JANEZOVE TURE V PRETEKLOST

V torek, 6. novembra 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Janezom Bizjakom

z naslovom

Govorica prvobitnih gora

(triinsedemdeseti po vrsti).

Vstopnine ni (bilo).

Vabilo za tiskanje. (PDF 236 KB)

Janez Bizjak (1943) z Bleda, arhitekt, naravovarstvenik, raziskovalec gora, publicist in predavatelj. Poročen, oče štirih odraslih otrok. Član PD Dovje Mojstrana, v mlajših letih alpinist in gorski vodnik z vodniškim izpitom v avstrijski visokogorski šoli. Doma in v tujini je opravil 178 plezalnih vzponov. Vodja odprave na Grenlandijo (1978). Nekaj let član Gospodarske komisije in zatem načelnik Komisije za varstvo gorske narave PZS (2010–2014). Direktor Triglavskega narodnega parka (1992–2005) in član različnih tujih strokovnih združenj: CIPRA, ALPARC, Pro Vita Alpina International, MHVÖ. Vodi zasebni zavod Inštitut Alpe Bled (2006) in raziskuje arheološke sledi pastirstva in rudarjenja v visokogorju. Avtor več kot 190 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini. Avtor knjig: Gore pod polnočnim soncem (1981), Zavarovana območja v Sloveniji (2008), Alpska konvencija (2009), Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah (2012),Trenta in Soča (2015) ter soavtor 5 knjig: Triglavski narodni park (1995), Trenta in Soča (1996), Alpe, kot jih vidijo ptice (2009; letalske fotografije Matevža Lenarčiča, monografija z mednarodno nagrado za najboljšo knjigo o gorah, Banff, Kanada, 2010), Augen der Alpen (Amalia, CH, 2014), Naravni parki Slovenije (2016). Avtor razstave Voda, naše upanje (2008), ki je gostovala v Franciji, Belgiji, ZDA (2010) in Nemčiji (2011). Nagrada Prešernovega sklada za arhitekturo (1980) in odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije (1997).

Z Janezom Bizjakom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:

YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si začel hoditi v gore? S čim so ti na gorniškem meniju postregli družina, prijatelji in društvena druščina?

S kom si največ plezal?

Od kje zanimanje za arheologijo, še posebej za arheologijo v gorah?


Triinsedemdeseta sogovornika. (Fotografija: Janez Medvešek)

Človečnjaki so približno milijon let obdelovali kamen v ročne sekire in druga velika rezalna orodja. Nato so storili korak naprej. V obdobju, znanem kot srednja kamena doba, so zanimanje s kamnov preusmerili na okruške, ki so jih med delom odbili od skale. Tovrstne okruške, seveda mlajše, najdevate tudi vi, celo visoko nad Trento (sledi Gorjanov, rudarjev z gora …).

Zelo odločno – in za moje razumevanje tudi zelo logično – si povzel zmote o prvih naseljencih Trente (domnevni begunci, v resnici železarski mojstri, čarodeji, ki iz kamna delajo železo …). Lahko na kratko obnoviš svoje ugotovitve?

V skladu z doslej uveljavljenim pogledom (zgodovinske stroke) je poudarjeno, da so prvi obiskovalci gora (domačini – pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji) imeli zlasti preživetvene, gospodarske in raziskovalne motive, zato jih stroka imenuje kot prvotne, tudi prvobitne motive. Šele precej kasneje – v sredini in ob koncu 19. stoletja –so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Pri njih se menda prvič izrazi predvsem želja po obisku naravnih lepot. Toda: ali so se motivi od časov dokumentiranih, razsvetljenskih prvopristopnikov res tako spremenili in ali lahko – s pričo novih spoznanj – še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih in gorniških pogledih?


Janez Bizjak. (Fotografija: Borut Peršolja)

In če upoštevamo, da je Scopoli v predgovoru knjige Entomologia carniolica (1763) povedal, zakaj se je začel ukvarjati z naravoslovjem in sicer »v življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja« (Praprotnik, 2018, 190), potem je na dlani, da štejejo tudi doživetja vsakogar od nas. K temu dodajmo še spoznanje Draga Jančarja (2018), da se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj arheologija in zgodovina v svoje pregledne izsledke ne vključujejo (tvojih) ugotovitev iz gora?

Kaj te trenutno raziskovalno najbolj vznemirja? Kje te čas najbolj priganja?


Izjemen poznavalec slovenskih gora. (Fotografija: Janez Medvešek)

Imaš redek in dragocen dar, da sproti objavljaš svoje ugotovitve tudi v knjigah. Kako ti to uspe?

Bil si dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka. Vem, da je o naslednikih težko, morda celo nespodobno govoriti. Naj vprašam z vprašanjem Zdravka Kravanje: »Kako upodobiti misli in poglede današnjega Trentarja?«

Oba sva bila tesno povezana s Planinsko zvezo Slovenije. Morda predvsem zaradi občutja, kako deluje vzpon na goro. Kot tehnologija očaranja ali začaranja, kot nepovraten proces, ki opazovalca zaradi razglednega mojstrstva prepriča, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magičnosti. To mojstrstvo oblikovanja in spreminjanja pogleda na naravo ustvarja množico novih navdihujočih lastnosti. V gorah je vedno več, kot lahko zaznamo v določenem trenutku. Kako PZS danes odgovarja na izzive sodobnosti?


V pogovoru z Antonom Sedeljšakom, pokroviteljem gorniških večerov. (Fotografija: Janez Medvešek)

Kakšno je tvoje mnenje o podnebnih spremembah? Kaj opažaš pri svojem (terenskem) znanstvenem delu – opozarjaš na številna vodna imena, ki danes ne opisujejo več nekdanjih sestavin gorske pokrajine?

Dvomiti, iskati in imeti pogum za drugačnost! Si zapisal v monografiji v Trenti. Kaj k temu dodati za konec pogovora?


Janez Bizjak in France Malešič. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !