PRAVICA DO ČISTO OBIČAJNE GORE

Nan Shepherd, prevod Miriam Drev:
Živa gora

Ljubljana 2019: Založba UMco, 162 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-7050-34-9, cena: 18,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

»Pesem je kot sanja; poskušaš vse, da bi se uresničila. Pesmi so tuje dežele, v katere želiš vstopiti. Pišeš jih lahko povsod: na vlaku, na ladji, na konju – pomaga, če se premikaš. Včasih ljudje, ki imajo največji talent za pisanje pesmi, ne napišejo ničesar, ker se ne premikajo«. (Dylan, B. (2005). Zapiski, Didakta, Radovljica. Stran 137.)

***

Peš pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Rezultat medsebojnega prepletanja ter součinkovanja naravnih oblik, procesov in pojavov so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja.

Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu kot zemljepisno ime ali jo – kar je najboljše – tipamo v živo.

***

»Ob jasnem vremenu in neskončno dolgih dnevih severnega poletja ni vrha, ki ga zmerno utrjen pohodnik* ne bi mogel doseči brez hujšega napora. Krepak hodec jih bo osvojil več. Pohodniški* cirkusantje v borih štirinajstih urah zapičijo zastavo na vseh šest vrhov. Morda je res kratkočasno, vendar je jalovo.« (50)

»… Dantejevo pravilo vzpona na goro vic: »Ta gora je takšna, da je ob vznožju vselej težavno, toda više ko se vzpneš, manj te utrudi«.« (53)


Drznost lepote, mehkoba doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Kako bi bila mogla predvideti, da bo vštuljeno v tej ozki dolini, le eni od treh na gorskem obličju, ki je sama zgolj odcepljen kos planote, na višini nekaj več kot devetsto metrov ležalo tako prostrano jezero?« (56)

»Počasi sem se torej zazirala prek Coire Locha in postopoma dojemala, da z naglico pri teh hribih ne dosežeš ničesar. Vedela sem, da so se mi med mojim dolgotrajnim opazovanjem oči komaj začele odpirati.« (57)

* V kontekstu sedanjega slovenskega potrošniškega pohodništva so te Nanine misli preroške.

***

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v prispevku slovenska Planinska povest pravi, da »se ne moremo pohvaliti z obsežnostjo in kvaliteto s hribi zaznamovanih ubeseditev.« In dodaja: »Planinska povest je za Slovence znamenita kot žanr in ne zaradi kvalitete posameznih del.«

Alpinistični roman govori o plezanju in smučanju v najvišjih, najtežjih stenah in gorah ter sodi v žanr športnega romana, planinska povest pa je »športno manj ambiciozna ter obsega izletniške, lovske, pastirske in gozdarske teme.«

Narava gorniškega doživetja sili avtorje v kratko literarno formo. Poročila o gorniških/plezalskih naporih se izmenjujejo z refleksijami o naravi, vesolju, odnosih z ljudmi … Zgodbena struktura po navadi temelji na trikotniku plezalec–gora–doživetje. V slovenski gorniški literaturi pa še vedno manjka delo, ki bi bilo v prvi vrsti literatura in šele zatem poročilo o doživljanju (zdi se, da marsikdaj potopisni doživljajski izvor blokira fabulo). »Hribi kot prevladujoči ambient ostajajo neizrabljena možnost slovenske fabulativne literature.««

***

»Nedostopnost tega jezera je sestavni del njegove moči. Pripada mu tišina. Če bi ga odkrili džipi ali bi ga izmaličila vzpenjača, bi bil ob nekaj svojega pomena. Tu ni mesta za večinsko dobrobit.« (60)

»Navzočnost druge osebe ne okrni tišine, temveč jo poudari, če je ta oseba planinska sopotnica pravega kova.«

»Klepetavi rod, kot se zdi meni, si od gore želi vznemirljivih občutij … Začetniki, kar ni nič čudnega, so naravnani enako – kakor sem bila svoj čas tudi sama. Želijo si dih jemajočega razgleda, srhljivih špic – požirkov piva in čaja namesto mleka. Toda gora se pogosto razdaja najbolj docela, kadar nimam nobenega cilja, kadar se ne namenim nikamor posebej, temveč grem od doma samo zato, da bi bila v stiku z njo, kakor obiščeš prijatelja, kar tako, samo da si z njim.« (61)


Nered narave je red v duši. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Tisti oblak je bil kakor vsi drugi, v katere sem kdaj zatavala, moker, vendar te ni premočil. Ni nas zmočil, dokler se ni skoraj pri vrhu zlil v hudo ploho, mi pa smo naposled lahko razločili grape, ovite v meglo. Nekateri oblaki popotnika premikastijo na višinah – kar so od spodaj oblaki, je tu gori dež ali sodra –, nekateri ga podrgnejo nežno, vendar tako nepopustljivo, da je podobno bredenju skozi jezero.« (64)

»Voda, ki prihaja iz granita, je mrzla. Če jo piješ pri izviru, te zaščemi v grlu. Želo življenja tiči v dotiku.« (73)

»Te sledi (živali, opomba BP) obogatijo zimsko hojo po gorah s posebnim zadovoljstvom. Družbo imaš, čeprav s časovnim zamikom.« (79)

»Toda človeka v smrtonosno osamo ne pahnejo tovrstni prismuknjeni zameti, ki so samo trenutni, temveč januarski snežni viharji – slepe ujme – grobi, dušeči in divji. Norost je, če se v takšnih okoliščinah podaš na goro; gozdarsko pravilo pravi: če ne vidiš lastnih stopinj v snegu za seboj, ne hodi naprej.« (84)

»Vseeno me je začudilo, kako slabo sem se (ponoči, opomba BP) znašla na tej stezi. Pred tem sem jo že neštetokrat prehodila, zdaj, ko sem upirala oči v stopala, pa nisem poznala njenih izboklin in lukenj, niti krajev, kjer so jo prečkali drobni potočki, in tudi ne predelov, kjer se je dvigala in spuščala. Osupnila sem, da je moj spomin tako zelo povezan z vidom in tako malo z nogami, saj sicer v temi nisem nerodna ter zlahka in rade volje hodim po njej.« (94)

***

Živa gora je škotsko utelešenje Hladnikovih želja. Seveda pa tudi slovenska gorniška literatura premore marsikaj na to temo.

»V hipu, ko smo stopili na pot v visoke, v nebo segajoče vrhove, je zavladala tišina, tako prežeta z mogočno navzočnostjo Gore, da smo vsi osupnili. Kot bi nebesa in nevidni sodnik sklenila poseben dogovor, nam je bil veličastni prizor na ogled razsvetljen kot na odru. Na prepadnem severnem pročelju je igra pojemajoče zlatobe in zamolkle škrlatne teme razkrila zapleteno sestavo dolgih navpičnih skalnih blokov, razov in naloženih skladov; nekateri gladki kot orjaški nagrobniki, drugi razbrazdani in žlebičasti od mojstrskih kiparjev: ledu, vode, vetra in ognja. Ogromno skalovje, ki ga je prelomljeno teme zemlje ob nastanku izrinilo iz morja, je zdaj hladno in vabeče mirovalo v senci zahajajoče lune.


Nekaterih oblik se nikoli ne naveličamo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Človeško oko, soočeno s tako mogočno naravno obliko, je očitno pomanjkljivo. Kdo lahko pove, kako veliko ali kako malo od njenih razkrivajočih se čudes so v resnici videli, odbrali in zabeležili pari oči, ki se zdaj v strmečem začudenju upirajo v Najvišjega?«

(Peršolja, B. 2015: Tako blizu, a tako daleč. Mohorjev koledar. Stran 229.)

***

»Doslej sem pisala o neživih rečeh, o kameninah in vodi, o zmrzali in soncu; in nemara bi dobili vtis, kakor da to ni živ svet. Toda živim rečem sem se želela približati prek sil, ki jih ustvarjajo, kajti gora je ena in neločljiva; skale, prst, voda in zrak niso nič manj njen vseobsežni del, kot tisto, kar poganja iz te prsti in diha zrak. Vse to so vidiki ene bitnosti, žive gore.« (97)

»Njen bivanjski utrip (brezstebelne lepnice, opomba BP) se ujema z bivanjskim utripom gore, kakor se potok ujema s svojo strugo.« (99)

»Prelepe so (breze, opomba BP), kadar jih razpirajoči se listi samo opikljajo s koničkami zelenega ognja ali pa, kadar jih razredčeno listje spremeni v zlate čipke, toda najočarljivejše so, kadar so gole. V nizko ležečem soncu se zdi, da je prepletena svilena nit njihovih vejic narejena iz luči.« (102–103)

»Lahko si zamišljam, kako starodavne so skale, ampak pri starodavnosti živih rož – pri tem se mi zatakne. Pomeni namreč, da so bile te trmoglavke z gorskega vrha, s svojim angelskim razcvetom in vražjimi koreninami, dovolj premetene in predrzne, da niso ukanile samo zime, temveč kar ledeno dobo.« (109)


Spomin je najlepše darilo, kar ga premoremo. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smešen je tudi bel zajec, ki teče čez sneg, kadar drvi med tabo in soncem – zastrta oblika, pospremljena s komično senco dolgonogega okostnjaka, smešna zato, ker sence spremenijo zajčev obris.« (117)

»V Glen Quoichu obstaja okostje podrtega drevesa, veličasten opomin o nadvladi vetra: orjaška, nogata reč, z vsemi kraki obrnjena proti tlom, deblo pa se pne nad njimi kakor hrbtenica – kukajoč skozi njegova koščena rebra sem opazovala družino devetih malih stržkov.« (120)

»Ko sem spet dvignila glavo, sem bila sama na svetu, obdana samo z nekaj kladami rdečega granita. Hitrost megle je ena njenih najpogubnejših lastnosti, in o njeni strahoviti moči med drugim pričajo razbitine letal, ki zapuščene rjavijo v samotnih gorskih zakotjih.« (131)

»Nekatere od njegovih zgodb so bile nadvse smešne, toda sam se ni pogosto smejal. Mrka veličina grap se mu je zalezla v dušo.« (137)

»No, do zdaj sem razkrila svojo goro – njene vremenske razmere, njene sape in svetlobe, njene žuboreče studence, tesnobne globeli, skalne špice in jezerca, njene ptice in rože, njene snežne zamete pa širne modre daljave.« (143)

***

Dvanajst poglavij s svojimi naslovi pobliskava razpoloženje in avtoričin odnos do gorovja Cairngorms:

Visoka planota
Skrivni kotički
Skupina
Voda
Zmrzal in sneg
Zrak in svetloba
Življenje: rastline
Življenje: ptice, živali, žuželke
Življenje: človek
Spanec
Čuti
Bivanje


(vir: https://potovanja.nomago.si/nacionalni-parki-ki-so-najlepsi-v-jeseni/)

V Sloveniji imamo pravico do pitne vode zapisano v 70.a členu ustave. Se približuje čas za nov vpis?

70.b člen
(pravica do običajne/navadne gore)

Vsakdo ima pravico do navadne gore.

Gore so javno dobro v upravljanju države.

Gore služijo prednostno in trajnostno samooskrbnemu življenju prebivalstva in z doživetji za oskrbo mestnega prebivalstva in v tem delu niso tržno blago.

Življenje prebivalstva in oskrbo prebivalstva z doživetji zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno ter z urejenim izobraževalnim sistemom.

***

»Poblisk ostane videnje, popolnoma resnično, čeprav na sodišču ne bi mogla priseči, da se je zgodil.« (147)

»Nato pa tu in tam napoči ura, ko je tišina malodane popolna, in če ji prisluškuješ, zdrsneš iz časa. Tovrsten molk ni negacija zvoka. Kakor nova prvina je, in če se od nekod z nizkim, oddaljenim žuborenjem še vedno oglaša voda, je to kvečjemu zadnji mejni rob elementa, ki ga zapuščamo, podobno kot na mornarjevem obzorju obledi zadnji rob kopnine.« (149)


Ko razumeš svet okrog sebe, ni treba iskati odgovorov za lastne tegobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Takšne čutne prevare, odvisno od tega, kam in kako upreš oko, nam neizpodbitno dokažejo, da naše običajno dojemanje stvari ni nujno pravilno, pač pa le ena od neštevilnih možnosti, in kadar bežno uzremo eno teh nepoznanih različic, čeprav samo za hip, se nam zamajajo tla pod nogami, a se zatem znova ujamemo.« (154)

»Toda spočetka sem hlepela samo po čutni zadovoljitvi – občutku višine, občutku gibanja, občutku hitrosti, občutku daljave, občutku napora, občutku lahkote; po sli telesa, sli pogleda, ponosu življenja. Ni me zanimala gora sama po sebi, temveč njen učinek name, podobno kot muca, ki se človeku podrgne ob hlačnico, ne ljubkuje njega, temveč sebe. Ko pa sem postajala starejša in manj osredinjena nase, sem začela odkrivati goro sàmo. Ugajalo mi je vse na njej, njeni obrisi, njene barve, njene vode in skale, rože in ptice. Ta razvoj je trajal dolga leta in še ni končan. Spoznavanje drugega nima konca.« (162)

***

Ko naše telo izpostavimo naporu, na primer celodnevni hoji, se v mitohondrijih, naših celičnih tovarnah energije, močno poveča proizvodnja prostih radikalov. Ti veljajo za telesu škodljive molekule, saj lahko poškodujejo DNK in prispevajo k slabšanju stanja organizma in nastanku bolezni. Hkrati pa je dobro znano, da so redni zmerni telesni napori eden najučinkovitejših zaščitnih dejavnikov pred vrsto obolenj, ne samo srčno-žilnega sistema, temveč tudi denimo pred demenco in rakom. Kako je to mogoče?


Sestaviti sebe v mozaik čustev, vezi in dejanj: nikoli dokončana zgodba. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dr. Michael Ristow, vodja laboratorija za energetsko presnovo na švicarskem Zveznem inštitutu za tehnologijo v Zürichu, meni, da pozna odgovor. Zmerno nastajanje prostih radikalov, kakršno povzroči telesni napor, naše celice prisili, da se branijo pred stresom. »Zadeva je podobna cepljenju,« pravi Ristow. »Ponavljajoča se izpostavljenost nizkim ravnem prostih radikalov spodbudi delovanje obrambnega sistema telesa, ne samo proti prostim radikalom, temveč tudi proti drugim škodljivim agensom.« Zmeren celični stres, ki ga povzroči telesni napor, spodbudi naše telo, da se učinkoviteje brani pred škodljivimi dejavniki in učinkoviteje vzdržuje dobro stanje organizma.

Ali opazite vzorec? Snovi in drugi dejavniki, ki so v visokih odmerkih škodljivi za organizem, v nizkih odmerkih delujejo spodbujevalno. Enako velja tudi denimo za kratkotrajno podhladitev, pomanjkanje kisika, vročinski šok … Skupen izraz za ta pojav je »hormeza«.

Živa gora vpliva na bralca neposredno in nepovratno.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “PRAVICA DO ČISTO OBIČAJNE GORE”

  1. [...] Nan Shepherd, prevod Miriam Drev: Živa gora [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !