ZASLEDOVANJE LASTNIH KORAKOV

Henry David Thoreau, prevod Anja Radaljac:
Hoja

Ljubljana 2019: Založba UMco, 120 strani, zbirka S terena, ISBN: 978-961-7050-35-6, cena: 16,90 €

Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod. (Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)


***

V hribe hodim že dolgo. Dolgo tudi pišem. Enako časa ali morebiti še dlje berem. A najdlje hodim. Naj bo ta hoja preživetvena, transportna, potovalna, prostočasna ali napolnitvena, od nekdaj jo dojemam kot nekaj, kar je neločljivi del mene (k temu na zunaj, ne samo k imidžu, pripomore tudi neizbežni nahrbtnik, ki ga s težavo, a zaradi obrabe menjam vsakih nekaj let). Kot gre ponavadi pri teh rečeh, se osnovnemu pojavu – v mojem primeru hoji, hočeš/nočeš kmalu pridružijo še spremljevalci in spremljevalke: pritekline v obliki misli, razglabljanja in iskanja smisla. Seveda gre za izrazito individualen, samosvoj proces, ki pa me navdaja z mirnostjo in zvedavostjo, kaj novega, drugačnega se mi bo s hojo v prihodnje še zgodilo.

Zato je bilo presenečenje, ko sem lastne misli, občutke in izkušnje prebral v knjigi, ki niti pod razno ni plod mojega dela, popolno. To niti v sanjah ne bi bilo mogoče, saj je besedilo nastalo stoletje in deset let (1862) pred mojim rojstvom, na popolnoma drugem koncu planeta in človeku, ki slovenske besede najverjetneje nikoli ni niti slišal. Ob branju Thoreaujeve Hoje sem se ponovno prepričal, da je bilo doslej že vse videno in doživeto. Vse je bilo z ustnim izročilom sprva povedano iz roda v rod, nekaj stoletij pa tudi že – hvala bogu dokaj obstojno – zapisano.

»Humboldtova znanost je eno, poezija je nekaj drugega. Današnji pesnik, vsem znanstvenim odkritjem in nakopičenemu človeškemu znanju navkljub, nima nobene prednosti pred Homerjem.« (66)

Mojstrstvo je torej v tem, kako tisto, kar številni ob isti dejavnosti občutimo, nosimo v sebi, povedati drugim tako, da občutek pristnosti, stvarnosti ostane živ. In če tak zapis preživi še neusmiljeni časovni preizkus in ga z užitkom beremo (če že ne v originalu, pa vsaj v odličnem prevodu Anje Radaljac) tudi več kot sto let zatem, ko je nastal, potem je to res mojstrovina. Thoreaujeva Hoja.


Pokrajina je vir vsega zadovoljstva. (Fotografiji: Borut Peršolja)

***

»Morda bi morali tudi na najkrajši sprehod iti v duhu večne pustolovščine, s katere se ne bomo nikoli vrnili, pripravljeni, da svoja balzamirana srca pošljemo v naša oddaljena kraljestva le še kot relikvije. Če si pripravljen, da zapustiš očeta in mater, brata in sestro, ženo in otroka ter prijatelje in jih ne vidiš nikoli več, če si plačal svoje dolgove, napisal oporoko, uredil vse zadeve in si svoboden – tedaj si pripravljen na sprehod.« (9)

»Da postaneš hodec, potrebuješ neposredno božjo dispenzo. Roditi se moraš v družino hodcev. Ambulator nascitur, non fit. (Hodec se rodi, ne postane.)« (11)

»Mislim, da ne bi mogel ohranjati svojega zdravja in duha, če ne bi vsaj štiri ure na dan – in pogosto več kot toliko – preživel med pohajkovanjem skozi gozdove in čez hribe in polja, povsem prost vseh posvetnih obveznosti.« (12)


Prednjačijo vidna doživetja, a plasti, ki se nalagajo v nas, so veliko bolj čuječe in zgovorne. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Poleg tega morate hoditi kot kamela, za katero pravijo, da je edina žival, ki med hojo premišljuje. Ko je popotnik prosil Wordsworthovo služabnico, naj mu razkaže študijsko sobo njegovega gospodarja, je odgovorila: »Tukaj je njegova knjižnica, toda njegova študijska soba je na prostem«.«

»Življenje na prostem, na soncu in vetru, bo v značaj brez dvoma vneslo nekaj grobosti – posledično bo nekaj finejših odlik naše narave prerasla trda koža, podobno kot se to zgodi na obrazu ali rokah ali kot dlani ob trdem delu z rokami postanejo nekoliko manj nežne.« (17)

***

Pleme gornikov je vsekakor razpoznavno, tako na ravni posameznika in med različnimi (urbanimi) družbenimi skupinami. Dovolj je na primer pozimi obiskati enega od dogodkov mednarodnega gorniškega festivala filmov v Cankarjevem domu. Kot je duhovito zapisal nekdo iz novinarskih vrst, visoki hram kulture za nekaj dni »preplavi občinstvo v puhovkah in gojzarjih«, ki spodrinejo dišečo operno ter zalo koncertno toaleto. Grobost, o kateri piše Thoreau, ima k sreči – tako kot pravzaprav vsaka stvar – širok razpon, ki sega od ljubkosti do zajedljivosti enajste, celo dvanajste stopnje …


Najtežje je težiti k skladnosti. Tudi ta rabi svoj čas, da jo lahko zagledamo v pravi luči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Večina nas vsakodnevno ostaja znotraj pozitivnega vpliva gorniške neotesanosti, ki se navzven kaže v kljubovanju, odločnosti, trmi in ki daje izkušnji doživetega prednost pred virtualnim nakladanjem. Če se s popotnico gorniške grobosti znajdemo v visoki družbi (pa kar koli to že v slovenskih razmerah pomeni), pa zna to pripeljati do zanimivih zapletov in razpletov.

Hoja je strast (»Kaj si ti nor? – Štiri ure hoje na dan, vsak dan!«), za katero je potrebno veliko motivacije in ki v odnosu z okolico prinaša neizogibne težave, saj jo ta hitro vidi kot egoizem. O teh, ki zgolj opazujejo, Thoreau pravi: »Utrujeni so od potovanja, ki se odvija mimo vasi in skozi vas, ne da bi sami potovali.« (25) Zato je toliko bolj pomembna zbranost, ki onemogoča zunanje dražljaje: »Vznemirim se, kadar se mi zgodi, da s svojim telesom potujem že kak kilometer skozi gozd, ne da bi tja prispel tudi v duhu.« »Kaj sploh počnem v gozdu, če premišljujem o nečem zunaj gozda?« (19)

Kako torej vrniti naravo v naravo?

Natančneje: kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?


Vztrajnost posameznikov je pomembna, a dejanski učinek lahko prinese zgolj solidarnost množice. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V Divjosti se skriva ohranitev Sveta.« (50)

»Kako blizu dobremu je, kar je DIVJE.«

»Življenje je v svoji biti divjost. Najbolj živo je najbolj divje.« (55)

»Zaščititi divje živali v splošnem pomeni ustvarjati gozdove, v katerih lahko bivajo in poiščejo zavetje.« (61)

»Na kratko, vse dobre stvari so divje in svobodne.« (72)

»Konfucij pravi: »Ko ustrojimo koži tigra in leoparda, sta enaki kot ustrojeni koži psa ali ovce«.« (76)

»Odnos človeške vrste do divjosti tako ni preprost – divjost, ki je gonilo in samo bistvo življenja, je nujno potrebna za cvetenje človeških civilizacij …« (113)


Kljubovanje je temelj razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Danes so območja divjine obsežna nespremenjena ali le malenkostno spremenjena naravna območja, ki jih regulirajo naravni procesi, v katerih ni človeških posegov, infrastrukture ali stalne naselitve in ki bi jih bilo treba zavarovati in nadzirati, da se ohrani njihovo naravno stanje ter da se ljudem ponudi možnost, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave. Srečnež Thoreau, ki je dejansko divjino še lahko doživel v neposredni bližini doma, je pa tudi že opažal posledica obvladovanja, celo spreminjanja narave.

Pri vživetju si pomagamo na različne načine. Zato posebno omembo zasluži naslovnica in črnobele fotografije s katerimi je opremljena knjiga. Drevesa v različni svetlobi, široke kolovozne poti, pogled skozi zastor dreves na jezero, detajli plodov in različnih senc. Dovolj za razpoloženje, dovolj za seme razmisleka, dovolj za veselje hoje.

»Če uporabim zastarelo latinsko modrost, bi lahko rekli Ex oriente lux; ex occidente frux. Z vzhoda luč, z zahoda sadeži.« (42)

»Mitologija je poljščina, ki jo je Stari svet porodil, preden je bila njegova zemlja izčrpana, preden je plesen napadla predstave ter domišljijo, in še vedno je rodovitna kjerkoli, kjer je njena neomadeževana vitalnost nezmanjšana.« (67)


Vživeti se v občutja, čustva nekoga drugega: utopija ali vsakodnevnost? (Fotografija: Borut Peršolja)

Šele resnični gornik lahko vsak dan zazna nekaj novega. Čuječnost, tako v odnosu do sotovariša kot narave, je najtrdnejši oklep gorništva. Divjost, ki poganja življenje, odkriva in ceni povsod, tudi v mestu in zlasti v svoji duši. Zato se umika v hojo, plezanje, smučanje in uživa v naporu, ki mu je neprecenljiv vir zgolj in samo hoja. Zdaj pa lahko tudi Hoja.

Gorništvo nikoli ni moderno. S svojim pristopom k mladim, odraslim in starejšim, ni nikoli plod razgretih kavarniških debat, jutranjih ali popoldanskih TV omizij in razburljivih vzgojnih modnih trendov, kot so indigo otroci, mavrični bojevniki, pripadniki generacij X, Y ali Z ali popularna hoja po Caminu … Gorništvo je ves čas tu, ves čas krepi odnos z naravo, ves čas živi prostovoljstvo in ves čas namenja pozornost naporu vrha. A ker je tako univerzalno, ker tiho, a odločno preživlja desetletja in stoletja, ga je tudi kot pojav doletela snobovska vzvišenost s strani nemih opazovalcev.

Slišati je, da je Thoreau v Sloveniji zapostavljen, da ga ne poznamo, še manj živimo. Kakšna zmota! Naravovarstvena stroka, tudi v gorništvu, ga pozna ves čas. Spoznavali smo ga tudi prek Josepha Cornella, izjemnega doživljajskega pedagoga in avtorja že leta 1994 v slovenščino prevedenih knjig. Založbi pa gre zasluga, da utrjujemo in osvežujemo spomin nanj na najboljši možni način.


Prepletenost je smisel življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ZASLEDOVANJE LASTNIH KORAKOV”

  1. [...] otrok, mladostnikov in mladih. (Zame je Cornell zanimiv tudi zato, saj sem prek njega spoznal znamenitega Thorea, za katerega beremo, da je v Sloveniji zapostavljen in da ga ne poznamo, še manj živimo. Kakšna [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !