ZELENA OS NE POTREBUJE POSPEŠKA

(Ne gre za impresijo enega dne, niti enega letnega časa.)


Za Bistrico, kot že od nekdaj pravimo Domžalci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zgodnja toplota in deževno spokojni dnevi so ustvarili dihajočo pomlad. Gabri so bili videti kot ploha zastav. Tu in tam je med bledim listjem javorov in slezasto rjavimi hrasti kričala vsiljiva vrba. Sonce je modrosivo sijalo za oblaki, zrak je bil skorajda nepremičen. Dan se je nekako zgostil, kot nanos oljne barve ali kot bi bili zrak, listje in tla meso enega samega organizma. Ivanjščice in zlatice so se cedile iz nepokošenega travnika kot sladki sladoled.

Ob poti so iz leske pognale zelenkaste brčice. Med obvodnim rastjem so v tankem curku tekli potočki Bistrice. Z gladine vode so se dvignile pozne mladoletnice in zaveslale skozi gosti zrak. Iz nasprotnega brega sem zaslišal zvok iz preteklosti, zdaj tako redek v teh koncih – žvižg pasjevodca, ki je želel priklicati svojega psa. Po poti, nasuti z drobnim peskom, sem zavil v zeleni predor visokega drevja, ki me je ločil od tokave in avtoceste.


Živa meja podrhtava v plesu vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Goščava, poraščena z vrbovjem, črnim topolom, jelšo, gradnom in dobom, se je počasi, usklajeno z mojim enakomernim korakom, dvigala pred menoj. Bolj ko sem se bližal zamolkli večerni svetlobi, bolj so se oddaljevali zvoki mesta. Tla so bila popolnoma zdrgnjena od naporov številnih obiskovalcev. Pod že skoraj preperelim listjem lanske jeseni je ležal zeleni mah in blato. En sam živo oranžen lazar je hitel v moji smeri in kazal vnemo po dolgem potovanju. Povsod koprive, rozga, listi čemaža in nobenega drevesa, starejšega od petdeset let. Debelejše veje hrastov že nekaj časa padlo trohnijo.

Gozd, pravzaprav log, se je začel redčiti v bezeg in robido, nato v mehki travnik z vagonom. Ko sem se oddaljeval po poti, sem na mestih, kjer so bile sledi luž, opazil letnice spranega nečesa, kar je bilo še pred kratkim pelod ali cvetni prah. Na drugi strani brega je čepelo pet rac; to so bile prve ptice, ki sem jih zagledal, odkar sem stopil z asfalta. Ko so me opazile, so odracale v vodo in se nekoliko nejevoljno oddaljile.


Okni, ki s prizorom nikoli ne razočarata. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prehod na levi breg sem si olajšal prek mostu ter skozi zatemnjen špalir obrnil smer nazaj proti severu. Redka praprot se je izmenjevala s kresom in grmovnicami, vse se zdaj, po odmerkih močnejše svetlobe, barva v živo zeleno. Še zadnji telohi, ciklame in zvončki so se upogibali na svojih steblih. Prestrašil sem šojo, ki se je z dolgim, visokim zvokom strmoglavo spustila v let skozi krošnje in nad gladino Kamniške Bistrice. Objel me je oblak kresničk in če bi jih lahko, bi jih vzel s seboj.

Zunaj gozda sem imel občutek, da je dan hladnejši. Med drevjem je bilo tako spokojno, tukaj pa je pihal oster, vlažen veter. Hodil sem po poti, ki me je vodila vzdolž hiš, obdanih z ograjami iz količkov in žic. Nobena ptica se ni splašila, niti vrana ali kos ne. Srečal nisem nikogar. Če ne štejem noči, nisem še nikoli videl obvodne bistriške pokrajine, ki bi bila tako opustela. Med ofucano travno rušo, po kateri sem hodil, je kraljeval pesek, ki je z drobljenjem odmeval pod podplati superg.


Ravnina, kjer se pasejo misli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dospel sem do Mostnarjeve brvi. Na moji vzhodni strani se je dvigal Šumberk – miniaturni hrib, ki ob imenskem lepem gozdu skriva pravcato kraško jamo. Zelena trava, ki porašča poplavne nasipe, je bila še vedno posejana z zaplatami svetlo rjave zemlje, ki so jo narinili krti. Nad njo se je raztezala dolga, zabrisana črta hribov, ki so obkrožali siv in povsem obličen Grintovec, najvišji vrh na obzorju. Proti jugu so se hribi z Janč postopoma spuščali globoko proti Ljubljani in pri tem spreminjali barvo iz zeleno v nekakšno modro.

Čeprav je moj pogled segal kilometre daleč, sem se z občutji zmagoslavja, ki so se oklepali najbližjega pogleda strmih Knezovih skal in vrhov najbližjih smrek, počutil varnega. In zadovoljnega. Pokrajina je bila čisto moja. Nekateri ljudje zatrjujejo, da jim je ta delček domovine preveč industrijski in človeško izpraznjen, meni pa je pri srcu. Oziral sem se naokoli v upanju, da bom zagledal prostor, ki mi bo prevzel pozornost, počutil sem se kot mačka, ki sklonjeno čaka na pobeg, brez vsake obrambe pred vetrom in nebom, v brezupnem iskanju zavetišča, a se to k sreči ni zgodilo.

Namenil sem se proti edini točki na zemljevidu, ki bi lahko prekinila to lepotno monotonost, proti domu.


Zlitost barv v pritajenem miru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Kot vsakodnevni obiskovalec tega izjemnega obvodnega prostora, si želim, da bi pristojni:
- na obstoječih pitnikih (sicer bi kazalo namestiti še kakšnega dodatnega; na primer pri vagonu v Študi, na otroškem igrišču v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale) namestili spodaj še dodatno pipo za umivanje obutve (čevljev/škornjev) in pri odtoku namestili robustne rešetke; pot je slabo nasuta, zato pogosto nastajajo luže – te naj kar ostanejo, saj je hoditi po njih zabavno in namesto stroška z vzdrževanjem/nasutjem poti lahko problem rešimo z umivanjem obutve pred odhodom na relativno čist asfalt;
- z minimalno, diskretno LED svetlobo (vir naj bodo sončni paneli) razsvetlili desni del brega Kamniške Bistrice med brvjo pri Mostnarju do zakritega vhoda na otroško igrišče v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale; ta del je že večji del vsakodnevnega večernega časa svetlobno onesnažen (bodisi zaradi prižganih reflektorjev na nogometnem stadionu, zaradi reflektorjev v skate parku in ob teniških igriščih), luči poleti samodejno ugasnejo ob 23. uri, pozimi pa ob 21. uri;
- na obeh bregovih Kamniške Bistrice, od mosta/nadvoza pri restavraciji Park (nekdanji Repovž) do mosta v Študi, na približno vsakih 250 m odprli pogled na Kamniško Bistrico: s premislekom (in izven gnezditvene sezone rac) razredčili drevje in podrast; žuboreča, svetleča, živa voda, ki se peni na kamnitih pragovih/zadrževalnikih proda, je zanimiva in prijetna;
- na dveh, treh mestih, kjer Kamniška Bistrica z nanosi tradicionalno, redno, stalno tvori mivkasto/prodnate sipine, uredili neposreden dostop do vodnega telesa s stopnicami; zdaj bližnjice v strmem bregu ubirajo in nadelujejo predvsem ribiči (in redki avanturistični obiskovalci),
- razmislili o postavitvi opazovalnice za (vodne) ptice, ki jih lahko opazujemo skozi vse leto in v vsakem letnem času in vedno lahko vidimo kaj zanimivega. Zaradi lažjega prepoznavanja je nek nabor ptic lahko z besedo in fotografijo v opazovalnici tudi predstavljen.


Vrtec za vzgojo iskalcev problemov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Axis mundi. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ZELENA OS NE POTREBUJE POSPEŠKA”

  1. Jurij komentira:

    Zelo poetično! Na podoben način doživljava najine vsakodnevne sprehode/sprevoze s kolesom tudi midva z ženo. S predlogi se strinjam in jih podpiram, dodajam pa še kakšno vprašanje:
    - Zakaj je Rača tako kalna, umazana in smrdeča?
    - Očitno je dotok fekalij iz Papirnice dostojno urejen, Rača pa je kloaka okoliških kmetij?
    Vsaj malo divjosti narave in bohotenja lahko tudi pustimo, dostopi do reke – s kakšno stopnico za posedet ob poslušanju pretakanja vode, bi pa lahko uredili. A ni Marta Vahtarjeva soavtorica zanimivega paviljona na Arhitekturnem bienalu v Benetkah?

    Lpjure

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !