VSAJ SLED GORNIŠTVA (2)

(Drugi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I

Ko človek zaloputne vrata sveta, ga nič več ne more zadržati. Vse je na svojem mestu in vsakdo ima svoje mesto. Harmonijo pokrajine začini njena nenehna spremenljivost. Zato se med hojo, ki zdržema traja več dni, spremeni veliko stvari (žal tudi teža nahrbtnika).


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

Dnevi, namenjeni vztrajni hoji, so izpolnjeno dolgi. Einstein bi se mogoče strinjal, da na ta način tudi dlje živimo. Namenoma si pustimo dihati, docela se naužijemo vsake ure, vsake minute, vsakega koraka. Kadar se nam mudi, opozarja francoski filozof hoje Gros, običajno počnemo več stvari hkrati. To pa še ono in še kaj drugega. Takrat je čas tako poln, da se razliva čez robove telesa. Čas poka po šivih kakor natrpan nahrbtnik (pravzaprav naritnik), v katerega smo brez vsakršnega reda nametali stvari. Nasprotno pa počasnost pomeni, da se scela prilegamo času, tako tesno, da se vdih in izdih pretakata kot kaplja za kapljo drobnega, pomladnega dežja. Takšno raztezanje časa fizično in duhovno poglablja pokrajino, tudi hribovski prostor starosvetnih Limbarske gore, Golčaja in Dolin.

Ena od lepih skrivnosti tokratne hoje je počasno približevanje pokrajini. Iz Moravč ves čas opazujem cerkev svetega Valentina, ki korak za korakom postaja vedno večja in bolj domača. Ko zapustim hiše v dolini in zasopem v tihi gozd se začne poglabljati tudi prijateljstvo z goro. Njen značaj nosim v sebi ves dan, prepoznam pa ga v različnih vrstah svetlobe, v znanih razgledih in vedno novih detajlih ob poti. Stranski greben se približuje zgolj rahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se odpira in razgalja. Navzočnost vsega okrog se počasi, ampak zares počasi naseli v (priznam!) utrujeno telo.

(Celoten prispevek v Slamniku.)


Dane Zajc, domačin, v kontekstu tega zapisa pa tudi odličen gornik in dolgoletni najemnik pastirskega stanu v planini Na Lazu. (Fotografija: Borut Peršolja)


D – kot domžalska, D – kot domoznanska, D – kot doživeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prisotnost Človeka v pokrajini iz narave naredi Domovino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brez komentarja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Stabilnost ni dana enkrat za vselej. (Fotografija: Borut Peršolja)


Srečevalec srečancev. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zastor, ki odpira pot korakom in duši. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tekmujeva? Hvala, ne. (Fotografija: Borut Peršolja)


Francka si je nad obnovljenim šankom omislila plonk listek vsega, kar vidi s svoje Gore. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dolec: oblike površja me navdušujejo, delane oblike površja pa fascinirajo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutrišnji cilj in pot. Juhej! (Fotografija: Borut Peršolja)


Lisarska vojna ali pohodniški (ne)red. (Fotografija: Borut Peršolja)


Boj proti bližnjici: bitka je dobljena. (Fotografija: Borut Peršolja)


Rdeči bor slabo prenaša zastrtost: skrajno rastišče na dolomitni podlagi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko bi pisalo: tišina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Cerkev sv. Neže na Golčaju je najstarejša cerkev v Črnem grabnu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Smo? Ste? So? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo te pazi in ti paziš nanj. Vzajemnost, ki svet drži skupaj že od nekdaj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vtis visokogorja, globoka sled gorništva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Greben ni samo črta končanega vzpona, je tudi črta radovednosti k novemu, drugačnemu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Definicija poti. Planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skoraj pred mojim štetjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spomin na pokojne društvene sopotnike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dnevnik žigov se počasi polni. Polovička. (Fotografija: Borut Peršolja)


Arhitektura pobočja in … (Fotografija: Borut Peršolja)


… arhitektura dolca, mogoče suhe doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdo mora pospraviti za nami. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicijo je treba spoštovati. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vabilo k nadaljevanje poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “VSAJ SLED GORNIŠTVA (2)”

  1. Tadej komentira:

    Odlične fotografije in lepo napisano všeč mi je tudi obdelava, ki je ravno pravšnja

    lp

    http://www.fotografski-studio.kost.si

  2. [...] del I Drugi del I Tretji [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !