POZDRAV IZ VELIKE RUPE

Med dolino Koritnice in Bavšice, v divjem delu Triglavskega narodnega parka, se razteza greben Loške stene. Njen najvišji vrh je 2346 m visok Briceljk. Deset vrhov, te nepristopne alpske divjine, je zaradi nizke nadmorske višine kateregakoli izhodišča po Tinetu Miheliču precej »visokih, samotnih, oddaljenih, strmih, izredno zahtevnih, brezpotnih«. Tu domujejo gamsi, kozorogi in svizci, planinski orel in beloglavi jastreb, zgoraj gad in spodaj modras, zeleni žamet livad pa dodatno barvajo cvetovi številnih (zavarovanih) rastlin, zato je neposreden stik s to slikovito gorsko naravo preprosto vrhunski.


Prvič sem bil tukaj leta 1986. Prihodnje leto bo dvajset let, od kar namesto šotorov stoji zidano Planinsko učno središče Bavšica. (Fotografija: Borut Peršolja)

Bavšica je ledeniško in podorno preoblikovana dolina, ki je nastala vzdolž mojstrovškega preloma v smeri severovzhod–jugozahod (vzporedno – na območju Koritnice – poteka jalovški prelom). Dolga je dobre 4 km in leži na 550–780 m nadmorske višine. Dolina se (gledano po dolini navzgor) razdeli na dva kraka: levi je dolina Bala, ki se v ledeniških stopnjah spušča proti Bavšici, desno pa se pod Bavški Grintovec (2347 m) odcepi dolina ali tesni Bukovnika. V obeh sta nekdaj delovali ovčji planini, danes pa lahko opazujemo le zaraščene pašnike, zaradi česar pa se je povečala varnost pred snežnimi plazovi.

Strme in gladke stene, iz dachsteinskega apnenca s plastmi dolomita (norij in retij; T3/2+3), so v severnem delu doline poglobljene zaradi erozijskega delovanja ledenika. V stenah je lepo vidna plastovitost apnenca, ki je vzporedna s pobočjem in skoraj navpična. Zaradi velike nagnjenosti plasti in razpokanosti kamnine so na tem območju pogosti skalni odlomi. Na intenzivno preperevanje po vsej dolini opozarjajo melišča pod steno in številni podorni bloki.

Rezultat ponavljajoče se, luskaste geološke zgradbe, nastale zaradi prelamljanja in narivanja v isti smeri, je nagnjenost skladov proti jugu in nastanek asimetričnih pobočij. Južna oz. jugovzhodna pobočja grebena med Briceljkom in Plešivcem (2184 m) so zato položnejša, severozahodna (Loška stena) pa strmejša. Temu so se prilagodile tudi redke in osamljene (planinske) poti ter steze na tem območju.


Izsek Osnovne geološke karte SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba.

***

Še vedno ni povsem pojasnjeno, ali so ledeniške doline v celoti nastale z ledeniško erozijo, ali pa so ledeniki samo preoblikovali prvotno površje rečnih dolin in vmesnih slemen. V glavnem prevladuje mnenje, da so ledeniki lahko zelo učinkoviti preoblikovalci površja, vendar so se v gorskem svetu pojavili na površju, kjer so osnovne poteze nastale že s predhodnimi tektonskimi procesi in selektivno rečno erozijo. Moč ledeniške erozije je odvisna od geološke podlage, hitrosti premikanja ledenika, mase in debeline ledu ter količine in značilnosti gradiva, ki ga ledenik prenaša. K ledeniški eroziji je prispevalo še delovanje snežnice, zmrzalno preperevanje in razbremenjevanje podlage.


Ledeniški prerez doline bale pri Logjeh. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pred pojavom ledenikov v pleistocenu je bilo razmeroma dolgo obdobje pliocena (pred 1,5–5 milijonov let), ko je bilo v naših krajih današnjemu savanskemu podobno podnebje. Poleg vsakoletnega menjavanja sušnih in deževnih dob so se zlasti proti koncu pliocena menjavala obdobja sušnejšega in vlažnejšega podnebja, ko sta bila preperevanje in selektivna rečna erozija zelo učinkovita.

V vsakokratni ledeni dobi (pri nas 5–7) se je led začel nabirati v najvišjih delih gora (vrh Briceljka je domnevno štrlel iz ledu), od koder so začeli proti dolinam drseti krniški in pobočni jeziki ledenika, ki so se nato združili v večji dolinski ledenik.

***

Začeli smo z zgodnjim, a poletno ravno pravšnjim vstajanjem v Planinskem učnem središču Bavšica (713 m). Po komaj razstrtem južnem pogledu proti Rombonu smo na začetku asfalta zavili na desno, pod koritasto U dolino Bale, ki je v slovenskih Alpah nekaj posebnega. Ob vzponu do prevala Čez Brežiče (1980 m) lahko prehodimo vse zastoje nekdanjega ledenika (t. i. umikalnih stadijev, ko je krčenje ledenika zastalo). Opazimo jih tako, da strmejšim območjem (stopnjam), na katerih se hitro dvigamo, sledijo položnejši odseki.

Na prvi stopnji je starodavni bavški zaselek Logje (840 m), nekdanja prestaja, ki je bil kasneje stalno naseljen in v bližini katerega je Janez Bizjak pred kratkim odkril megalitski krog. Debel nanos in kupe drobirja, ki mu s skupnim izrazom pravimo morene, sestavlja grobozrnato, po večini nesprijeto gradivo. Morene so dobro prepustne in na njih ni stalnih vodnih tokov, močnejši izviri pa se pojavljajo ob njihovem vznožju. Najbolj opazni so nekaj deset metrov visoki nasipi čelnih moren, ki nam kažejo največji obseg poledenitve. Površje za njimi je prekrito z različno debelo plastjo talnih moren.

Gradivo v morenah se od rečnih naplavin razlikuje po tem, da ni sortirano po plasteh. Značilno je, da so v njih brez reda pomešani zelo različni kosi gradiva, od najfinejšega ledeniškega melja (krede) do slabo zaobljenega grušča in več metrov velikih skalnatih blokov (balvanov). Zanesljiv dokaz, da imamo opravka z morenskim gradivom, so oraženci, kamni z jasnimi, ravnimi praskami (razami), ki so jih dobili ob drgnjenju z drugimi v ledu zamrznjenimi kamni.


Skalni prag, do finoče ledeniško izbrušen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tik pod vrhom druge čelne morene smo zapustili udobno planinsko pot in zavili levo v brezpotno melišče. Znašli smo se na kupu različno velikih in oglatih kosov grušča, ki so se zaradi mehanskega preperevanja (predvsem zmrzalnega) odtrgali višje v steni in se kopičijo v vznožju. Imajo značilen naklon 32–35 ° (= naravni, gravitacijski posipni kot). Tu se iztekajo tudi plaznice snežnih plazov, ki so na pobočjih, strmejših od 22 °, zelo pogosti. Ko se v obilnih snežnih zimah prožijo, posnamejo s tal tudi kose kamnine in drugo gradivo ter ga odložijo na vznožju, kjer se ustavijo. Vzpon so nekoliko olajšale večje skale na katere smo stopali s celim podplatom in jih počasi ter previdno obremenjevali. Višje, kjer je grušč postajal vedno drobnejši in gibljivejši, smo stope iskali v poraslem površju.

Ta del brezpotja, ki poteka po nekoliko manj strmem pobočju netipičnega skrotja, je del plitve pobočne ledeniške ploskve v prevoju, kjer se začenja akumulacija preperelega gradiva. Tla so prekrita z nesprijetim morenskim in meliščnim gradivom. Vegasta tla, nekakšna viseča grbinasta pobočja (poligonalna tla), so obilno zaraščena (vsekakor pa precej bolj, kot pred desetletjem), kar dodatno zmanjšuje zanesljivost stopa. V tovrstnih tleh s pridom izkoriščamo minimalne stopničke, nekakšne ponvice, ki sčasoma nastanejo zaradi nenehnega premeščanja gradiva. Če so tla gola, je načelo, da najprej hodimo z očmi, zatem z nogami, lahko uresničljivo. V bavški nizki džungli pa je to bolj podobno misiji nemogoče. Med hojo v ključih smo si pomagali z rokama, vendar le zato, da smo ohranjali ravnotežje. Prijemanje šopov trav in potegovanje navzgor je bilo ne samo nevarno, ampak tudi nemogoče.


Še pred desetletjem melišče, mogoče skrotje, zdaj pa zelenjava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Soliflukcijske terasice so majhnim stopničkam podobne oblike na pobočju, ki jih je na prvi pogled težko ločiti od „kravjih ali gamsjih stečin” na pašnikih. Nastanejo s procesom soliflukcije, zelo počasnega premikanja, polzenja z vodo prepojene, spomladi odtajane preperinske plasti po pobočju navzdol. Ko voda v tleh zamrzne, se ji poveča prostornina in s tem dvigne ter loči delce v preperelini. Ob spomladanski otoplitvi se led stali, vendar pa voda ne more pronicati v podlago, saj so spodaj zamrznjena, začasno neprepustna tla. Zgornja plast prepereline se nasiči z vodo in spremeni v nekakšno „testo”, ki se premakne po pobočju navzdol. Kadar je ta proces šibak, se preperelina le malo premakne in nastanejo soliflukcijske terasice, kadar pa je intenzivnejši, nastanejo tudi več sto metrov dolgi soliflukcijski tokovi.

***

O uporabi palic je bilo že veliko povedanega in zapisanega. Palice občutno povečujejo stabilnost in ravnotežje ter zmanjšujejo obremenitev kolenskih sklepov in hrbtenice. V tovrstnem svetu in ob upoštevanju dejstva, da smo sicer vajeni učinkovitega varnejšega gibanja tudi brez njih, so nam na celotni turi prišle še kako prav. V srednjem delu pobočja smo kolovratili čez – recimo temu – čokasto površje, ki ga opredeljujejo krajši skalni (=čok) zlizani pragovi, ki mestoma prehajajo v poševne lašte in žlebaste škraplje. Na tej višini je vhod v jamo Slapce.


Izvotlenost plitve krnice, stadorja, sledi antiklinalnemu vpadu skladov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premikajoči se ledenik je strgal in gladil podlago, po kateri se je premikal. Trganje je potekalo predvsem na spodnji strani ledenika in tudi – do neke mere – ob straneh. Najučinkovitejše je bilo v razpokani kamnini ali kamnini, ki jo je predhodno že dodobra načelo zmrzalno preperevanje. Snežnica je v takšnih razmerah učinkovito pronicala v razpoke in primrznila na kamnino, ki jo je nato premikajoči se ledenik odtrgal in odnesel s seboj. Strganje se je pojavljalo povsod tam, kjer so kosi kamnine, primrznjeni v ledeni masi, strgali, dolbli, praskali po kamniti podlagi in v njej brusili ledeniške raze.

Po umiku ledu se je razkrilo ledeniško (preoblikovano) ali mutonírano površje, to je skalno površje, ki je zaradi ledeniške erozije močno zglajeno, obrušeno in prepredeno z ledeniškimi grbinami. Hoja/plezanje čez drn in strn dobi v takem svetu popolnoma jasen in nedvoumen pomen.

Na posameznih skalnih grbinah so se – neodvisno od razpokanosti kamnine – razvile zlasti najmanjše površinske korozijske izdolbine in žlebaste škraplje. Gre za oblike, ki na skalni podlagi nastajajo zaradi učinkovanja drobnih vodnih tokov. Bolj kot je kamnina debelo skladovita, enakomerneje se te oblike razvijajo. Sicer je njihova razvitost praviloma odvisna od topnosti kamnine, časa, ki je na voljo za korozijo, količine topila – vode nasičene z ogljikovim dioksidom, katerega pomemben vir so poleg ozračja lahko tudi prsti (kot produkt razpadanja organskih snovi v tleh), temperature, pri kateri poteka korozija (in drugih podnebnih dejavnikov, ki vplivajo na sezonsko pogojeno trajanje korozije) ter izoblikovanosti površine kamninskega bloka.

Med najpomembnejšimi dejavniki nastanka sta položaj apnenčastih skladov in nagnjenost površja. Ni vseeno, ali deževnica s površja odteka hitro ali počasi. Na nagnjenem površju prevladuje linearna korozija z razvojem linearnih kraških oblik (žlebičev, škrapelj), med tem ko je na ravnih površinah prevladujoča ploskovna korozija. Še važnejše je zadrževanje snega, ki lahko bližnjo okolico zelo dolgo zalaga s korozijsko aktivno snežnico. S tem je tesno povezana tudi prisojna in osojna lega ter privetrna in odvetrna stran gore. Tu, v visokogorju, prevladuje navpično pretakanje vode, zato veljajo naslednje zakonitosti: masa odhaja v raztopini, transport je navpičen in akumulacija je neznatna.


Vsakič vzbudi radost, in še vedno je lepa. Planika. Ali planinska, kot bi rekla moja mama. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najvišji jezik sklenjenega gozda se zajeda v nekdanje lašte, ki stopničasto padajo v dolino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri preučevanju visokogorskega kraškega površja se je izkazalo, da imamo ponavadi opraviti z raznolikim in prepletenim razvojem. Zaradi različnih zunanjih vplivov je tudi zelo veliko modifikacij v razvoju posameznih oblik kraškega površja. Zato gre praviloma za prehodne oziroma sestavljene ali poligenetske (visokogorske) kraške oblike.

Na grebenih, ki so moleli iznad ledu, in v bližnjem nepoledenelem, golem površju v neposredni okolici ledenika so hkrati potekali zelo intenzivni periglacialni procesi (latinsko peri = okrog, okoli, glacies = led). Gre za procese zmrzalnega preperevanja ter premikanja prepereline zaradi menjavanja zamrzovanja in odtajevanja.


Ne samo največje veselje, tudi najlepše fotke so doma v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon v Veliko rupo je čistokrvna tura, ki jo v vodniškem smislu opisujejo, določajo naslednje lastnosti, značilnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na (planinski) poti oz. brezpotju,
- tehnična zahtevnost z vidika uporabe dodatno nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžina prehojene in preplezane poti/brezpotja,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinska razčlenjenost gorskega površja v vzponu in spustu,
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina ture,
- motivi udeležencev ture in doživljajska zmožnost gorske pokrajine,
- ciljna in starostna skupina ter število udeležencev ture,
- vodenje z licenciranimi inštruktorji oz. vodniki PZS ter
- način priprave na izvedbo.

Navedeno kaže, da gre že v fazi dolinske priprave na turo za precej kompleksno sliko hodilnega napora in zagotavljanja varnosti, ki se je v praksi – na sami turi – samo še potrdila.

Kombinirani načini gibanja, zahtevnost izbire poti in smeri, zagotavljanje varnosti ter razbiranje zgodb v naravi so nas zaposlili v polni meri. Kot se je kasneje izkazalo na analizi, v zadovoljstvo vseh: tečajnikov in vodstva.


Vrvna ograja je velikokrat predmet posmeha neprostovoljnih vodnikov. A pri vodenju večjega števila udeležencev je daleč najbolj učinkovit varen sstem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo zelenjavni, tudi ali predvsem cvetlični vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po otoplitvi podnebja so se ledeniki postopoma umaknili nazaj v osrčje gora in pri nas izginili. Dotlej golo površje je zarasel gozd. Rastje najhitreje in najbolj očitno odraža dogajanje v pokrajini: v tako imenovani bojni coni, kjer se drevesa borijo za svoj obstoj, so vidni zmagovalci. Višje temperature, opuščena tradicionalna raba tal in umanjkanje snežnih plazov so recept za učinkovito zaraščanje tako v zeliščni, kot grmovni in drevesni plasti rastja.

Zdaj smo že nad gozdno mejo, ki tukaj zelo niha, zlasti zaradi vpliva plazov. Sestoj črnega gabra in malega jesena uživa na toplih, prisojnih rastiščih, obdaja pa ga bukovska vegetacija. Za prehode in prečenja izkoriščamo vrhnji rob sestoja gozda, ki porašča nekoliko širšo ramo stranskega grebenčka. Ko se poslovimo od zadnjega gozdnega roba, prečimo okrog rame in se znajdemo v plitvi krnici, ki jo na obeh straneh zapirajo strme stene. Prehod v dno krnice in izhod prek zglajenega praga zavarujemo z vrvno ograjo. Nameščanje varovanja v s travo poraščenem, a vendarle strmem in za zdrs nadvse pripravnem svetu, je vedno preizkus domišljije in iznajdljivosti glavnega vodnika. Tu pridejo na plano izkušnje, ki upoštevajo sposobnost najšibkejšega člena v skupini, razbiranje možnosti, ki jih nudi pokrajina sama ter zagotavljanja najvišje možne ravni varnosti. Zavedamo se, da je tveganje sestavni del gorništva, zato ga skušamo obvladovati.


Smer je, poti pa ni. Ali pot je, pa ni smeri? (Fotografija: Borut Peršolja)


Strmo naravnost navzgor. Le kaj je za robom? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se odpnemo z vrvi in se povzpnemo še za dober raztežaj višje, se nam odpre nov, visokogorski svet. Dosegli smo višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Drži, visoko v gori, točneje v kamnitem amfiteatru pod vrhom gore, v črni Mali rupi, še leži umazan sneg. Na bovškem je rúpa dol, globel, klanec, spet drugje manjša vrtača, tudi požiralnik, ponekod celo jama, kotanja. Skupni imenovalec vseh poimenovanj oblik površja je globoka, navadno manjša odprtina v kraških tleh.

Večje (kraške) kotanje, kakršna je ta, ki jo opazujemo z razglednega balkona, ki smo ga izbrali za počitek in ki zapira izhod iz nje, so najverjetneje poligenetskega nastanka. So torej posledica tektonskih razpok, po katerih je morda odtekala tekoča voda in jih širila, delovanja ledenika in zakrasevanja. V vdolbinah katerihkoli dimenzij se razumljivo nabirajo čez zimo večje količine snega kakor v višji okolici. Zato pri nastanku in razvoju vedno s poudarkom govorimo o pomembni vlogi velikih količin snega, ki se naberejo v njih.

V smeri proti severovzhodnem vznožju Stadorja (2025 m) opazimo škrbino, ki se nadaljuje v majhno dolinico, široko in globoko nekaj metrov. Sledimo ji proti severovzhodu; v ravni črti se navidezno nadaljuje v Škrbino za Gradom (2277 m). Gre za t. i. kraški prelomniški jarek ali bogaz, ki je nastal ob manjšem (?) prelomu in poteka od severovzhoda proti jugozahodu. Njegovo zemljepisno ime je Lepoč.


Če še kdo ne ve: žlebičaste škraplje, na oprimek! (Fotografija: Borut Peršolja)


Letos so tudi v gorah v modi čupaste frizure. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraški jarki so v visokogorju pogosti predvsem na podih. Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo, je nastal tako, da je korozija v živoskalni osnovi zaradi močne pretrtosti kamnine (mehansko razširjenih navpičnih razpok in prelomov) ob tektonski liniji napredovala hitreje kot v okolici. Tako je nastala več sto metrov dolga, nekaj metrov široka in globoka dolinica s strmimi pobočji (lepo vidna tudi na Osnovni geološki karti SFRJ 1 : 100.000 – list Beljak in Ponteba). Lepoč poteka prek območja z blagim naklonom z zemljepisnim imenom Lašte. Lašte so večje ravne površine v apnenčastih skladih, ki potekajo vzporedno s plastovitostjo. So nekakšne police iz skladov apnenca, ki so ponavadi tudi močno razjedene in polne površinskih kraških oblik in pojavov.


Najprej je bil znan vonj, zatem se je pojavila tudi ona: murka!(Fotografija: Borut Peršolja)

Med njimi so tudi kotliči, ki so nastali v kombinaciji kemijskega raztapljanja apnenčaste podlage in mehanskega razpadanja strmih sten, ki ovalno ali okroglasto oblikuje njihov zgornji rob. Iz oblike kotliča lahko sklepamo, kakšno je razmerje med obema procesoma preperevanja. Pri idealnem je razmerje med premerom zgornje odprtine in globino kotliča 1 : 1, vendar je v praksi zaradi snega, ki se zadržuje na dnu, globino težko ali nemogoče oceniti oziroma izmeriti. Zaradi snega je kotliče tudi zelo težko ločiti od brezen.

Zroč v dolino smo lahko opazovali tudi neusklajenost višin med glavnimi in stranskimi dolinami. Ledeniška erozija manjšega stranskega ledenika iz Bale je bila šibkejša od erozije glavnega Bavškega ledenika, ta pa manjša od Koritniškega ledenika.


Živi geološki učbenik. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sestop je eden ključnih dejavnikov uspešno izvedene ture, zato je njegova izbira izjemno pomembna. Žal pa ni mogoče vedno upoštevati načela, da za sestop izberemo drugo, lažjo pot/smer, kot za vzpon. V takem primeru izkoristimo dejstvo, da vsi – vodniki in udeleženci – odlično poznamo pogoje sestopa, saj smo se tu vzpenjali pred nekaj urami. Tako smo vedeli, da sestopna zbranost ne sme popustiti vse do stika s planinsko potjo nad Logjem. V vrhnem delu je sestop olajšala vrvna ograja (plezaje z obrazom v strmino), vsa prečenja in preostanek sestopa pa je minil v počasnem, zanesljivem tipanju podplatov po grbinasti, spolzki podlagi. Tisti, ki smo imeli palice, smo jih na začetku sestopa podaljšali in jih zabadali pred seboj ter pazili, da na podlagi niso spodrsnile.

Manjši zdrsi so pri večjem številu udeležencev skoraj neizogibni, prav tako proženje kamenja (odkrušene skale vodeči odstranjuje z mest, od koder bi se lahko strkljale), zato je treba poskrbeti za dosledno spoštovanje varnostne razdalje in uporabo čelade (navkljub naraščajoči temperaturi). Takšen spust je treba tudi nekajkrat prekiniti, za kratek počitek in pitje, s čimer razbremenimo napeto pozornost. Vendar počitki ne smejo biti prepogosti in predolgi, saj s tem izgubljamo usklajenost telesa v gibanju in spominsko sliko, ki ohranja napetost čutil.


Delovni zvezek geološkega učbenika. (Fotografija: Borut Peršolja)

Območja podov in laštov pa ne skrivajo le visokogorskih kraških lepot, pač pa so v megli orientacijsko zelo zahtevna in nevarna. V kamnitem svetu ni uhojenih poti, ki bi jim lahko sledili, pač pa nas roko v roki vodita proti cilju intuicija in naravna sposobnost/iznajdljivost iskanja lažjih prehodov, ter redki možici. Gibanje v megli ni priporočljivo; orientacija je podobno zahtevna, kot če bi se gibali v megli po zasneženem visokogorju.

Poznavanje razgledne – makro – pokrajine močno vpliva na razvedanje, preglednost in določanje našega položaja. Iz tega pa sledi vodljivost po površju oziroma izbira dejanske poti in smeri, korak za korakom. Vodljivost pomeni natančnost oziroma samostojno učinkovito iskanje najboljše rešitve v drobni, konkretni pokrajini. Ob kakovostni predhodni pripravi vodnik zmore iti za svétom in z izkušeno, a vodljivostjo, ki je venomer na preizkušnji hodi, pleza in vodi vodene proti cilju: spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe.


Geološka popolnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če vidiš samo zemljevid, ne vidiš pokrajine, ki jo zemljevid ponazarja. Hodiš po zemljevidu in iščeš pokrajino, ki jo zemljevid ponareja. Če pa vidiš zemljevid in pokrajino, se naučiš razbirati zgodbe. In pokrajina te sprejme medse in sam postaneš del gorniške zgodbe.


Kar nekaj napak je na tem zemljevidu …

***

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Legendarni Tine Mihelič je napisal: »Semkaj pride človek res samo na obisk in tako naj se tudi obnaša! Vsaka tura na vrhove Loške stene pomeni vznemirljivo, romantično pustolovščino. Ti vrhovi so gore bodočnosti, kamor bo marsikoga pregnal hrup z naših planinskih magistral.«

Vse zapisano se uresničuje.


Črno bel pogled je redko tako barvit, kot v dnu Bavšice. (Fotografija: Borut Peršolja)

Hodili smo udeleženke in udeleženci ter vodstvo tečaja za vodnike PZS kategorije A – lahke kopne ture (1. izmena), ki je potekal od 3. do 12. julija 2018 v Planinskem učnem središču Bavšica.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “POZDRAV IZ VELIKE RUPE”

  1. Matjaž Škulj komentira:

    Borut hvala, super opisano!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !