NIT ENOLIČNEGA IN TRPEČEGA SPOMINA (3)

(Tretji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del

Telo, ki hodi, je prevajalec pradavnega toka življenja. Koračna hoja je enakomerna in ponavljajoča zgodovina. Lahko je enolična, ni pa dolgočasna. Naj pojasnim: enoličnost je odsotnost zgodbe, spominov in načrtov. Takoj ko se gibljem, se pojavi želja po doživetju, ki uspešno spodriva naveličanost. Zato je zanimivo razlikovati med hojo, ki išče cilj in pri kateri napredujemo iz doline v dolino, in melanholičnim postopanjem, ki je cilj že našlo, išče pa novo pot do istega cilja …


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Znameniti Jakob Aljaž je zapisal: »Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« Bivak na Špilku (957 m) temu v celoti pritrjuje. Če bi kdo pomislil, zakaj pot do njega s Trojan ni speljana po katerem od gozdnatih slemen, naj si ga preprosto izbere in prihodi sam. Ni težko, ni pa za vsakogar, saj znajo borovnice, gobe in druge gozdne radosti skrivnostno odpeljati iskalca poti stran od načrtovanega. Šele Domžalska pot spominov je v ta pozabljeni konec zares zanesla prve markacije (ki jim je ponekod še dodana zbledela črka D). Ni pa domišljavo zanesla prve korake! Ne, ti so že zdavnaj brisali roso s praproti in hipoma zamolklo utihnili. K sreči niso utonili v pozabo in niso ubežali pritajenemu klicu: »Vsi mladi fantje in možje, branite domovino!«

Med vzponi (in seveda spusti) je treba misliti na stik s podlago. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu gojzarja dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Vstop v dolino Bolske je širok in urejen. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne glej samo pod noge in po tleh! Tukaj smo! (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamnolom burne zgodovine v oker odtenkih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gorništvo ima to vgrajeno v lastno bit, kaj pa pohodništvo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Manjša lojtra bo zelo prišla prav. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam? (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbnega gospodarja se vidi na daleč. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narisano pred uveljavitvijo zakona o planinskih poteh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stara pot je omrežena, nova se še ni uležano uhodila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šlank bivak, posnemajoč ime Špi(l)ka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pofočk. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kam so šle vse krčevine? (Fotografija: Borut Peršolja)


V čakanju prepiha socvetnih padalcev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni lep, je pa zgovoren in dokumentaren. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stari del naselja je izkoristil naravno pobočno polico, sodobna mehanizacija pa polico naredi mimogrede. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naravna gradiva gradijo naravo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Peš in s smučmi, ne pa z gorskim kolesom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrt. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razvojne faze: stečina > potka > pot > kolovoz > makedam > asfaltirana cesta. In v prihodnosti? (Fotografija: Borut Peršolja)


Zime je konec. Prihaja že nova. (Fotografija: Borut Peršolja)


Okno v namaterialen svet. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrata so vedno odprta. velikokrat pa manjka pogum. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ne samo pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Leteči cilj tudi pešcu dvigne adrenalin. (Fotografija: Borut Peršolja)


Obešalnik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Iz vztrajnosti raste moč, iz moči pa ljubezen do življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bleščeče ime skriva trpljenje poletja 1942. (Fotografija: Borut Peršolja)


Šprehlnov Jur, rajnki sosed in pogost sogovornik. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je za izpolnjen razgled res treba zreti desetino kilometrov daleč? (Fotografija: Borut Peršolja)


Rodovitnost vsebuje tudi predrznost. In seveda iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba je nekaj najbolj čudežnega. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zavetje, s kančkom domačnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pot k Lukovi bolnici konspirativno izgine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ob Rovščici. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj tretji korak spomina.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !