BIROKRATSKI IZBRIS ZASLUŽNIH PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE

(Blog prvič nekomu posojam. Gre za spoštovanega gorniškega kolega dr. Franja Krpača. Besedilo, ki ga objavljam na blogu, je poslal v objavo Dnevniku, kjer je temo načel dr. Silvo Kristan. PZS je na ta zapis odgovorila. Poslanega besedila mu v Dnevniku sprva niso želeli objaviti, kasneje pa so v Pismih bralcev objavili skrajšano različico z naslovom Med usposobljenostjo in licenco. Pričujoča objava je uredniško oblikovana in je objavljena s privoljenjem avtorja.)


Nekdanji akademski akterji gorništva: dr. Silvo Kristan, dr. Franjo Krpač in dr. Stojan Burnik. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

S pismom, ki sem ga poslal predsedstvu PZS, sem seznanil tudi mojega najpomembnejšega učitelja gorništva dr. Silva Kristana, češ, v tridesetih letih v planinski organizaciji ostajajo enaki problemi. Vesel sem, da problema ni ignoriral in se še vedno izkazal kot zelo pišoč, za kar sem mu hvaležen. Predsedstvo PZS je moje pismo ignoriralo, ni se mi odzvalo in nehote sprožilo pot v javnost. Če bi pošto poslal po klasični pošti, bi mislil, da je niso dobili.

Vse ima tudi dobro plat: situacijo, niso mogli pomesti pod preprogo. Problem se je moral in začel premlevati. To pa je v skladu z mojimi hotenji.

Glede odgovora predsednika PZS želim predstaviti moje videnje.

Problem je nastal, ko sem dobil negativen odgovor na moj predlog (ne prošnjo):
»Za sodelovanje pri vodenju izletov v planinskem društvu potrebujem registracijo za vodnika A kategorije. Zadnjih 48 let se ukvarjam z učenjem vodenja planinskih izletov. Najprej v planinski organizaciji, nato na Fakulteti za šport in zadnjih 26 let na Pedagoški fakulteti. Če tudi vi menite, da lahko kaj prispevam pri vodenju izletov v planinskem društvu, potrdite registracijo.«

Odgovor strokovne komisije je bil seveda pravno korekten, zato bi bila zame pritožba, ki je po mnenju predsednika PZS nisem izkoristil, brez predmetna. Tudi zato, ker za registracijo nisem prosil, pač pa predlagal, da bi lahko pomagal v svojem planinskem društvu, ki je verjetno edino, ki bi se lahko na rešitev pritožilo.

Udeležba na licenčnem seminarju za vodnike PZS je zame nepotrebna, je zapravljanje časa in zapravljanje mojega in davkoplačevalskega denarja, saj ne bi dobil novega znanja, zato sem tudi predlagal le osnovno vodniško kategorijo A.


Dr. Franjo Krpač. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če na državni instituciji, fakulteti, lahko vodim in učim vodenje, na amaterski organizaciji pa mi je to onemogočeno, mi je to nerazumljivo in ne zdrži logične presoje. Takšno stanje škoduje mojemu planinskemu društvu, posredno tudi PZS.

Ker se v odgovoru predsednika PZS veliko argumentira z varnostnimi razlogi licenciranja, ta razlaga v mojem primeru ni prepričljiva. Z vodniško licenco ne bi zvedel veliko novega, saj o tem študentom polagam na srce na predavanjih in terenskih vajah pri predmetih, ki jih pripravljajo za planinsko vzgojo v zagotovljenem in dogovorjenem programu osnovne šole. Tako ta argumentacija morda nehote, a hitro zapelje v razmišljanje, da moje pedagoško delo na tem izseku ne zagotavlja varnosti.

Res je, nisem bil izbrisan iz sistema vodnikov PZS, kar pa mi prav nič ne pomeni. Nisem namreč odvisen od značk na prsih, formalno mi je s strani planinske organizacije onemogočeno sodelovanje pri vodenju lahkih izletov v mojem planinskem društvu, kar pa je zame bistveno.

Seveda bi se lahko uklonil birokratskim zahtevam in šel na licenčno usposabljanje, kar pa ni v skladu z mojo osebnostjo. Lahko bi se zgodilo podobno, kot mojemu prvemu pomembnemu učitelju planinstva, ko se je udeležil licenčnega seminarja. »Kaj pa ti počneš tukaj, saj si nas ti to učil«, ga je pri prihodu pozdravil vodja seminarja. Veliko časa je že od takrat, ko sem prav o tem primeru pisal tudi v Planinskem vestniku, kako birokratski pristop povozi enostavno logiko.

Meni sprejemljiva možnost pridobitve licence, kot predavatelja na usposabljanjih, ki jo omenja predsednik PZS, je odvisna od organizatorja, ki te mora v sodelovanje povabiti, torej ni odvisna od mene. Ko so me povabili na srečanje Gore in varnost, sem se z veseljem odzval in predstavil nekatere vidike varnosti planinskih izletov v šolskem sistemu.

Misel, da akademski nazivi na usposobljenost posameznika v planinstvu in drugje v športu nimajo vpliva v splošnem drži, za moj primer pa je zelo ponesrečena in nikakor ne vzdrži. Moja akademska izobrazba je zagotovo neprimerljiva z usposobljenim vodnikom PZS, ki je sicer po poklicu npr. kuhar ali strojni inženir … Poleg poklica športni pedagog sem v študiju pridobil poklic trenerja smučanja in bil prvi profesor planinstva kot je zapisal znani pokojni novinar v Večeru.


Iz mojega gorniškega predavanja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Planinstvo je bila tudi tema moje diplome in doktorata, pedagoška ravnanja in lastnosti pa magisterija, kar večina v vodniški sferi ne uspe povezati z delovanjem vodnika PZS v gorah. Vse moje habilitacije so močno povezane z vsebinami planinske vzgoje, ki je v učnih načrtih v največji meri umeščena v športni vzgoji. Skratka, planinska vzgoja je pomemben izsek mojega poklica in dela, je veliko več kot samo usposobljenost.

Zapis, da številni akademsko izobraženi posamezniki s področja planinstva izpolnjujejo zahteve licenciranja, ker se zavedajo odgovornosti pri vodenju ljudi v gore, mi zveni neugodno. Lahko ga interpretiram kot očitek, da pri meni te odgovornosti primanjkuje.

Ne oporekajo mi, da imam reference, znanje in izkušnje, manjka mi samo veljavna licenca. Licenca, ki pa samo birokratsko potrjuje tisto, kar mi priznavajo. So pa v zagati, ker želijo, da pridem z licenco po tisto, kar tudi po njihovo že imam. To je tudi bistvo te moje situacije. (Ob tem vendarle velja poudariti, da je novi zakon o športu licence celo ukinil. Opomba BP.)

V pismu predsednik PZS zapiše, da je primer končan, hkrati pa da so še odprte možnosti, če izpolnim birokratske pogoje, v kar pa me še niso prepričali. Med drugim v odgovoru nakazujejo, kaj se obeta v prihodnosti, ne upajo pa se tega uporabiti v sedanjosti. Prav pošteno me zanima, v kakšne sankcije in posledice bi jih zavedla morebitna podelitev licence. Koliko jih bi za to kršitev pravilnikov sploh vedelo, kdo bi se uprl, tožil pristojne, katera sodišča bi problem obravnavala? Veliko jih je, ki so z mojim primerom seznanjeni, me odobravajo, vzpodbujajo in se bi moje licence veselili. Mislim, da to ne bi ocenili kot napako ali polovičarstvo, pač pa nasprotno.


Kakovostno usposabljanje je temelj varnega gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Vodnik, omenjen v pismu, je vsekakor lepo vabljen na pogovor in verjamemo, da se bo našla zanj ustrezna rešitev ob upoštevanju kompetenc, usmeritev in sodelovanja.« je zapis, ki sem ga izvedel iz časopisa, kar ocenjujem, da ni pravi način.

Ker sem imel tokrat že četrto takšno konfliktno, meni nerazumljivo situacijo z nekoč mojo najljubšo organizacijo, v katero sem vložil kar lep del mojega življenja in energije, sem se po 50 letih odločil, da preneham s članstvom v PZS.


Franjeva najljubša učilnica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ocenjujem, da se omalovažujoč odnos planinske organizacije do mojega dela odseva tudi v tem, da je v 25 letih samo ena naša študentka vodila planinsko skupino na šoli. Bila je na mojem mentorskem seminarju, jih je pa vsaj po dvajset v vsaki generaciji, ki imajo svoje skupine pri tabornikih in skavtih. Je pa nekaj optimizma, saj se po 25 letih prizadevanja odpira možnost, da naši študenti pridobijo naziv mentorja planinskih skupin. Do sedaj je v zadnjem četrtletju vsako leto 50 do 100 študentov končalo izbirni predmet Izletništvo, pohodništvo, gorništvo in na žalost niso bili povabljeni k sodelovanju v planinski organizaciji.

Naj končam: želel sem le prispevati k delu svojega planinskega društva, kar pa je daleč od uveljavljanja osebnih interesov posameznika.

Dr. Franjo Krpač, Spodnje Pirniče

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !