SAM PROTI NJIM

Letošnja poletna, ne pa tudi kopna, gorniška sezona je že v dolini. Uvod vanjo je popestril Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT-1), ki ga je Državni zbor sprejel 15. februarja 2018. Po devetih letih premora zakon ponovno uvaja plačevanje turistične takse v planinskih kočah za vse, ki v njih prenočujejo, prenočujemo.

PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) ta rešitev vznemirja in skuša v javnosti ustvariti vtis katastrofičnosti njenih posledic.


Cerkev svetega Križa na Hribcu. Začetek Loške planinske poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je osnutek novega zakona prvič objavilo decembra 2016 in v javni razpravi sem sodeloval tudi sam. Prav moji predlogi pa so tisti, ki jih je – v nasprotju s stališči PZS – ministrstvo upoštevalo, Državni zbor pa na koncu sprejel.

***

Spomnimo:

Planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Obiskovalci po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Planinske poti so glede na tehnično zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Ta razvrstitev velja le za poletno oziroma kopno sezono, saj se v zimskih in zahtevnejših vremenskih razmerah zahtevnost poti lahko močno spremeni. (Po podatkih PZS je mreža planinskih poti dolga 10.065 km.)


Aškercev Mejnik? (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska koča je zavetišče za počitek, v katerem obiskovalci dobijo prenočišče, hrano in pijačo, nekateri med njimi pa tudi gorniško usposobljenost (tečaji, seminarji). Ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in lastnosti: prijaznost, domačnost in snažnost. Koča nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, nima zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Vsaka planinska koča je tudi obveščevalna točka GRS v primeru gorske nesreče. Čeprav je koča stara je zgledno vzdrževana. Da si to lahko privošči, se v njej prehranjujmo, s seboj prineseno hrano pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov in izboljšujemo hitrost gibanja, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo njeno preživetje. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti. Planinska koča pa ni zgolj gostinski objekt, temveč središče za vsakodnevno pokrivanje in obvladovanje gorskega območja, kar je njen, pogosto spregledan, narodnogospodarski pomen. (Po podatkih PZS gre za 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči.)


Eleganca, sinonim večerne toalete: tokrat v ranem jutru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake sestavljajo vsem dostopno gorniško infrastrukturno omrežje. V času nadelave ali gradnje je bilo v gorskem okolju tujek, sčasoma pa je – tudi s premišljenimi ukrepi za prilagoditev nosilnim sposobnostim gorske pokrajine – postalo njegov sestavni del. Brez planinskih poti in koč bi bil razvoj gorništva in gorniškega turizma upočasnjen. Pokrivali bi manj (»nekoristnega«) gorskega prostora, gorniške aktivnosti bi bile skrčene na manjši prostor, koncentracija obiskovalcev na tem prostoru pa bi bila večja, s tem pa tudi problemi, ki so povezani z obremenitvami prostora.

Popolnoma jasno je, kdo prostovoljno, v načelu nepridobitno, že več kot stoletje skrbi za gorniško infrastrukturo. Zaradi prejšnje neustrezne zakonske rešitve (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so gorništvo in planinska društva z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubila več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje gorniške infrastrukture, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti in planinskih koč v Sloveniji preprosto ni.

In popolnoma jasno je, da državni, samooklicani, množični, zeleni, pohodniški turizem, za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva tako rekoč niti evra.


Kropilnik v svetišču Narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Nakladne Slovenske novice so v članku novinarke Tine Horvat z naslovom V Ljubljani z najdražjo takso nad turiste objavile izjavo podpredsednika PZS Mira Eržena, »da so na PZS precej zaskrbljeni. Bojijo se, da bo dvig turistične takse zmanjšal tako obisk določenih koč kot tudi število njihovih članov. S tem bo manj članarin in manj denarja za vzdrževanje planinskih poti in koč


Mehkoba, ki se jo da videti, otipati, okušati. Tudi slišati? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kot bomo videli v nadaljevanju, dejstva govorijo drugače.

- »Mnogi so postali člani PZS tudi zato, ker so bili do zdaj z izkaznico PZS oproščeni plačevanja turistične takse pri prenočevanju v planinskih kočah.«

Za to trditev ni nobenih dokazov, saj se število članov PD po uvedbi oproščenega plačila turistične takse ni povečalo.

Ob tem velja poudariti: število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014, ko ni bilo treba plačevati turistične takse, ves čas upadalo.

Delež prenočitev tujih obiskovalcev (ki večinoma niso člani PD, ki so včlanjena v PZS) se iz leta v leto veča (lani je bil ta delež kar 42 % (povprečje zadnjih desetih let je 33 %)), dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.

Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je bila oprostitev plačila turistične takse doslej namenjena/pomembna, približno 20.000. Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS. V planinskih kočah torej že doslej niso prenočevali vsi člani planinske organizacije (leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi, od tega 40.613 tujcev). Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).


Košenica, tik pred spremembo agregatnega stanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Če je še leta 1992 veljalo, da »od vseh nočitev kar 2/3 ustvarijo člani planinske organizacije, kar pove, da so planinske koče pomembne in potrebne predvsem za osnovno društveno dejavnost in da njihove usluge koristijo pretežno člani planinske organizacije« (govor predsednika Andreja Brvarja), sedaj temu ni več tako. Obiskovalcev gora, ki so člani PZS, je po oceni zgolj med 15 do 20 %. Vsi preostali obiskovalci gora (več kot 80 %) niso člani PZS.

- »Oprostitev turistične takse za člane PZS je vsaj malo spodbudila posameznike, da z včlanitvijo podprejo vzdrževanje planinskih poti in koč. V nadaljevanju pričakujemo od občin veliko razumevanja pri določitvi višine turistične takse in po drugi strani racionalno usmerjanje zbranih sredstev.«

Za to trditev ni nobenih oprijemljivih dokazov in verodostojnih izkazov. PZS je tako v letu 2016 od celotnega proračuna v višini 1.796.336 € za planinske poti namenila 40.815 € (2,2 % proračuna), za planinske koče pa niti evra; v letu 2017 pa je od 2.507.134 € (večji proračun izkazuje sredstav od prodaje sedeža PZS na Dvorakovi) za planinske poti namenila 74.066 € (2,9%) in za koče 13.475 € (0,53 % celotnega proračuna).


Po črki zakona prepovedana oznaka, ki pa zgolj opozarja, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Poleg prostovoljnega dela (ki pa ga PZS v raziskavi z 38 vprašanji, ki naj bi dala odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«, sploh ne upošteva) sta sistemsko možna dva vira financiranja vzdrževanja mreže planinskih poti in planinskih koč.

Prvi, sistemski vir bi morala biti uporabnina planinskih poti na podlagi zakona, ki bi jo plačevala država, vendar je obstoječi zakon o planinskih poti ne pozna. V obrazložitvi zakona o planinskih poteh je bila ocenjena vrednost letnega vzdrževanja na km poti v višini 3.785 SIT (=15,79 €), kar bi danes skupaj zneslo 158.926 €. Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 14.880 dnevnic oz. dobrih dvajset dnevnic na markacista na leto. Zanimivo je, da je po oceni PZS letni vložek v vzdrževanje planinskih poti (materialni stroški, helikopterski in drugi prevozi, ovrednoteno prostovoljsko delo markacistov…) danes nekajkrat višji in znaša vrtoglavih 650.000 €. (Ta štirikrat višji znesek je PZS navedla v dopisu, s katerim je ministrstvo za gospodarstvo skušalo prepričati, naj ne spreminja oprostitve turistične takse.) Ta denar bi na primer zadoščal za izplačilo 60.860 dnevnic oz. 87 dnevnic na markacista na leto. Na moje vprašanje je PZS odgovorila, da je v letu 2017 strošek vzdrževanja planinskih poti znašal 102.735 € za 8.435 km planinskih poti oz. 12,18 € na km (dodajajo pa, da v ta znesek niso všteti vsi stroški). Dodali so še, da so markacisti v letu 2017 opravili 31.609 ur prostovoljnega dela, kar znaša 3160 dnevnic.


Samozavesten, celo predrzen junak tik ob poti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vir je turistična taksa: leta 2017 je v planinskih kočah prenočilo 86.869 ljudi in opravilo 108.296 nočitev. Ob upoštevanju najnižje turistična takse, ki je v Bovcu znaša 1,26 €, to na letni ravni znese najmanj 109.454 €. Znesek, v članku nakladnih Slovenskih novic prikazan za Kranjsko Goro (»V Kranjski Gori so tako leta 2017 od turističnih taks v planinskih postojankah prejeli skoraj 70.000 evrov.«), je nerealno visok.


Po črki zakona prepovedani oznaka, ki pa še enkrat in vedno znova opozarjata, da zakon nima pojma. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko je bila uveljavljena prejšnja rešitev (plačila turistične takse so »oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine – in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije – marsikje prenehale z do takrat uveljavljenim in dolga leta utečenim sofinanciranjem vzdrževanja javnih planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer prispevalo v občinske proračune (z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč polnimo državni proračun).

Zato je edina stična točka mojega predloga in neutemeljene kritike PZS ta, da je treba ponovno, hitro in odločno vzpostaviti vsaj nekdanji model občinskega sofinanciranja vzdrževanja planinskih poti, če že ne tudi planinskih koč, kot javnih, vsem dostopnih športnih objektov.


Ne moti zaljubljencev! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Naj ponovim:

Ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v zelenem turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti planinskih koč, bo prenočevanj v njih v prihodnje še manj kot doslej:

- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora (o tem je pred sto leti pisal že Badjura) bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče –v lepem vremenu– raje izpustili.

- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila oz. prešla med neoznačene poti. Že sedaj redki članski ljubitelji samote, bodo sčasoma (a hitro) opustili članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Knjiga? Tragedija, komedija, feljton … ? (Fotografija: Borut Peršolja)

Za konec pa si prikličimo v spomin še uradni oceni preteklih poletnih sezon. Obe oceni je prispeval strokovni sodelavec PZS za področje Gospodarske komisije Dušan Prašnikar.

2016
“Po oceni ima dobre tri četrtine planinskih koč približno enako število obiskovalcev v prvi polovici sezone, kot je povprečje zadnjih petih let. Nekaj koč opaža boljši obisk, nekaj koč slabšega. Tako pri številu prenočitev kot pri številu prenočitev tujih gostov je dve tretjini koč na ravni petletnega povprečja, od preostalih koč pa nekaj več koč zaznava manjše število prenočitev, nekaj koč pa kljub temu več prenočitev. Pri skupnem prometu polovica koč ocenjuje, da je promet enak povprečju zadnjih petih let. Primerjalno za prejšnja leta je bila sezona 2015 zelo dobra, 2014 izrazito slaba, sezona 2016 pa je nekje v povprečju oziroma primerljiva z letoma 2012 in 2013.”


Detajlnica, zaradi katere tudi hodimo v gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

2017
“Prva polovica planinske sezone, do konca julija, je v planinskih kočah med boljšimi v zadnjih desetih letih. Do zdaj po oceni planinskih društev sicer ni na ravni rekordne iz leta 2011, je pa primerljiva s preostalimi uspešnimi sezonami v zadnjih desetih letih. Glede na povprečje zadnjih petih let planinske koče beležijo približno deset odstotkov višji obisk in podobno več nočitev. Vsaj tolikšen ali še večji je porast finančnega prometa, kar pomeni, da so ljudje v kočah spet začeli nekoliko več trošiti, kar je delno povezano tudi z vse večjim deležem tujcev, ki so praviloma večji potrošniki kot domači gostje. V preteklem desetletju je delež tujcev, ki prespijo v planinskih kočah, predstavljal tretjino prenočevalcev, v zadnjih treh letih se približuje 40 odstotkom.”

***

PZS sem 22. maja v zvezi s to tematiko zastavil več vprašanj. Odgovore (PDF 240 KB) so mi – po dodatnem povpraševanju – posredovali po več kot desetih dneh. Odgovori kažejo veliko mero sprenevedenja, zavajanja javnosti in inovativnosti pri iskanju razlogov za njihove nestrokovne odločitve.


Ljudje v gorah. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !