SLOVO OD VARUHOV GORSKE NARAVE

Letošnji seminar za varuhe gorske narave je že šestnajsti po vrsti. Število udeležencev je iz leta v leto nekoliko nihalo, običajno pa se jih je na prvem delu tečaja (od treh) srečalo od 15 do 20. V petnajstih generacijah ga je doslej uspešno končalo 295. Obeh spolov, različne starosti, pestre izobrazbe in poklicev, iz številnih planinskih društev, pa tudi z (ne)izdelanim odnosom do narave in pričakovanji glede lastne vloge v gorniškem naravovarstvu. Kot je (nekoliko utopično, a iskreno hrepeneče) zapisano na spletu Komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije vse »združuje ista planinska misel – varovati naravo, ki je ena sama.«


Cesta Domžale-Krumperk. Domžalska pot spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorska straža, samostojna organizacija za varstvo narave s pooblastili za pregon kršilcev”, ustanovljena leta 1952 na pobudo dr. Angele Piskernik, je bila po osamosvojitvi Slovenije (a ne zaradi nje!) dolgo časa v mirovanju, nekakšni ustvarjalni in identitetni krizi. Po razpravi, ki je trajala kar nekaj let in ki sem jo, kot takratni podpredsednik Planinske zveze Slovenije, zadolžen za področje mladih, prostovoljnega vodništva in varstva gorske narave, leta 1998 ponovno vzpodbudil, mi je bilo zaupano, da začnem s pripravo novega naravovarstvenega programa planinske organizacije.

Osnutku (prvi ga je bral Božo Jordan) je sledil dokument, ki ga je dokončal Odbor za usposabljanje Komisije za varstvo gorske narave PZS, potrdila pa ga je Komisija za varstvo gorske narave PZS na seji 31. maja 2001. Ista komisija je program, ki se je takrat že imenoval varuh gorske narave, dopolnila na razširjeni seji 20. oktobra 2001. Pri oblikovanju programa smo najbolj aktivno sodelovali Damjan Jevšnik, Božo Jordan (ϯ), Igor Maher (ϯ), Borut Peršolja, Rozalija Skobe, Rudolf Skobe in Katja Šnuderl. Soglasje k programu je izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS na 2. seji, 13. novembra 2003.


Zvedavke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od tistih, ki smo pripravljali program, sem – od še živih – ves čas do danes, ostal aktiven samo še jaz. Kot inštruktor, vodnik PZS, predavatelj (zlasti predmeta Geografija gorskega sveta), mentor seminarskih nalog (približno tridesetih) sem spremljal uresničevanje zapisanega v učnem načrtu in predmetniku v praksi. Lani pa sem – po tehtnem premisleku, ki me je zaposloval že nekaj zadnjih let – napovedal svoj odhod iz procesa usposabljanja varuhov gorske narave. Letos sem odhod oz. nesodelovanje tudi uresničil.

Čeprav še naprej verjamem v moč (gorniškega) usposabljanja in izobraževanja, zlasti v izjemen pomen dolgoročnega dela pri (gorniški) vzgoji otrok, mladostnikov in mladih, pa sem na primeru varuhov gorske narave to prepričanje žal izgubil.

Kaj me je pripeljalo do odločitve, da organiziranemu varstvu gorske narave odtegnem tisto največ, kar imam, to pa je lastno znanje in iskreno prostovoljstvo?


Sosed, ki si je poiskal zavetje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije se je pred petindvajsetimi leti na vztrajanje Mladinske komisije PZS (v času, ko sem jo vodil) odločila za projekt “kakovostne množičnosti“, katerega cilj je usposobiti obiskovalce slovenskega gorskega sveta, še posebej pa člane planinskih društev, za samostojno varnejše gibanje. Slednje pa ne vključuje zgolj tehničnih ukrepov in obvladovanje prvin gibanja, pač pa gre za celosten pristop, ki vključuje tudi doživljanje ter raziskovanje gora ob zavedanju, da smo v tem občutljivem svetu vsakič znova samo in zgolj spoštljivi gostje. Takrat smo verjeli, da je vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva. PZS se je vsemu temu s številnimi dejanji in nedejanji počasi, kot bi spuščala dih ob vzponu, odrekla.

Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar je ob 80. obletnici PD Novo mesto (leta 1994) dejal: »V Sloveniji nimamo razvitega popotništva. To je vandranje od vasi do vasi, iz ene doline do druge. To je potovanje, ki nima za cilj osvojiti vrha z žigom in odbrzeti v dolino. To je včasih tudi tavanje po samotnih poteh, ko se zapleteš v pogovor s prijaznim domačinom, ko modruješ z možmi v poltemi prijazne krčme. Vse to ponujajo griči tod okoli in vse to nas še čaka planince širom po Sloveniji, da odkrijemo in užijemo. Taki izleti znajo biti duhovno in kulturno bogatejši. Prav vračanje k duhovnim in kulturnim izročilom planinstva pa je po mojem ena od bodočih nalog slovenske planinske organizacije

Več kot na dlani je, da se to ni uresničilo.


Vrh, ki si ga lastijo mnogi. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Je PZS kakorkoli, kadarkoli in s čimerkoli skušala – v skladu s strategijo kakovostne množičnosti – zajeziti pohodništvo in ga vsaj približati uveljavljenemu in delujočemu gorniškemu sistemu vrednot?

V času, ko skušamo k delovanju človeka v njegovem okolju pristopati celovito, ugotavljamo, da so vplivi človeka na gorski svet ter njegove žive in nežive sestavine veliko kompleksnejši od zgolj občudovanja in varovanja zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pozabi utrujenega spomina zato ne sme uiti dejstvo, da so Slovensko planinsko društvo in njegove podružnice kupovali zemljo v gorah tudi zato, da bi jo ohranili prvobitno.

- Je PZS povzdignila glas ob nekaj letnem vodstveno/finančnem dogajanju v Javnem zavodu Triglavski narodni park in ali je morda obudila zahtevo o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe?

- Je PZS kakorkoli in kadarkoli reagirala na problematiko odstrela velikih zveri (medveda, volka in risa) in sobivanja z njimi v slovenskem gorskem prostoru?

Znanje, izkušnje in veščine so temelj gorništva. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje. Zato ne čudi, da vsi predmetniki in vsi učni načrti vseh (s strani države potrjenih) programov usposabljanj PZS za dosego (strokovnega) naziva vsebujejo vsebine (ponekod tudi izpite) s področja varstva in spoznavanja gorske narave. Pri tem izstopamo vodniki Planinske zveze Slovenije, ki s trinajstimi urami teorije in prakse v številu ur močno presegamo osnovni program gorskega stražarja.

Povprečna ocena mojega inštruktorskega in predavateljskega dela v zadnjih letih iz anonimnih vprašalnikov udeležencev in udeleženk seminarja varuh gorske narave:

leto Število udeležencev Povprečna ocena mojega dela*
2017 9 3,9
2016 23 4
2015 21 3,86
2014 18 3,94
2013 20 4
2012 22 3,77
2011 16 4,81

* Najvišja možna ocena je bila 4, leta 2011 pa 5.


Vabilo k previdnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem velja spomniti, da je bilo varstvo gorske narave v gorniškem usposabljanju zastopano še pred rojstvom gorskih stražarjev. Priročnik Na planine!, ki ga je Pavel Kunaver napisal leta 1921, obsega celovito gorniško dejavnost (od gibanja, varnosti do doživljanja in varovanja gora), in še danes kaže presenetljivo podobnost z modernim predmetnikom Planinske šole. Prav celovitost gorniškega usposabljanja je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti Slovenske gorniške šole. (Prirejeno po Golnarju imata pojma vzgoja in izobraževanje v gorništvu svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi (Golnar 1997, Peršolja 2002).

Zakaj torej gorski kolesar in gorski stražar v vlogi novega predsednika PZS v prilogi h kandidaturi za predsednika PZS (Programske smernice Planinske zveze Slovenije v mandatnem obdobju 2018–2018), samozavestno zapiše: »Pri vseh usposabljanjih v PZS vključiti teme s področja varstva gorske narave.« (Navajanje njegove gorsko stražarske usposobljenosti v življenjepisu je moč razumeti zgolj kot alibi za domnevno aktivno naravovarstveno poreklo.)


Mrtvaški oder. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Zakaj usposabljanja s področja varstva gorske narave pogosto izvajajo ljudje, izven kroga planinske organizacije, brez ustreznih licenc in z izkušnjami strokovne doktrine PZS?

Manevrski prostor “nagovarjanja in sodelovanja” s konkretnim, posameznim članom planinskih društev, še zlasti novincem, je še vedno odprt in dovzeten za nove ideje in pristope. Vse to navaja k temu, da bi končno kazalo uresničiti idejo o informativni knjižici, ki bi jo ob vpisu v planinsko društvo dobil vsak (novi) član ali članica, ki bi ga/jo seznanjala tudi z njegovimi nalogami na področju spoznavanja in varovanja narave. Vendar je to v potrošniškem pohodništvu, državnem, samooklicanem, množičnem, zelenem, pohodniškem turizmu, ne samo utopija, temveč sol na rano planinske dobičkonosnosti.

Tudi pisanje, informiranje, ozaveščanje s področja varstva gorske narave, ki je bilo v preteklosti že odlično pokrito s številnimi članki za poljudno, strokovno in znanstveno javnost, v času, ko svet poka od raznovrstnih informacij, presenetljivo šepa. Planinski vestnik občasno prinaša različne prirodoslovne/domoznanske članke, vendar ne iz kroga predavateljev (prijetna izjema je Dušan Klenovšek, če odštejem še lastne prispevke na blogu Razgledi), ki bi na ta način pripravili kakovostno, aktualno, berljivo učno gradivo. Očitno je samoumevno tudi to, da v doktorskih delih (in prenekaterem magistrskem in diplomskem delu) ljudi, ki so blizu PZS, ni niti enega vira, ki bi izhajal iz strokovne doktrine PZS.


Zvedavke2. (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je bila ena od pobudnic Skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki je pred letom dni na Vlado RS naslovila pobudo za ustanovitev Varuha narave in njenih pravic. Pobuda je klavrno propadala, še pred tem pa je PZS iz lastnega statuta umaknila svojskega, samoniklega Varuha pravic gora, ki naj bi bil kritična vest planinske organizacije ob ravnanjih, ki so v nasprotju z njenim bistvom.

Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

- Je PZS iz statuta črtala varuha pravic gora, ker jo bolj kot samoomejevanje in lastna notranja kakovost delovanja, zanima neučinkovit, birokratski, zunanji nadzor nevidne države?

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Zato je PZS leta 1987 sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, s katerim se je odločila za pot samoomejevanja: sprejeto je bilo, da se ne bo gradilo novih planinskih koč in poti. Tega ni takrat prepovedovala nobena zakonodaja. Gorništvu je bilo – zaradi negativnih vplivov množičnosti – treba nadeti lastno uzdo, saj njegova svoboda ni brezmejna.


Eden od obeh taborskih ponosnežev. (Fotografija: Borut Peršolja)

Na tej podlagi je bil pripravljen program Naredimo naše koče okolju prijazne (1991) za zmanjševanje odpadkov ter njihov prenos v dolino (zdaj je na vrsti tudi njihovo razvrščanje in recikliranje), varčevanje z vodo (leta 1994 je Planinska zveza Slovenije uvozila prvih 1500 rjuh in začela z akcijo nošenja lastnih rjuh za prenočevanje v planinskih kočah), gradnjo čistilnih naprav ter čiščenje odpadnih voda in njihovo vnovično uporabo (leta 1993 in 1995 je Planinska zveza Slovenije v Julijskih Alpah naročila raziskavo sledenja podzemnih voda), preprečevanje hrupa, preskrbo s čistimi oziroma alternativnimi viri energije in zmanjševanje osebnega prometa. Že leta 1989 je bila oblikovana pobuda o prepovedi kajenja v planinskih kočah (zakon, ki je prepovedal kajenje na javnih mestih, je bil sprejet šele leta 2009). Gospodarska komisija PZS je izdala publikacijo Planinske koče in varstvo okolja (2000), priročnik Navodilo za čiščenje odpadnih voda planinskih koč (2003) in Priročnik za vodenje investicije za izgradnjo malih komunalnih čistilnih naprav zmogljivosti do 50 populacijskih enot (2012). S temi tehničnimi ter mehkimi ukrepi (najodmevnejša in najučinkovitejša je akcija Odnesimo smeti s seboj v dolino, pridružila se ji je tudi akcija uporabe lastne rjuhe za prenočevanje) se koče prilagajajo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave.

Proces komercializacije planinskih koč, prisoten v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil že uspešno upočasnjen ali celo ustavljen. Dolinski standard, gradnja prenočitvenih zmogljivosti glede na konične obremenitve … so bile preteklost. Komercializacija je zdaj spet v polnem in nenadzorovanem teku. Zato ne čudi, da v strokovni službi PZS, v eni osebi deluje strokovni sodelavec za planinske koče in varstvo gorske narave, kar je zgolj ena od bolj nazornih nadaljevanj znamenite basni o čuvanju ovc s strani volka.

- Je PZS lani podelila certifikate Okolju prijazna koča tudi planinskim kočam, katerih delovanje čistilnih naprav je neustrezno, saj ne delujejo v skladu z zakonsko določenimi normativi?

- Je PZS z deležem 0,46 % ali 0,15 € na člana, kolikor znašajo stroški Komisije za varstvo gorske narave, v njenem proračunu, res vzorna, ali vsaj prizadevna organizacija, ki kakovostno deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave?

Pri lanskoletnem aktivno državljanskem dogajanju na Ptuju in v Mariboru, kjer so civilne iniciative (sprva uspešno, v končni posledici pa zaman) stopile v bran načrtovanemu poseku mestnih dreves, jim v tem boju krajevna planinska društva, niti varuhi gorske narave, nis(m)o stopili ob bok. Podobno je pri zdajšnjem dogajanju v Bohinju, kjer je ob severni obali Bohinjskega jezera prišlo do uničenja 1400 metrov naravne steze. Smo pri načrtovanem posegu turističnega gospodarstva pri izviru Soče greenpeasovsko dvignili svoj glas v zaščito prostega dostopa do gora, ohranitve značaja obstoječe planinske poti in tveganja, kot neločljivega, opredeljujočega dela gorniškega doživetja?

Ekonomski interes vsakodnevno posega v pravico do prostega dostopa do gora, vendar odzivov gorniške javnosti ni. Je to kronski dokaz neuspešnosti in neučinkovitosti? Tudi mene kot inštruktorja in predavatelja na seminarjih za varuhe gorske narave? Morda tudi njihove nepotrebnosti?


Združenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko sem pripravljal program varuha gorske narave sem si prizadeval, da v procesu usposabljanja ne bi bilo nobenega izpita. To menim še danes. V prvi vrsti gre za odnos: za odnos do samega sebe, za odnos do gora in za odgovornost – pri čemer varnosti v gorah ni brez odličnega poznavanja pokrajinskih sestavin gora. Žal je že kmalu po začetku pod učiteljsko taktirko vodje usposabljanj prevladal šolski odnos, ki je za predavatelje, inštruktorje obenem tudi najlažji. Odnos avtoriteta > učenec > reprodukcija znanja > test > merjenje (ne)znanja.

PZS po moje globokem prepričanju ni šolska, niti oblastna organizacija, je predstavnica civilne družbe, ki mora pri ljudeh, ki se kot prostovoljci lotevajo gora, iskati predvsem znanje in ne neznanje, zlasti pa razvijati ustrezen odnos.

- Je PZS (s častno izjemo Planinske skupine Slovenskega doma Bazovica na Reki) – v povezavi s prostim gibanjem divjadi (da ljudi, niti ne omenjam) – kakorkoli reagirala na postavitev rezilnih žic in panelnih ograj na državni meji s Hrvaško?

Pregled dobitnikov diplome dr. Angele Piskernik, najvišjega priznanje KVGN PZS zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, me vsako leto pusti odprtih ust, saj nikogar od njih (ne strokovno niti društveno) ne poznam. So »bogato znanje in ljubezen do narave«, ki ju nekdo ljubko podaja udeležencem na izletih, ali vodenje botanične ekskurzije in naravovarstvenih izletov po Sloveniji, res dovolj za opredelitev izjemnega dosežka na področju varstva in ohranjanja gorske narave v planinski organizaciji? (Tak bi namreč moral biti vsak izlet, vsak pohod, vsaka tura, če naj bo vsak obiskovalec gora hkrati njen varuh ter občudovalec in raziskovalec njenega bistva.)


Vsaka stopnica posebej opominja! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko še v domači gorniški družini producirajo tako imenovane naravovarstvene pohode s stotnijo udeležencev , lahko moje počutje opišem kot skrajno nemotivacijsko in ponižano.

In se vprašam, že n-tič, ali so varuhi gorske narave tukaj res zato, da bi »ob uveljavljanju programov ekološke sanacije planinskih koč, vzdrževanju planinskih poti ter organizaciji različnih oblik planinske dejavnosti (izleti, pohodi, ture, turni smuki, plezalni vzponi, tabori …) v planinskih društvih in meddruštvenih odborih odigrali vlogo koordinatorja, ki bo tako ob prenovi ali gradnji planinske koče kot ob vzdrževanju, označevanju in nadelavi planinskih poti, vodenju izletov, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa (dejavnosti) planinskega društva znal ravnati in vzgajati v skladu z načeli varovanja gorske narave«.

***

V prvem Rotovnikovem mandatu (2010–2014) sem nagovoril Janeza Bizjaka, da je prevzel vodenje Komisije za varstvo gorske narave. Najino sodelovanje je bilo odlično, dopolnjujoče, sem pa razumel tudi njegove razloge za predčasno prenehanje funkcije, saj so bili Rotovnikovi odzivi na pereča vprašanja nestrokovno zadržana (zlasti v odnosu do investicij v gorskem svetu in gorskega kolesarjenja) in celo planinsko politično odkrito nasprotujoča. Po najinem pogovoru v Vratih jeseni 2013 je Janez podal odstopno izjavo. Zato sem opravil nov pogovor in k sodelovanju pritegnil geografinjo dr. Ireno Mrak. Kmalu po njenem imenovanju, sem zaradi Rotovnikovega nezakonitega ravnanja, prenehal sodelovati v Predsedstvu PZS. Sodelovanje z Ireno je ostalo površinsko, dopisno in občasno.


Navzoč. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez Bizjak pravi: »Vodenje Komisije za varstvo gorske narave sem prevzel v prepričanju, da bo varovanje narave (ne samo gorske) postalo vodilo za “obnašanje” PZS. Hotel sem, da glas PZS dobi spet veljavo na slovenski sceni. Kot pred petdesetimi leti, ko je slovenska gorniška srenja brez rokavic znala prepričljivo vplivati na javnost in ko je glas PZS imel veliko, največkrat odločujočo težo pri preprečevanju norih posegov v našo naravo. Pa sem se uštel. Vsa zagotovila, da bo KVGN postala stalna kritična vest in aktivno odzivna na vse stranpoti pri razumevanju, vrednotenju, izkoriščanju in poskusih razvrednotenja našega naravnega in krajinskega bogastva, so bila po dveh letih pozabljena, naši javni protesti pa osiromašeni s predhodno cenzuro in popravki s strani vodstva PZS.«

Sem pa na komisiji ves čas negoval stike z izjemno Marjeto Keršič Svetel (s katero sva odlično sodelovala v času Koalicije nevladnih organizacij za Triglavski narodni park) in z Marto Bašelj. Njena srčnost in zavzetost sta »krivi«, da nisem sodelovanja prekinil že prej.


Zajčevi tihi dom na Sveti Trojici. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Borut, eden od snovalcev programa VGN pri PZS, “naš” dolgoletni predavatelj, je v sklopu usposabljanj za varuhe gorske narave pomagal izobraziti skoraj 300 planincev, gornikov, željnih razširjenega znanja o občutljivi gorski naravi in ne le šibanju na vrhove. Teorijo in svoj obsežen repertoar tako planinskega kot geografskega znanja je zelo spretno vtkal v terenski del, da so bile vsebine za tečajnike vedno zanimive in predvsem lahko zapomnljive. Z njim smo večinski del kot planinci seveda preživeli na terenu, kar je za učinkovito delo na področju varstva narave še kako pomembno. Naučil nas je imeti odprte oči, skratka je krasen pedagog. Žal nam je, da zaključuje sodelovanje, saj zadovoljstvo z njim kot predavateljem prikazujejo tudi rezultati anket tečajnikov. Ob njegovem “kritičnem” očesu smo spoznavali, česa vsega v prihodnje ne bomo smeli spregledati. Hvala ti za vse in verjamem, da se na kakšni točki še ujamemo.” Kristina Veber, IO KVGN

***

Po prvem uspešno izvedenem usposabljanju, kjer sem premierno predstavil in predaval geografijo gorskega sveta in vodil celodnevno terensko delo, sem se znašel med prejemniki diplome varuha gorske narave (znak in diploma številka VGN 006-1/2002). Svečane podelitve se nisem udeležil, vročitev diplome o strokovnem nazivu pa sem pisno zavrnil. Ker se nisem udeležil celotnega programa in nisem opravljal dogovorjenih ter predpisanih izpitnih obveznosti sem bil prepričan, da do (šenkanega) strokovnega naziva nisem upravičen (izpit za gorskega stražarja pa sem opravil leta 1985, kot najmlajši v zgodovini). Ostali so diplome in strokovni naziv prevzeli brez zadržkov, zato je bila moja poteza – ne prvič, pa tudi ne zadnjič – (napačno) razumljena kot zelo prevzetna in netovariška.


Predalnik Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Si PZS upa izračunati okoljski odtis celotne planinske organizacije?

Si PZS upa okoljski odtis predstaviti v letnem poročilu?

Če hočemo finance in vire, ki so na voljo, upravljati ustrezno, moramo meriti.

***

Adijo varuhi! Nasnidenje gorska narava!


Ob Rači. (Fotografiji: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !