STAROSVETNI KRAJ, VSEM NA OČEH

Ferdinand Šerbelj:
Sv. Primož nad Kamnikom

Kamnik 2018: Društvo sv. Jakoba, 140 strani, ISBN: 978-961-288-958-6, cena: 29 €

Knjigo sem kupil.

Dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar, je bil od leta 1977 do upokojitve konec leta 2018 zaposlen v Narodni galeriji Slovenije. Njegovo področje raziskovanja in kustodiata so starejša obdobja likovne umetnosti, zlasti baroka in krščanske ikonografije. Je avtor številnih razstav in razstavnih katalogov. »Planinsko svetišče« (14) pozna od prvega študijskega obiska v letu 1970 in se od takrat vrača k njemu. Že leta 1995 je prvič izdal monografijo Sveti Primož nad Kamnikom. Knjiga, ki je izšla v samozaložbi Milana Šuštarja, tedanjega primoškega cerkvenega ključarja, je zelo hitro pošla.

V marcu letos je izšla prenovljena in z novimi izsledki dopolnjena izdaja. Udeležil sem se njene predstavitve v okviru Galerijskega večera Medobčinskega muzeja Kamnik, ki je potekala 10. aprila 2019 v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku. Dr. Ferdinand Šerbelj je predstavil pomen in vrednost tega starosvetnega kraja, pestro in doslej razkrito zgodovino kulturnega spomenika. »Okamenela govorica tega kraja je zgodba, prekrita s kopreno skrivnosti, o kateri še ni napisana zadnja beseda …«


Svetost obvladovanja prostora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Cerkev Svetega Primoža in Felicijana, cerkev svetega Petra, mežnarija s črno kuhinjo ter osmerokotna kapelica so del stavbnega kompleksa na uravnani pobočni polici, na poti k planinskim pašnikom. Stoletja je to »sveti kraj in cilj romarjev, danes pa se tja gor odpravljajo zvečine izletniki, ki v zavetju planin iščejo sebi primerna pohodna razvedrila.« (9)

Številnemu poslušalstvu je avtor in raziskovalec na zanimiv in nazoren način povedal, da je območje naselbinsko zelo staro, da je sama cerkev kapitalni spomenik srednjega veka (najstarejši del cerkve je romansko okno na severni strani) in da jo je nujno treba razumeti v odnosu z dolino. »Zaradi ugodnih naravnih in prometnih danosti življenje ob reki Kamniški Bistrici ni nikoli zamrlo in z razvojem govedoreje že v prazgodovinskih stoletjih so bili za pastirske skupnosti tudi pogledi proti bližnjim planinam obetavnejši.« In še: »… za življenje na določenem območju so potrebni ljudje in pota, ki jih povezujejo«.

»Ko se izza znamenja (»Pri znamnu«, leta 1899 ga je poslikal Matija Koželj) odpravimo navkreber, vstopimo na pot zgovorne in hkrati temeljne zgodovine, kajti ta smer je bila obljudena že v prazgodovini, ko so na sončne pašnike vodili črede govedi, ki se jim kasneje pridružijo še trume konjev …« (10) Morda so bili konji celo prvi, tega ne vemo zagotovo, a vendar to ne spremeni bistva: današnja planinska pot je ena najstarejših v slovenskih gorah!


Iz zapuščine fotografa Petra Nagliča.

***

Sledi moj opis planinske poti iz Stahovice do svetega Primoža in Felicijana. Za pot skrbi Planinsko društvo Domžale:

Izhodišče planinske poti je avtobusna postaja na križišču cest v Stahovici (440 m) proti dolini Kamniške Bistrice in dolini Črne (smer cestni prelaz Črnivec in Gornji Grad). Izberemo desni krak ceste v smeri Črnivca in po levem robu cestišča po približno 50 m dospemo do odcepa, kjer stoji znamenje. Smerna tabla in napis na kapelici – Pot k sv. Primožu – nas usmerita levo na označeno planinsko pot, ki nas vzpeto nekoliko višje pripelje na makadamsko cesto (do sem lahko pridemo, če pot začnemo na parkirišču pri Calcitu in se mimo Lovskega doma vzpnemo po makadamski cesti). Vzpetina se imenuje Vegrad. Nadaljujemo po makadamski cesti, mimo travnikov in pašnikov in po 15 minutah hoje dospemo do zaselka Spodnje Prapretno.


Pri znamnu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mimo prvih dveh hiš, ki sta na desni strani, se vzpnemo po z oblimi in ploščatimi kamni tlakovanem in z obeh strani z divjim sadnim drevjem zaraščenem kolovozu (staro zemljepisno ime V ploščah) do druge skupine hiš – Zgornje Prapretno. Kmetija Pri Nuku na desni strani pod potjo ima razpoko v steni. Nadaljujemo nekaj metrov po vaški cesti in zavijemo desno ter nadaljujemo do ostrega levega cestnega ovinka (izvir Prelesnikove vode). Naša pot gre desno po široki, zložni poti skozi gozd. Prečno po gozdnem pobočju v rahlem vzponu in spustu čez Turški graben mimo kapelice oz. Turškega znamenja (tudi Malo znamenje, Staro znamenje; na tem mestu so se turške predstraže baje obrnile in odšle v dolino) in Umivalnika (tu se je živina med prigonom na planino prvič odžejala), čez hudourno grapo do razpotja dveh različic poti (smerna tabla).


V ploščah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Levo se odcepi strmejša različica čez Apneno dolino (tam naj bi kuhali apno ob obnovi cerkve svetega Primoža), ki na robu senožeti preči v desno do izrazitega grebena (sedelce Jame), kjer se pridruži pot s svetega Primoža in Felicijana. Desno se odcepi pot do pomembne romarske cerkve Svetega Primoža in Felicijana (826 m, Pər svétmo Prímaž), od koder je lep razgled. Nad njo je še cerkev Svetega Petra, mimo katere po poti dosežemo sedelce Jame, kjer se z leve priključi bolj direktna in krajša različica. Do sem 1 h. (Tu gre proti severovzhodu neoznačena povezava s potjo na planino Kisovec).

***

Peš pot, gonska pot, na Veliko planino nosi močno, izkustveno sporočilo: pod Apneno dolino, tik pod cerkvijo, so se pastirji in krave izognili svetemu prostoru in ga bolj ali manj spoštljivo obšli.


Tloris cerkve svetega Primoža in Felicijana.

Primoška cerkev je narejena iz krajevnega materiala, z domačim delom in izvirno ustvarjalnostjo v sozvočju, razgledanostjo glede (umetnostnih) vplivov v širši okolici. Del gradbenega kamna izvira iz razkritega površja in situ, ob pripravi zemljišča, zaradi gradnje cerkve. Del pa je sem – navzgor! – pripotoval iz sicer – na oko razgledno vidne – okolice Moravč. Cerkev ima dva zvonika, mlajši je prosto stoječ.

V cerkvi je tudi grob z relikvijami svetega Primoža in Felicijana z baldahinom. Visoka pesem stenskega slikarstva je res vredna ogleda. Vsekakor lahko ogled združite z obiskom svete maše. Tradicionalno so svete maše pri svetem Primožu in Felicijanu 3., 4. in 5. postno nedeljo, 3. velikonočno nedeljo, na god svetega Jožefa delavca (1. maja), god svetega Primoža in Felicijana (10. junija), na god svetega Petra (1. julija) in na slomškovo nedeljo, to je 25. nedeljo med letom (vsakokrat ob 10. uri).


Detajl freske Podoba nadlog z Marijo Zavetnico, pred 1504. (Fotografija: Borut Peršolja)

Freska Marije – Kužna slika – iz 16. stoletja prikazuje težko življenje ljudstva, lakoto, kugo, pustošenje Turkov in kobilic ter delo in nošo tedanjega časa. V spremstvu obeh patronov Primoža in Felicijana je sprejela ljudsko množico pod svoj plašč in kaže sinu materinske prsi s prošnjo, naj posreduje pri Očetu in odvrne od ljudi vse te nesreče. Bog Oče, ki se prikazuje na oblakih, je krvavečega Sina uslišal in že vtika meč svoje jeze v nožnico.

***

Naj še enkrat ponovim Šerbeljev stavek: »… za življenje na določenem območju so potrebni ljudje in pota, ki jih povezujejo«.

Leta 2007 sem ob sprejemanju zakona o planinskih poteh predlagal spremembe in dopolnitve, ki pa so bile zavrnjene.

Za 31. členom se doda novi 31.a člen, ki se glasi:

31.a člen
(varstvo kulturne dediščine)
Planinska pot se lahko zaradi okoliščin nastanka zavaruje z aktom o zavarovanju v skladu z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

OBRAZLOŽITEV:
Nekatere planinske poti sodijo glede na čas in okoliščine nastanka ali glede na način gradnje med objekte pomembne slovenske kulturne in tehnične dediščine. Takšne so stare pastirske in gonske poti (na primer iz Stahovice čez Pasjo peč do Male planine) in poti, ki so nastale med prvo svetovno vojno (mulatjera iz Ukanca na Komno, na Bogatinsko sedlo in Krn …) ali poti, ki so nastale zaradi spremembe meje po podpisu Rapalske mirovne pogodbe leta 1920 (Hanzova pot na Prisank (1926), Hanzova pot na Malo Mojstrovko (1928), poti na Rjavino (1930), Vrbanovo špico in Cmir (1931)).

Stara gonska pot je danes večji del leta planinska pot. Po njej vsakodnevno, zlasti do cerkve Svetega Primoža in Felicijana hodijo množice obiskovalcev z najrazličnejšimi motivi. Glede na velik pomen te poti, na njeno kulturno dediščino (velik del podrobno opisuje dr. Ferdinand Šerbelj v knjigi Sv. Primož Nad Kamnikom) v najširšem pomenu besede, bi tudi značaj poti moral ohranjati te dediščinske vidike.

A žal temu ni tako.

Knjiga, ki razvedrilo hoje postavlja v dediščinsko luč.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “STAROSVETNI KRAJ, VSEM NA OČEH”

  1. [...] Ferdinand Šerbelj: Sv. Primož nad Kamnikom [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !