišino:
nosim jo v nahrbtniku,
to tradicijo preživetja
in vedno znova odhajam.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !