DIREKTNO O ŠLANK GORAH

Silvo Karo:
Alpinist

Črni Kal 2018: Silvo Karo s. p., ISBN 978-961-288-156-6, cena: 25 €

Knjigo s posvetilom sem dobil kot darilo avtorja.

***

V dneh po izidu dolgo pričakovane avtobiografije je bilo v – razmeroma številnih in raznolikih – medijih o knjigi veliko povedanega, zapisanega. Silvo je dal bolj ali manj izčrpne ter (odvisno od vprašanj) zanimive intervjuje, v katerih je predstavil njeno vsebino, odgovoril na dodatne poizvedbe in napovedal izid še druge knjige (čez sedem let …). Zanimanje za knjigo ne preseneča, saj je Silvo eden najboljših alpinistov na svetu, ki je s svojimi vzponi (jasno, s soplezalci), sooblikoval – danes to že vemo! – zgodovino svetovnega alpinizma.

Silvo je nedvomno eden najboljših alpinistov na svetu, ki je – hvala bogu – še živ. Zato je tudi Pričevalec.

***
»Takrat so nam nekateri očitali, da itak nismo alpinisti, ker da samo dirkamo gor in dol po stenah ter gledamo na uro in da so pravi alpinisti tisti, ki prvi dan pridejo do izhodišča, naslednji dan plezajo, tretji dan pa ležijo pred kočo in zapisujejo občutke prejšnjega dne. Mi smo nadvse resno jemali alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj smo hoteli najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči, in če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.« (Alpinist, stran 142)


Cerro Torre. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smo pa vedno polno uživali gore in tudi opazovali, kako veter ziblje gorsko cvetje, se od gamsov in kozorogov učili iskati prehode, bili veseli sončnih vzhodov bolj kot zahodov, predvsem pa pri tem početju nismo bili glasni, tiho in hitro smo se pomikali, le tu pa tam je zapel kak klin ob prvenstvenih smereh.« (Alpinist, stran 142)

***

Silva sem prvič videl v živo po njegovi uspešni alpinistični odpravi v Kolorado (ZDA) leta 1982. Tedanja mentorica planinskega krožka Jasna Gnidovec ga je povabila, da je članom planinskega krožka predaval z diapozitivi v projekcijski dvorani OŠ Venclja Perka. Začaral nas je z diasi (pripoved mu takrat še ni šla gladko od ust, se je pa kasneje retorično lepo naredil, celo večjezično), ki so prikazovali čudežno Ameriko. V spominu mi je ostala zlasti podoba Hudičevega stolpa v Wyomingu, tega črnega okamnelega vulkana, ki me je spominjal na obris hladilnega stolpa termoelektrarne. Bogatenje plezalske izkušnje, s pogumnimi in tveganimi dejanji, se je začelo na polno.


Nalepka, s prodajo katere so zbirali sredstva za odpravo. (arhiv Borut Peršolja)

»Človek se v takih resnih trenutkih spremeni, vsaj jaz tako delujem, resnost situacije mi je vedno dobro dela, dobim dodatno energijo, tisto nagonsko po preživetju, ki se vedno skriva v človeku nekje v rezervi, treba jo je samo večkrat zbezati na dan, da ne zakrni, to pa lahko delaš samo tako, da prideš v take situacije.« (Alpinist, stran 220)

S Silvom in Johanom sem se prvič zares družil leta 1984, ko sem se dvanajstleten udeležil odprave/izmenjave mladinskega odseka Planinskega društva Domžale v Tübingen (Nemčija) in pogorje Rätikon (na meji med Avstrijo in Švico). Domov sem – po moji prvi poti na skrivnostni Zahod – prišel docela spremenjen. Spremembe so bile najmanj všeč moji mami, ki je to nekoč ob snidenju v smehu povedala tudi Johanu in Silvu. Iz mojih ust so namreč neprestano letele besede ful, mačefur, perje in mucki.

Silvo dogajanje opiše takole: »To so bili časi, ko je s prostim plezanjem iz Amerike prišla tudi beseda full, hitro se je prijela.« In to nazorno ponazori z opisom: »Cesta od Planice gor je bila ful razrita. Naslednji dan sva ful zgodaj vstala in zaterala pod Travnik, vstopiva in kmalu sva v oni ful dolgi prečki v kamin, v katerem je bila pa ful jeba, ker je po njem ful curila voda.« (Alpinist, stran 74)


Silvo in Johan na sprejemu pri vodstvu Občine Domžale leta 1986. (arhiv PD Domžale)

Zvest svojemu iskrenemu pogledu, Silvo razstre čas in prostor odraščanja, kjer gora – razen na obzorju, ob vsakodnevni vožnji s kolesom v šolo, ni bilo. Vrednota, ki je poganjala življenje, je bilo delo, delo in delo. Spraševanje o smislu gora, o tem, kako gora spremeni človeka, Silvo izpoveduje z dejanji v gorah. Večinoma brez besed in preračunljivosti, ki jo ponavadi prinese zazrtost v lastne dosežke.

»Ko smo šli prvič v steno, smo rili kot buldožerji, ki na novo odpirajo zemeljsko skorjo.« (Alpinist, stran 101)


Razglednica društvene odprave na Cerro Torre (3128 m) leta 1985 (poštni žig 12. 12. 1985). (arhiv Borut Peršolja)

Silvo je – po mojem vedenju – eden redkih vrhunskih alpinistov, ki je aktivno živel funkcionarsko življenje v planinskem društvu. Več kot dvajset let je bil član upravnega odbora PD Domžale. Res je, da je v prvi vrsti v njem branil svoje, ozke interese, res pa je tudi, da je znal širiti društveno delovanje in je znal na stvari gledati tudi širše.

»Precej več glasov je k nam v Steno prihajalo od spodaj od skupin sindikalnih kozlov s klobuki, rdečih lic, s frajtonaricami, ki so jim iz žepov nahrbtnikov štrlele steklenice zdravil za gorsko korajžo, ti so vriskaje rajžali čez Prag k drugi postaji, Kredarici. To so bila osemdeseta, ko so tovarne množično organizirale sindikalne izlete največkrat na Triglav, saj so lahko tam počeli vse brez greha, ker nad 2000 metri pravijo, da ga ni. Tako so te v spodnjem delu Stene dosegli veseljaki iz Vrat, v zgornjem pa s Kredarice, kjer je bilo vedno polno zabav, ja, res, takrat smo srečevali na gorskih poteh veliko precej pijanih ljudi in planinske koče so si mele roke, saj je alkohol prinašal društvom največje dobičke.« (Alpinist, stran 142)


Razglednica Jugoslovanske himalajske odprave na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. (arhiv Borut Peršolja)

Knjiga je osebno izpovedna, spominska, a hkrati obudi spomin na mojstre alpinizma, ki jih ni več (in ki o sebi tudi niso veliko povedali). Zato si želim izpod Silvovega peresa še več izvedeti o njegovih soplezalcih, še zlasti pa o Johanu in Frančku. Njuna življenjska portreta sta nedvomno zanimiva in še čakata podrobnejše (podobne?) obdelave. Zanimalo bi me dogajanje ob pismu vrhunskih alpinistov ob aferi Česen, Johanovo sodelovanje v volilni kampanji za parlamentarne volitve, pa sodelovanje pri različnih oblikah urbanega plezanja (na stolpnice, 45 metrov visok obelisk na Gospodarskem razstavišču …), v akciji Podarim dobim ter pri pripravi kolekcije oblačil Cerro Torre v domažalskem tekstilnem Univerzalu … Posebno zanimivo poglavje bi bilo tudi osvetlitev Silvove zaposlitve v Slovenski vojski.

»Skratka, ko vidiš, na kakšni ravni si, se odločiš, in odločitev je dostikrat najtežja, saj te vedno grize tisto, da bi vzel še kaj za vsak slučaj, in ko začneš razmišljati v tej smeri, imaš tistega takoj za eno transportno vrečo. Alex Honnold verjetno nikoli ne nosi s seboj za vsak slučaj kompleta prve pomoči.« (Alpinist, stran 219)


Chalten. (Fotografija: Borut Peršolja)


Patagonija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Silvovih stopinjah. (Fotografija: Borut Peršolja)

V navidez skromnem centru za obiskovalce Nacionalnega parka Los Glaciares (Patagonija, Argentina), ki stoji na začetku El Chalténa, so s fotografijami, skicami in opisi predstavljene smeri in vzponi na znamenite vrhove. Med njimi smo z lahkoto našli tudi dosežke slovenskih alpinistov. Že ko so nas povprašali, od kje smo in ko smo povedali, da smo iz Slovenije, so nas takoj vprašali, če poznamo Silva. Naš odgovor jih je navdušil in običajna prijaznost je hipoma prešla v fazo iskrene gostoljubnosti.


Slovenska imena, slovenske otipljive sledi. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Zgodba se je ponovila, ko smo z otrokoma prišli do ledenika Perito Moreno. Parkovna pravila ne dovoljujejo, da bi se lahko na poldnevni ledeniški treking odpravili tudi otroci mlajši od 12 let. Posredoval je Peter Skvarča in že ob prihodu na avtobusno postajo, so vsi vedeli za nas. »A, vi ste prijatelji Pedra in Silva«, so nas pozdravljali tudi parkovni nadzorniki in agencijski vodiči. Vrata na ledenik – in temu primerna razburljiva doživetja – so se nam, prepovedi navkljub, na stežaj odprla. Spoznanje, da so Silvovi uspehi v mrzli, viharni tujini res opaženi in spoštovani je bilo doma izjemno boleče: ko sem se za uresničevanje njegovih načrtov trudil dobiti kakšnega sponzorja ali donatorja, ime Silva Kara ni pomenilo veliko. In vsak podarjeni tolar in evro je zato Silvo priboril in odslužil popolnoma sam. Društvo je večinoma skrbelo le za žigosanje vlog in parkiranje denarja na društvenem računu.

»Nikoli nisem kaj dosti prebiral knjig, ki so opisovale območja, kamor sem odhajal plezat. Ljudje različno čutimo, doživljamo, opisujemo in ni nujno, da bodo moji občutki enaki, saj tudi mraz in toploto zaznavamo različno, in če imaš na dlani že vse informacije, je potem doživetje manjše, saj le slediš že znanemu. (Alpinist, stran 73)


Zazrtost v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Epizodo o predlaganju in podelitvi državnega odlikovanja Silvo opisuje v knjigi. Moj razmislek pri vložitvi predloga je šel v smeri, da je treba vrhunskim alpinistom zagotoviti – vsaj na stara leta –socialno varnost (roko na srce, za to bi morala skrbeti PZS …), na primer v obliki izjemne pokojnine. Pregled pravnih možnosti in uspešnih dodelitev je pokazal, da je – kakor v znanem vicu – vsekakor treba za to loterijo kupiti srečko. Eden od obveznih pogojev za dodelitev izjemne pokojnine je bil prejem državnega odlikovanja. S to argumentacijo se je nazadnje strinjal tudi Franček Knez in civilna iniciativa je šla v akcijo. Po vložitvi predloga je imela veliko prstov vmes še nekdanja domžalska županja in takratna poslanka Državnega zbora Cveta Zalokar, ki je po svojih poteh in z vplivom, skušala pripeljati zadevo do uspešnega izida. Na koncu se je podelitev tudi zgodila. (Žal pa je ostal trpek okus pri dejanski izpolnitvi socialne varnosti za Frančka Kneza. Sredi postopka pridobitve izjemne pokojnine je Franček lani jeseni nesrečno umrl.)

»Z leti sem spoznal, da človek poleg vlaganja v trening za fizično pripravljenost in z leti nabiranja izkušenj neprestano ostri tudi občutek, ki ti narekuje tempo in ga je dobro poslušati. Sam dobro vem: če bi se odločil, da grem dol, bi to tudi storil.«
(Alpinist, stran 116)

Silvo je Domžale zapustil pred desetimi leti. Vezi z nekoč matičnim alpinističnim odsekom je v formalnem smislu izgubil že prej, jasno, ostale pa so številne osebne vezi. Nove generacije ga niso upoštevale tako, kot je mislil, da bi ga morale, vse bolj pa se je uresničevalo tudi spoznanje, da doma nihče niti približno ni cenjen tako, kot drugje (Silvo je bil vsa leta zaželen gost, žirant, predavatelj širom po svetu). Koliko sem k temu pripomogel tudi sam, kot tedanji predsednik Planinskega društva Domžale, ne znam objektivno oceniti.

***

Naslov Silvove knjige me sploh ni presenetil. Alpinist? Alpinist! Pravzaprav bi me presenetil kakršen koli drug naslov (in verjamem, da bo kdo od tistih, ki še razmišljajo o svoji zapisani alpinistični zgodbi, sedaj jezen, ker jim je Silvo speljal odličen naslov).

»Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje … Meni so bolj všeč šlank gore …« (Alpinist, stran 73)


Fitz Roy. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še na mnoga leta! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je verodostojen dokument minulega časa in delovanja udarne naveze treh mušketirjev. Zato jo je treba prebrati in tudi imeti v domači knjižnici. Mogoče drži, da bralec kasneje ne bo več segal po njej, a po prebranem je kristalno jasno: v tem prehitrem svetu, polnem takšnih in drugačnih zgodb, je Silvova knjižna izpoved neizprosna, neposredna in zato zapisana v jeziku doživetega. Čeprav bi lahko – v Silvovem direktnem slogu – rekel, da je Silvo izjemen egoist (pardon, alpinist), bom zapisal besedo, ki ga opiše precej bolje: osredotočenost. In popolnoma jasno je, da brez tega Silvo ne bi bil to, kar je.

Hvala, Silvo!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !