ZAHODNI KONEC (4)

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !