PRODOR SPOMINA

Jože Andlovic:
Kadar boš na rajžo šel: dnevnik himalajskega zdravnika Kangbačen 1965

Tolmin 2018: Postaja GRS : Planinsko društvo, 247 strani, ISBN: 978-961-288-920-3, cena: 20 €

Knjigo sem kupil.

***

Leta 1965 je bila v Himalaji druga jugoslovanska (se pravi slovenska) alpinistična odprava, katere cilj je bil 7903 metre visoki Kangbačen v pogorju Kangčendzenge. Delujoči zdravnik odprave je bil dr. Jože Andlovic, ki je ves čas odprave pisal dnevnik. To niti ni tako presenetljivo, saj je bila knjiga o odpravi predvidena že ob njenem odhodu, dogajanje na njej pa je priskrbelo tudi dovolj pisnega in slikovnega gradiva (o slednjem več v nadaljevanju). Odprava po vrnitvi knjige žal ni doživela (posamezni člani odprave so sicer o odpravi kasneje pisali v različnih knjigah in revijah, a celovitega knjižnega pregleda odprava ni bila deležna) čeprav je vsak od članov odprave pred odhodom dobil zvezke, v katerih je bila stran namenjena pisanju, naslednji dve pa sta bili indigo kopiji tega istega pisanja. Original je avtor obdržal, kopiji pa sta bili namenjeni morebitni uporabi za knjigo in nemara za kakšno drugačno arhiviranje. A kot rečeno: odprava je po vrnitvi v očeh domovinskih odločevalcev obveljala za neuspešno (»pokonci glave, saj ste bili kar uspešni«) in jo je bilo treba čim prej pozabiti (ne pa seveda njenih izkušenj …).

Miniti je moralo več kot pol stoletja, vmes je spoštovani avtor zapiskov že umrl (ᵻ2011), da je rokopisni ekspedicijski dnevnik ugledal luč sveta. »Krivec« je Žarko Rovšček, ki se je prebil čez, v nasprotju s pregovorno težko čitljivo zdravniško pisavo, lepo in čitljivo napisano himalajsko besedilo in ga dopolnil s spomini še živečih njegovih takratnih odpravarskih kolegov. Zgodbo takratnega Kangbačna (in svojega nekdanjega reševalskega in gorniškega kolega) so pomagali spraviti med bralce tudi tolminski gorski reševalci, ki so lani praznovali 70. obletnico delovanja.


Rokopis Jožeta Andlovica. (iz knjige)

***

Dvanajst mož je na pot odšlo 5. avgusta 1965. Vodja Jože Govekar – Jozva in Tone Sazonov – Tonač sta se domov vrnila zadnja, 3. decembra istega leta, potem ko sta v Indiji uredila še zadnje »umazane podrobnosti« z manjkajočim denarjem.

Zveni čudno, a mučni pogovori o zmanjšanju moštva in tovora, zaradi pomanjkanja denarja so močno zaznamovali ne samo kanec odprave, temveč tudi njen začetek. Moštvo zato na dostopni marš odrine v treh ločenih skupinah, oblikuje se svojstvena skupinska dinamika, saj tudi vodenje – do prihoda vodje v bazni tabor – prevzame drug član odprave.

Dnevniški zapisi jedrnato in sporočilno prepletajo osebna razmišljanja in počutje, opise vznemirljive pokrajine in ljudi ter zdravniška opažanja in sprotne posege. »Jože puha kot nilski konj in z brade se mu cedi voda kakor mrožu.« (Tako je prizor namakanja v eni od rečic opisal Zoran Jerin.) Sodobni bralci nekoliko presenetljivo zvemo, da so alpinisti na višini jemali zloglasni ritalin, ki ga danes množično predpisujejo hiperaktivnim otrokom in mladostnikom. Zvemo pa tudi, da se je Jože Andlovic postavil na stran obeh (»Čudne metode, ki ne spadajo v Himalajo.« (119)), ki sta se na licu mesta odločila drugače, kot je bilo ukazano. Človeško zavezništvo je v prvinski pokrajini pokazalo pravi obraz. Tovarištvo, če že ne prijateljstvo, je bilo zapečateno za vse življenje. Tone Škarja ga ne skriva, temveč v svojih zapisih do Andlovica goji iskreno spoštovanje.

Osrednja dosežka odprave sta dva:

Metod Humar in Ljubo Juvan sta skupaj s šerpama Gjurmijem in Dordžijem priplezala na koto 7535 metrov (danes velja višina 7538 m), na Zahodni Kangbačen ali Jalung Ri. To je bil takrat najvišji vrh, na katerega je stopila slovenska (pa tudi človeška) noga.

Samostojni, celo predrzni vzpon Pavleta Šimenca in Toneta Škarja (4. oktobra 1965) s šerpama Karma in Dordži, s tabora 4 (6750 m) v levo, čez snežno/ledno flanko, pod grebenom (v smeri kasnejšega tabora 5), je zanesljivo odprl pristop proti glavnemu vrhu. Po njem sta Pavel Dimitrov in Tone Sazonov (13. 10. 1965) dosegla višino 7800 m (bivak!), uspešna odprava pod vodstvom Toneta Škarje pa leta 1974 tudi sam vrh.

***

K dokumentarnemu besedilu sodijo nazorne fotografije. Seveda bi se jih dalo danes barvno obdelati do onemoglosti, a prav takšne kot so, so pričevalke časa in dogajanja (že to, da si takrat imel v posesti svoj lastni fotoaparat, je bilo posebno). Vijolična modrina posnetkov v višinah (avtor večinoma Metod Humar), pa sinjina portretov in pokrajine z nižjih območij, teras, jakov, nosačev, lepo dopolnjujejo besedilo. Nekateri prizori dejansko ostanejo v spominu opazovalca. Ikonična je fotografija Metoda Humarja, ko šerpi kleče molita na Koti 7535.


Fotografija Metoda Humarja. (iz knjige)

***

Beseda Kangbačen mi je vedno delovala zelo zagonetno. Dolgo časa sem bil prepričan, da je tudi beseda zabačen v tesni povezavi z njim. To morda niti ne bi bilo tako čudno, saj so ekspedicije pogosto rojevale žlahtni, tudi črni humor in žargon, ki so ga uspešno izvažale v domovino in vsakdanjo rabo (kaj vse je topogledno ostalo po odpravi na Everest, si zasluži posebno pisanje). A sem v rajnki JLA ugotovil, da je »zàbāčen: koji je vrlo udaljen; zaostao, zanemaren, nerazvijen (o kraju, mjestu) [zabačeno selo]«. (Vsekakor pa kot geograf vem, da zabačenih krajev ni. Človeška toplina in lepota pokrajine sta nemalokrat v oddaljenih krajih mnogo bližje, kot v domači ulici.)

Ni kritika, a vendar: naslov, kadar boš na rajžo šel, je morda celo preveč popreproščen. Ali če povem drugače: za mlajše bralstvo, je čisto premalo marketinški in privlačen. (Zato je glavnemu naslovu dodan še Dnevnik himalajskega zdravnika – Kangbačen 1965.) Pa bi bilo prav, da bi pripoved Jožeta Andlovica dobila čim širši krog bralstva.

Jožeta Andlovica sem srečal zgolj enkrat, na spominskem taboru mladinskega odseka PD Nova Gorica. Kratko druženje je bilo dovolj, da mi je ostal v spominu in da si ga lahko prikličem v misli. Tako preživetje po smrti je vendarle nekaj, kar si vsi želimo. In kar dejansko šteje.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !