BABJEPOLSKO KOLO SREČE

Alenka Veber:
Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Babje Polje 2018: Zavod Rihtarjeva domačija, 232 strani, ISBN: 978-961-93590-2-0, cena: 17,50 €

Knjigo sem kupil pri avtorici.

Alenkina odlična knjiga vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od 1. marca 2015 do 28. februarja 2018 v oddaji Duhovna misel: Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma na Prvem programu Radia Slovenija.

***

Naj kar takoj povem, da gre za izjemno lepo oblikovano in dovršeno knjigo (oblikovalka Pavla Bonča). Taka bi morala biti vsaka knjiga. Kolo sreče z vsakim listom, tipično stranjo, izbrano barvo, povedno fotografijo, izžareva Alenko in njeno strast do knjig. V črtici Stopi pod nebo. Alenka zapiše: »Ne želim biti človek množice. Nočem misliti tako, kakor mislijo vsi, in početi, kar vsi počnejo. Človek sem, s svojim lastnim obrazom in lastnim razumom. Hočem postati jaz sama. Imam nekaj, kar lahko dam. Imam nekaj, kar lahko povem.«

S to knjigo je Alenka Veber povedala veliko o sebi in svetu, ki ga živimo. Ne pa še vsega. Črtice so živ, mestoma pretresljiv, a tudi navdihujoč odsev Alenkinega življenjskega loka, in čeprav so vse, od prve do zadnje lepo berljive, izkušenjske, pa izstopa vrhunska črtica z naslovom Tako boš našel sebe. (štiriinpetdeseta po vrsti). Naj z iztrganim odlomkom spregovori kar Alenka sama: »Bojim se tiste mučne notranje praznine in nemira, ki se naselita v moje telo in misli. Zato moram kdaj pa kdaj stopiti pod nebo, da spet najdem sebe. Da začnem znova živeti in se čuditi.«

Ne vem, ali je to del premišljenega načrta izkušene urednice, tokrat avtorice, a približna polovica črtic govori o ljudeh in druga polovica o naravi. »V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljave med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepote, ki jih je raztrosil ondod.« V črtici Gore. Alenka opiše tudi svojo nesrečo na Bavškem Grintovcu.

In čeprav je Alenka odlična reportažna in portretna fotografinja (tako sem jo tudi prvič srečal, na straneh Ognjišča) je dala besedi/vsebini prednost pred fotografijo/podobo. Upor vsakdanjemu žurnalizmu razbije naslovna fotografija legendarnega vrhunskega fotografa Joca Žnidaršiča, na kateri je Alenka v otroštvu. Fotka, ki bi z lahkoto krasila naslovnico National Geografphica.

***

Neobičajni Karel Gržan v uvodu Alenkine knjige zapiše, da gre »razvoj ženske v smeri dekle → žena →baba – baba v najžlahtnejšem pomenu besede. Izraz baba je bil eden najbolj vzvišenih. Ta prava baba je bila celo pred modrecem – je usmerjevalka modrosti. Baba je v življenju (pre)izkušena ženska, obdarjena s srčnostjo in intuicijo, ki zna speljevati moško bojevitost, pa tudi modrost v konstruktivnost za dom tako v ožjem kot v širšem – družbenem pomenu.« Omeni tudi, da Babno Polje že z imenom navaja na prebujene ženske. Ni dvoma, da je Alenka ena izmed njih.

V peti črtici s pomenljivim naslovom Pokopljite me v škornjih Alenka zapiše: »Verjetno (Alenkina zgodba, opomba BP) nikoli ne bo zašla med knjižne platnice, niti ne bom z njo nagovorila milijon ljudi. Pa čeprav se mi zdi, da bi si to zaslužila.«

Z izdano knjigo je Alenka prebila ta urok. Zdaj je na nas, bralcih in bralkah, da jo ponesemo med ljudi. Miljonom in več naproti.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !