ALPINIST, GOSPOD ANTON

V torek, 1. oktobra 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

gorniški večer s Tonetom Škarjo

Spomini staroste

(oseminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 195 KB)

Tone Škarja (1937) iz Mengša, elektrotehnik (1954), alpinist (1956), gorski reševalec (1961), gorski vodnik (1993), publicist in fotograf. Poročen, oče sina in hčere, upokojenec Elektra Ljubljana (1995). Član Planinskega društva Kamnik (1951) in Gorske reševalne službe Kamnik (načelnik 1968–1978). Pleza od leta 1956, opravil je več kot 1000 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, med njimi več kot 30 prvenstvenih. Sodeloval in vodil je številne reševalne akcije. Kot udeleženec in vodja je sodeloval na osemnajstih alpinističnih odpravah: Kavkaz (1964), Kangbačen (1965, 1974, 2007), Everest (1978, 1979, 1996), Jalung Kang (1985), Tibet (1986), Čo Oju (1988, 2001), Šiša Pangma (1989), Kangčendzenga (1991), Anapurna (1992, 1995), Sikkim (1994), Daulagiri (1998), Ama Dablam (2005). Načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS (1979–2013), podpredsednik PZS (1998–2011). Bil je urednik Obvestil PZS, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika. Pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Avtor ali soavtor knjig Hoja in plezanje v gorah (1972, 1974, 1984), Stene mojega življenja (1975), Kangbačen (1976), Na vrhu sveta (1979), Everest (1981), Jalung Kang (1987), Stoletje v gorah, Na vrhovih sveta (1992), Planinski zbornik (2003), Slovenci v Himalaji (2004), Kangčendzenga (2008), Po svoji sledi: Alpe–Kavkaz–Himalaja (2011). Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1965, 1974), zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1979), Bloudkovo nagrado (1979), svečano listino Planinske zveze Slovenije (2002), častni znak svobode Republike Slovenije (2002), Bloudkovo plaketo (2011) in nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo v alpinizmu (2014).

S Tonetom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala:

Vaš prvi izlet v hribe je bil družinski izlet na Veliko planino leta 1947 (pred dvainsedemdesetimi leti!!!). Kakšne in katere Velike planine se spominjate?

Kako se spominjate vojnega časa? In odraščanja po vseh teh grozotah in pomanjkanju?

Kdaj in kako ste se naučili voziti kolo? Pa plavanja?

Ali se ljudje sploh kdaj osvobodimo otroštva, spon z očetom in materjo? Kako se ju spominjate?

Koliko prostora ste pri lastnih alpinističnih vzponih puščali intuiciji? Kakšen občutek ste imeli v steni za orientacijo (pa tudi v mestih)? Se ta občutek z leti spreminja, izgublja ali celo krepi?

Iz kje črpa notranja moč alpinista? Iz dejanj predhodnikov, iz lastnih izkušenj, iz natreniranosti, iz (pre)drznosti?

S katerim športom bi se ukvarjali, če to ne bi bil alpinizem? Bi se s alpinizmom – če bi bilo to takrat mogoče – ukvarjali profesionalno, poklicno?


Tone Škarja in Bojan Pollak. (Fotografija: Borut Peršolja)

Znancev imamo lahko veliko, prijateljev pa malo. Se motim, da imate poseben odnos z Bojanom Pollakom? Kaj ohranja vajino navezo? Kaj je sicer najtežje tolerirati pri soplezalcu?

Če bi si danes zamislili Everest, odpravo s 25 plezalci, 20 tonami opreme … Kaj vse bi imeli v bazi: poklicnega ali pa vsaj dobro plačanega selektorja, analitika posnetkov preteklih vzponov, meteorologa, nutricista, skrbnika družabnih omrežij, psihologa, motivatorja, produkcijsko ekipo resničnostne oddaje, helikopter …?

Kako ste združevali družinsko, poklicno in alpinistično pot? Katerih stvari v življenju niste želeli narediti?

Kdaj je naposled vendarle čas, da se gore doživlja le še iz doline?

»Starost ni zatohla soba, pač pa balkon, od koder vidimo daleč in razločno.« Več kot polovico njenega obstoja ste bili dejavno vpeti v slovensko planinsko organizacijo. Kakšni spomini in občutki vas prevevajo ob omembi Planinske zveze Slovenije?

Je treba členiti planinstvo/gorništvo (hojo, smučanje) od alpinizma (plezanja)? Koliko alpinizem še rabi planinstvo in obratno? Kaj športnega je v alpinizmu?

Kako s himalajsko, nepalsko izkušnjo gledate na uveljavljeni (evropsko) razsvetljenski vidik začetkov slovenskega gorništva, ki ga (arheološkim in drugim ostankom navkljub) še vedno umeščamo v leto 1778?

Osebno ste srečali in spoznali številne himalajske prvopristopnike. Kdo med njimi je na vas naredil zanimiv vtis? Je tudi v Himalaji možnost za domnevo, da so se na posamezne vrhove vendarle povzpeli že domačini?

PZS ima kot poslanstvo v statutu napisano »gorništvo kot način življenja«. Kaj je vam v življenju in za življenje dal alpinizem?

»Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti, da spoznaš, kako kratko je življenje.« Pozicija »starih fotrov« ostaja v vseh obdobjih in v vseh generacijah. Kako vi doživljate vlogo alpinističnega veterana? Še (redno) hodite na sestanke AO in GRS?

Stari ljudje niste enaki, morda ste še manj enaki kot predstavniki katere koli druge starostne skupine. Vaše dolgo življenje vam je vtisnilo neizbrisljive osebne razlike. Zdi se, da družba noče razumeti tega in vse starostnike obravnava kot enake. Kako se soočate z izzivi tega življenjskega obdobja?

Alpinizem tesno povezujemo z egoizmom. Pri vas sem ga, ko sva nekaj let skupaj sedela v predsedstvu PZS, videl v osredotočenosti zgolj na zadeve, ki so se tikale alpinizma, odpravarstva. Se motim, da je bilo sodelovanje na sejah, zlasti upravnega odbora PZS, tudi za vas velika muka?

Sem vam povzročil veliko nelagodja s predlogom spremembe statuta PZS in z ukinitvijo Komisije za odprave v tuja gorstva? Kako ste doživeli to spremembo?

SMAR – Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca deluje od aprila 2012. Imate kakšno mnenje o tem projektu?


Tone Škarja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Slovenski alpinisti so na različnih koncih sveta spopolnili različico alpskega sloga plezanja: hitro, lahko, prosto … Kaj od tega bi lahko z vidika priprave in izvedbe ture sprejeli v vsakodnevno, klasično gorništvo?

Solo plezanje, torej sam, brez varovanja, tako rekoč brez opreme, brez rezervnega načrta, z več sto metri globine pod seboj. Alex Honnold strah premaguje »z vero v svoje sposobnosti«. Imate radi praznino pod nogami?

Vam je všeč stil plezanja Janje Garnbret? So vas povabili v Kranj na tekmo svetovnega pokala?

Kaj Humarjevega (vizualizacija, meditacija, medijsko humariziranje …) je po njem ostalo v ideji svetovnega vrhunskega alpinizma?

Ob poveličevalnem/zmagovalnem spominu vedno obstaja tudi zatajevani spomin. Katere ljudi, njihove zgodbe, akcije v gorah, kateri duh časa bi v slovenski gorniški/alpinistični zgodovini še kazalo iztrgati pozabi? In kaj od tega predstaviti nemško in angleško govoreči javnosti?

»Nekaj takega, kot je starostna modrost, ne obstaja. S starostjo človek ne postaja modrejši, ampak samo previdnejši.« (Ernest Hemingway) Kaj je za vas lepa narava, katere gore so lepe? Kakšne so vaše življenjske izkušnje z duhovnostjo, religioznostjo, mističnostjo?

Mladi kričijo za podnebje in podnebno pravičnost. Vse življenje ste delali v energetiki, hkrati pa neizmerno uživali v neokrnjeni naravi. Kako ste to dvoje usklajevali v etičnem pogledu in oblikovanju dojemanja sveta?

V otroštvu in mladostništvu sta počitek in vrh najpomembnejši sestavini vsakega izleta v gore. Kaj je vam pomenil vrh? In kaj tišina? Kaj stopi v ospredje v srednji in pozni starosti?

»Skrivnost lepe starosti je dostojen odnos s samoto.« (Gabriel Garcia Marquez) Ste radi sami?

»Lažje je biti vrhunski alpinist, kot star alpinist.« Smrti v gorah v svojih prispevkih namenjate spoštljivo pozornost. Pred desetimi dnevi ste se poslovili od Dava Karničarja. Vprašanju, zakaj je enim dano doživeti več navideznih prehodov čez mejo življenja, drugim pa se ta postavi po robu že pri prvi – usodni – napaki, se ne izogibate. Smrti ste namenili celo poglavje v svoji avtobiografiji. Lahko prosim ponovite ta svoj razmislek?

Ker mlade generacije smrti niti v dolini ne poznamo več, saj smo jo odrinili iz družinskega okolja opažam, da marsikdo ne gre kropiti, niti na pogreb. Zakaj je slovo pomembno? Kako se lotevate zapisov nekrologov ob smrti alpinistov? Koga najbolj pogrešate?

Pravite, da smo ljudje sol Zemlje. Pri fotografiji, ki je od samih začetkov sestavni, celo neločljivi del alpinizma, vas posebej zanimajo portreti, obrazi ljudi. Pravite, da mora biti obraz zanimiv, da mora za njim stati zgodba. Ste znali z obrazov prebrati tudi bleferstvo, spletkarstvo?

Ugotavljate tudi, da je film večji ponarejevalec kot fotografija. Se vam pri fotografiji zdi pomembnejša kompozicija ali svetloba? Imate pri ogledu fotografij, za katere ne veste kje so bile posnete, kdaj občutek, da poznate to svetlobo pokrajine?


Ustvarjalno orodje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinski koledar je bil resda najprej finančna infuzija slovenskega alpinizma. A je bil tudi svojstvena umetniška, domoznanska institucija, ki je gorništvo vsako leto prinesla v številne slovenske domove, podjetja, ustanove. V enem od koledarjev ste – v nakladi več kot 20.000 izvodov – objavili Kocbekovo poezijo …

V enem od pogovorov ste dejali, da obstajajo knjige, ki jih nikoli ne bi smelo zmanjkati. Katere so te knjige? Katero čtivo ste s seboj nosili na odprave? Izberite: Julius Kugy ali Nejc Zaplotnik?

Kaj vse vas še lahko navduši, preseneti, vzbudi v vas pozornost?

Pravimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kaj dobrega ali kaj ste/smo se naučili iz afer Lhotse/Česen, pisma Gregorja Kresala ob vročitvi državnega odlikovanja ali na primer še starejšega dopisovanja v Alpinističnih razgledih z odpravo Trango Tower?

Ljudje rabimo oporne točke, svetilnike. Zdi se, da smo ljudje kot nekakšni kompasi, s pomočjo katerih se nezavedno usklajujemo, primerjamo, korigiramo. Komu vse je lahko Marko Prezelj, ki ste ga večkrat omenili kot vzgled, takšna sidrna točka?

Ste prejemnik številnih nagrad, priznanj. Kako gledate nanje s časovne distance? Zakaj ljudje rabimo tovrstne rituale?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ALPINIST, GOSPOD ANTON”

  1. [...] Toneta Škarje, 1. oktobra 2019. (Fotografija: Borut Peršolja) if(cca.cookieAllowSocial()) { document.write(''); } var [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !