TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !