PRVIH TRIDESET

Na podlagi 66. člena Statuta Planinske zveze Slovenije, 5. člena Pravilnika o priznanjih Planinske zveze Slovenije in 30 a. člena Pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije je Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije v soboto, 24. novembra 2018 na Zboru predstavnikov vodniških odsekov podeljevala naziv častni vodnik PZS. Prejemnika naziva sva bila oba s starejšim bratom.


Častni vodniki PD Domžale: Lili in Milan Jazbec, Aleš in Borut Peršolja. Na odru Kulturnega doma Franca Bernika V Domžalah ob 70. obletnici Planinskega društva Domžale. (Vir: www.pdd.si)

***

Iz pravilnika o organiziranosti vodnikov Planinske zveze Slovenije:

30 a. člen – Priznanje VPZS

Naziv častni vodnik PZS se podeli vodniku PZS za izjemen prispevek na področju prostovoljnega vodništva ali za vodništvo v okviru PZS in je poteklo vsaj 30 let od njegove prve registracije.

Naziv častni vodnik PZS se lahko vodniku PZS podeli samo enkrat.

Vsako leto se lahko podeli največ 5 nazivov častnega vodnika PZS.

Skupaj z listino se podeli tudi značka, ki je vodniška značka, obkrožena z zlatimi lipovimi listi, širokimi do 10 mm in napisom »ČASTNI VODNIK PZS«.

Predlog za podelitev priznanja lahko na podlagi razpisa poda društvo, ki je član PZS ali organ PZS. Sklep o podelitvi priznanj sprejme IO VK PZS.

Priznanja se podeli na Zboru predstavnikov vodniških odsekov. Evidenco o podeljenih priznanjih VK vodi strokovna služba PZS. Če prejemnik priznanje odkloni, se ga za to vrsto priznanja ne more več predlagati.


Listino in plaketo sem prejel iz rok načelnika Vodniške komisije PZS Franceta Gričarja – Fotra. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Inštruktorica planinske vzgoje Izabel Vadnal (PD Postojna), članica izvršnega odbora Vodniške komisije PZS, je zbrano brala vezno besedilo in povzetke obrazložitev. Bil sem zadnji, šestnajsti po vrsti za prejem priznanja. Pred menoj ga je prejel (ne pa tudi prevzel, ker je bil žal odsoten) moj starejši brat. Med prejemniki sem bil najmlajši, zato sem pričakoval, da se bo kdo od starejših v imenu nagrajencev zahvalil za priznanje. To se na moje veliko presenečenje ni zgodilo (resnici na ljubo, organizatorji zbora tega niso niti predvideli v scenariju …). Zato se zahvaljujem sedaj:

»Spoštovani vsi v mislih navzoči,

zlasti sodobitnice in soprejemniki najvišjega vodniškega priznanja za leto 2018.

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je vodenje vznemirljivo, saj imamo vodniki Planinske zveze Slovenije moč, da ponudimo roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažemo, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast, ki nam omogoča živeti z gorsko naravo. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini smo vodniki pozorni na drobne stvari. Hkrati imamo pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znamo razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki znamo izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počnemo sami, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora. Odgovorni smo ne samo za varnost vodenih, temveč tudi in predvsem za njihova življenja!


Listina in plaketa. (Fotografije: Borut Peršolja)

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje grozdja in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli udeležencev; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje vodene? Te iste misli naj jim svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Spoštovanje je vseprisotno. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot vodnik in vodnica skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le moja/najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča.

Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jim vodijo življenje.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot karkoli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja.

Ves dan traja razgledni spopad
med vznožjem in vrhuncem.

Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega
so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije,
ki se začenja tam,
kjer se korak prvič naporno
spozna z dokončno težo nahrbtnika.

Ko se dvigne oblak,
nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba.
In vsa tišina gozdne meje
ostane sezidana samo še iz hlapov
v naglici ohlajenega zraka.

Okušati goro …

Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne manjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili.

Vsak obisk gora je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vemo zagotovo, s kom bomo preživeli dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti …

Jutranji pozdrav nenadejano sproži vprašanje: kdo sem, da so mi zaupali svoja življenja?

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Hoja je čustvo, ki drami,
ki v hvaležnosti išče roko naveze in
ki s tihim nasmehom sporoča,
da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega, kolegice mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Sam sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.«


Bilo naj bi nas pet, a nas je bilo šestnajst. (vir: www.vk.pzs.si)

***

Iz obrazložitve predlagatelja:

Borut Peršolja je član Planinskega društva Domžale od leta 1982. Planinsko društvo Domžale je vodil med letoma 2002 in 2010, prej je bil deset let njegov podpredsednik. V času vodenja je društvo v celoti programsko prenovil, posodobil njegovo delovanje in poslovanje, povečal število članov in članic, napisal nova društvena pravila in društvo uvrstil med najboljša planinska društva v državi.

Kot vodnik PZS (A, B in D kategorije; 1988,1993) in inštruktor planinske vzgoje (1997) je vodil več kot 800 izletov, pohodov, tur in sodeloval na več kot 90 gorniških taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Objavil je več kot 150 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov z gorniško in geografsko vsebino. Bil je urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) ter učbenikov Mentor planinske skupine (1998, 2001), Planinska šola (2005, 2011, 2016), Vodniški učbenik (2012, 2016) in priročnika Športni dan (2008).

Strokovni sodelavec Sidartinih vodnikov avtorice Irene Cerar Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009). Soavtor knjige Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Z gorniškim prispevkom redno sodeluje v Mohorjevem koledarju (Celjska Mohorjeva družba, 2014–2016). Na gorniškem blogu Razgledi (http://borut.blog.siol.net/, od 4. 12. 2006) ima več kot petsto objav. Soavtor idejne zasnove, besedil in fotografij v stalni muzejski zbirki Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani (2010). Soavtor dopolnjenega besedila Častni kodeks slovenskih planincev (2015).

Bil je ustanovitelj državnega tekmovanja Mladina in gore, ki poteka še danes. Avtor starostno prilagojenega programa gorništva (1995–2008). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011; pohvala žirije Bienala vidnih sporočil Slovenije 2013). Je tudi avtor programa usposabljanja Varuh gorske narave. Vodil je program prireditev ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva in postavitev spominske plošče na Nami v Ljubljani (2013).

Med letoma 1999 in 2001 je vodil celovit proces ustanovitve Vodniške komisije Planinske zveze Slovenije (v več prispevkih je ob 25. obletnici sprejetja Pravil napisal tudi zgodovino nastajanja sodobnega prostovoljnega vodništva. Soavtor vseh programov usposabljanj vodnikov Planinske zveze Slovenije (1999–2001).

Izvajal je predavanja in terensko delo za pripadnike Gorske šole Slovenske vojske za predmet Geografija gorskega sveta (1997–2004). Predavatelj gorništva na Visoki šoli za trajnostni turizem Erudio (2012–2016), na Fakulteti za šport (1991–2008) in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (1999–). Gostujoči predavatelj gorništva in geografije gorskega sveta pri predmetu Geografija gora in zavarovanih območij na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Avtor štirih razstav: 25. obletnica prve domžalske alpinistične odprave na Grenlandijo (Galerija Domžale, 2006), Že 60 let društvo po meri gora, jubilejna razstava ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale (Knjižnica Domžale, 2008), Poznate Veliko planino in Planinske poti (Domžalski dom na Mali planini, 2014) ter Razgledi (Knjižnica Domžale, 2018).

Bil je predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (1991–1994) in podpredsednik Planinske zveze Slovenije (1998–2001, 2010–2014) ter dolgoletni član upravnega odbora in številnih odborov Planinske zveze Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za športno rekreacijo Ministrstva za šolstvo in šport (2001–2005), član strokovnega sveta Vlade Republike Slovenije za šport (2011–2012) in član Komisije za načrtovanje razvoja športa Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport za pripravo predloga Nacionalnega programa športa 2014–2023 (2013–2015).

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !