OKUS VELIKOPLANINSKEGA JOŠTA


AS Galerija. (Fotografija: Borut Peršolja)

Še ta teden (do 8. junija 2018) je v ljubljanski AS Galeriji (na Dunajski cesti 63) na ogled fotografska razstava Pastirji – življenje, ki izginja avtorja, fotoreporterja Jošta Franka iz Mengša.


Avtor razstave Jošt Franko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Franko (letnik 1993), diplomirani novinar in magister sociologije, je leta 2010 na natečaju Slovenia Press Photo zmagal z najboljšo fotografsko zgodbo iz serije Vdova. Po besedah kustosinje razstave Petre Bizilj Silva »se pri svojem delu osredotoča na dolgoročne projekte, pri katerih skozi fotografijo raziskuje domačo in tujo socialno problematiko. Dotika se tem, ki so v svetu pogosto spregledane, saj verjame, da preslišani glasovi pogosto predstavljajo večje in pomembnejše zgodbe.«


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Trinajst razstavljenih črno belih fotografij velikega formata je (domala nepredstavljiv) izbor izmed posnetih skoraj 6.000 fotografij na več kot 160 filmih. V katalogu k razstavi beremo besede kustosinje razstave: » Na moje vprašanje, zakaj se je odločil za fotografiranje pastirjev, mi je v enem izmed najinih pogovorov dejal, da je šlo na začetku bolj ali manj za umetniško izražanje, a je med ustvarjanjem dojel, da gre za nekaj več. Zgodbe pastirjev in izginjajoče naselbine imajo širšo noto. Govorijo o svetu, ki na neki način vidno izginja in se predaja modernizirajočemu svetu. Gre za vizualni popis izginjajoče kulture in beleženje nečesa, kar bo tekom njegove generacije izginilo. Njihovo življenje je zdaj bolj ali manj odvisno od korporacij in velikih mednarodnih podjetij, ki se ukvarjajo s hrano. Preživetje teh ljudi ni več vprašanje ohranjanja dediščine, ampak gre za njihovo golo preživetje. Čeprav je tematika večinoma socialna, Franko v svojih fotografijah stremi k umetniškemu izrazu. To ne pomeni, da teži k popolnosti in lepoti, ampak mu je pomembnejše, da prikaže idejo na način, kot ga želi.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

Franko je sicer serijo predstavil (objavljenih je bilo sedem dvostranskih fotografij) že v reviji National Geographic Slovenija (maj 2013) v reportaži Na planini ob besedilu Ane Duša. Urednica revije dr. Marija Javornik je takratno objavo pospremila s Frankovo vizijo »dokumentirati svet in ga s tem razkrivati, odkrivati in razumeti.«


National Geographic Slovenija (maj 2013). (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Serija, ki je nastajala med letoma 2010 in 2013, in ob kateri »je Franko tako rekoč odrasel« (NGY 2013) nima običajne izostrene ostrine, pastirji (ena od posebnosti je, da tudi pastirice govorijo na moškega) se z objekti svojega napornega dela pojavljajo zabrisani, stopajoč iz megle, jutranje ali večerne zarje, sicer izjemna visokogorska pokrajina – jasni, ločljivi svetlobi navkljub – stopa v ozadje in ustvarja kuliso temačnosti, celo grozljivega vzdušja. Obrazi pastirjev ne odsevajo življenjskih izkušenj, modrosti, veselja, zadovoljstva po opravljenem delu, temveč puščajo popolnoma odprto možnost naslednjega prizora, ki bi izrisal dokončno občutje: zaskrbljenost, ravnodušnost, pričakovanje smrti? Tudi obrazi mladcev ne izžarevajo razigranosti ali na primer delovne vneme.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Gibanje, kjer se krave oddaljujejo od človeške bližine, skrbi, napoveduje apokalipso. Žareče jutranje meglice sprožajo dokončno razgaljenost tipičnega, celo dolgočasnega in v usodo vdanega vsakdanjika. Od jutranjega odgona, prek rutiniranega obedovanja, zamolklega plesa ob harmoniki do moreče nočne spokojnosti, ki ji košček upanja prižiga zgolj ena, čuječa luč v oknu številnih pastirskih bajt.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Velika planina je priljubljen fotografski motiv, tako med profesionalnimi fotoreporterji, kot med množico instagram anonimnežev. Videli smo že marsikaj, od hipne, potrošne, trenutkarske fotografije, speglanih oglaševalskih podob, zgodovinsko utemeljene pričevalske dokumentarne fotografije in do visoke, izrazito avtorske umetniške pripovedi. Standarde slednje je nedvomno postavil France Stele (Grintovci, Nalivi svetlobe, serija črnobelih razglednic).

Kam se bo uvrstila serija Pastirji Jošta Franka bo pokazal čas. Zdi se, da je socialno in globalizirano sporočilo pretirano in da je danes in jutri na Veliki planini najti veliko več od »golega preživetja«, kot ga je videl avtor v treh letih mladostniškega odkrivanja in razumevanja.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V galerijskih prostorih sem bil (spet) popolnoma sam (dopoldan, med tednom), zatopljen v velikoplaninsko dogajanje, v ozadju pa so namesto kravjih zvoncev zvonili telefoni in pritajeno odmevali pogovori uslužbencev s strankami.

In kot sem že napisal, se vedno znova potrjuje, »da je AS galerijska svetloba precej neustrezna. Nikakor se nisem mogel postaviti tako, da ne bi gledal odbleska luči.« Hotel sem videti obrazne poteze, prehode barvnih odtenkov pestre sivine, motriti slow motion gibanja, pa ni šlo …

  • Share/Bookmark

En odgovor to “OKUS VELIKOPLANINSKEGA JOŠTA”

  1. fuga komentira:

    Ja, je treba tudi malo reklame dodati k razstavnemu opusu! Slika oziroma fotografija veliko pove. Več kot vsi teksti. Človek ne more neprizadeto mimo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !