DOLGOHOD

Jakob J. Kenda:
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 260 strani, ISBN: 978-961-288-707-0, cena: 27 €

Knjigo sem kupil.

O hoji je bilo povedano že vse. Skupaj z govorjenjem sta najstarejši zavestni dejavnosti, ki sta nas sooblikovali v ljudi. Hojo se da študirati, ker ima svojo filozofijo. Vendar tudi brez nje – filozofije hoje namreč – ljudje dobro shajamo, dokler smo zdravi. Hoja je grižljaj kruha, požirek pitne vode, odprta pokrajina. Ali kot pravi Gros (2017, 11): »Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik

Tudi o gorništvu je bilo doma in po svetu veliko povedanega, napisanega, posnetega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v domačijski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo dejavnosti ljudi, ki temeljijo na hoji. Zato obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko želi ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

Knjiga Jakoba Kende nedvomno že sodi mednje. Po mojem mnenju se bo v sozvočju s časom uvrstila na sam vrh tovrstne literature.

Gros izkušenjsko in prepričljivo pravi: “Ko se odpravimo na dolgo peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Besedilo Kende, ki je v enem premišljenem zamahu prehodil 3500 kilometrov Apalaške poti, izjemno berljivo potrjuje zapisano. Spomni nas, podobno kot pri Rousseauju, na številne izkušnje hoje. Tako tiste ob zaspani zori, kot tiste polno razpoložene opoldanske in prijetno utrujene ob večerni zarji. Prepletajo se mladostniški izzivi, polni vznesenosti in gorečnosti, dolgi, meditativni odseki zrelih let in časi samotnih, mračnih sprehodov, ko se izkušnje prevešajo v modrost. To, kar je Kendi prinesla hoja, je vzel za svoje in med hojo učinkovito shranjeval barvita čustva in sončne spomine na doživeto.

»Naše telo se zna braniti bolečine, ki gre z roko v roki s fizično dejavnostjo. Že pri nekoliko daljšem sprehodu se sprostita v telo beta endorfin, ki je opiat, in anandamid, ki je kanabinoid. Od tod tista znana poetizacija, da se duša že ob krajšem pohodu dvigne nad telo. Jasno, da se, saj je zadeta.« (stran 154)

Kendovo pisanje je zato eden od ključnih dokazov evolucije. Naj pojasnim: ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj – ljudje, rastline, živali in pokrajina – preživeli intenziven proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki je zato pač nujna. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. Pokrajinska etika, katere najučinkovitejši predstavnik je hoja, ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Zgodba štirimesečnega ameriškega življenja v družbi nahrbtnika vse to natančno (in zdi se, da tudi dovolj iskreno) izrisuje.

Knjiga ne sodi med herojska dela, kakršna smo bili navajeni na primer pri začetnih himalajskih epopejah. Je prej pregleden zemljevid odnosov, značajev, življenjskih zgodb dolgohodca in ljudi, ki so se po naključju znašli v obzorju poti. Bralec ali bralka, ki bo za 260 strani dolgo hojo potreboval/a tri lepo izpolnjene večere (na nekaj let podlage v hoji!), bo ob branju užival, hkrati pa z lahkoto ohranil zdravo skepso ali kot pravi De Botoon v Umetnosti potovanja (2003, 198) (5), »da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril.« Odličnosti knjigi v bran se zato upravičeno postavlja vprašanje, zakaj ji je Planinski vestnik namenil praktično odzadenjske strani (Planinski vestnik 10/2018, strani 64–68) in prav nič uredniško/komentatorske pozornosti.

»Potem se ulije. Ne pada. Ulije se in ne neha. Lije cele ure. Če nekaj minut ne lije, neha samo zato, da zajame sapo. Nato spet lije. Na poti ni skoraj nikogar. Dež vse odplakne. Tisti redki, ki jih srečam, imajo oči, kot bi bile narisane z vodenkami. Šarenice imajo sprane, prisegel bi, da vidim, kako jim barva z njih v nitih mezi z beločnice. V očeh se jim tudi vidi, da za njimi ni nikogar, da so pobegnili pred dežjem, nekam globoko, v temno izbo, v njej so s hrbtom naslonjeni na najbolj oddaljeno steno. S koleni, pokrčenimi k sebi, zrejo v temo, v kateri se proti njim počasi, vztrajno dviguje voda.« (stran 162)

Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. Vse to temeljno znanje, izkušnje in doma pridobljene veščine racionalno preplete z ameriškostjo: vso nujno opremo kupi čez lužo, saj je le-ta pri enaki ceni za polovico lažja, štirinajstim zveznim državam se odpre z instagram opazovanjem northbounaderjev (to so tisti, ki Apalaško pot jemljejo od juga proti severu), flip-floperjev (tisti, ki prvi del poti zmorejo od juga proti severu, zatem sledi prekinitev in drugi polčas poti od severa proti jugu) in številnih prigod posebnežev, da vsakodnevne komunikacije, ki preseneča s prijaznostjo in odprtostjo sodelujočih z vseh vetrov, niti ne omenjam.

V naslovu knjige omenjeni drugi del – in Amerike, prinaša vzporedno zgodbo spoznavanja ozadij nastanka Apalaške poti, spreminjanja vrednot ljudi, ki živijo v njenem vplivnem območju in reportažne zapise aktualnega dogajanja. Ti izleti delujejo kot razširjene točke Apalaške poti, zato z mirnim srcem lahko poudarim, da me ne mika, da bi se vse, kar se napleta okrog Apalaške poti, preselilo tudi v Evropo. Kenda s prstom pokaže, da z jezikom Amerike ne moremo razumeti duha Evrope, še manj si lahko na ta način pomagamo pri krepitvi turističnih tokov. Če in ko govorimo o evropskih peš poteh, je tudi v prihodnje potrebna natančna osamosvojitev od ameriškega jezikovnega modela.

»Vse pač raste eno prek drugega. Tako skoraj ni perspektive, s kateri bi lahko videl takšnega orjaka v celoti (drevo čuga v Georgii, opomba BP), perspektive, s katere bi dojel, kako orjaški je. Parkovna cesta pa je park. Njeni razgledi so nalašč zasukani tako, da nudijo najboljši, že kar slikarski pogled, tudi na rastje. In, presenetljivo, takšni pejsaži tudi nikdar niso vsiljivi: kar je postavljeno na ogled, bo opazil le dovolj pozoren človek.« (stran 174)

Knjigo odlikuje odličen popotni jezik, izjemen občutek za izostrene prvine v pokrajini, ki v praznem prostoru koraka puščajo sled, pa tudi za prijateljsko neposrednost, ko avtor odkrito prizna, da je posamezen odsek poti popolnoma brezvezen. Sanjajoč bralec, ki si želi prehoditi Aljaško, Pacifiško ali katerokoli drugo daljšo pot, bo v opisih našel dovolj vzpodbud za premik in uresničitev. To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija, da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je lahko tista iskra zavori, ki jo v sodobnem svetu hočeš/nočeš nosimo v sebi.

Treba je preprosto iti. In hoditi.

Knjiga, ki ostane v nas tudi ko jo nehamo brati.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !