POGOVOR ZA ŠOLSKI ČASOPIS

(Pogovor za domačo nalogo in šolski časopis.)

BORUT PERŠOLJA
Geograf, vodnik Planinske zveze in inštruktor planinske vzgoje, aktiven član Planinskega društva Domžale, prostovoljec in družinski človek. V nekaj stavkih težko povzamem njegovo delo, družino in številne dejavnosti, s katerimi se ukvarja.

1. Borut, kako bi opisal sam sebe in svoje delo?
Hodim, pomagam, pišem, zardevam. In to drži ves čas. Sem gospodar neizgovorjene besede, medtem ko je zapisana beseda moj gospodar. In še: nikoli nisem hotel preveč in nikoli nisem hotel premalo.

2. Zaposlen si v Državnem zboru. Kakšne so tvoje zadolžitve in kaj tam počneš?
Kot javni uslužbenec sem zaposlen v Službi za odnose z javnostmi. Sem predvsem urednik spletnega portala Državnega zbora, hkrati pa sodelujem pri organizaciji in izvedbi številnih dejavnostih Državnega zbora: uradni obiski, dogodki, razstave …

3. S tvojo izobrazbo geografa je tesno povezana tudi tvoja ljubezen do hribov. Kako se je začelo?
Začelo se je aprila leta 1982 z izletom mladinskega odseka Planinskega društva Domžale na planino Na stanu pod Kamniškim sedlom. Tisto poletje smo šli tudi z družino na Korošico (v Kocbekovem domu sem prvič spal na skupnih ležiščih), poleti pa sem se prvič udeležil desetdnevnega tabora v Bohinju. Iz tabora sem se prvič povzpel na Triglav.

4. Bil si predsednik Planinskega društva Domžale in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. S čim si se takrat ukvarjal? Si na kakšen projekt posebno ponosen?
Predsednik Planinskega društva Domžale sem bil od leta 2002 do 2010. V nekem pogovoru sem dejal, da sem najbolj ponosen na to, da takrat zaradi mene ni nihče zapustil društva in da se nihče od članov in članic ni smrtno ponesrečil v gorah.

Podpredsednik Planinske zveze Slovenije pa sem bil dvakrat, ukvarjal sem se predvsem z mladimi, prostovoljnim vodništvom in varstvom narave. Še prej sem bil predsednik Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. Naredil sem veliko stvari, kar pa ostaja, so nekatera maloštevilna prijateljstva.

5. Kako bi kot vodnik Planinske zveze Slovenije opisal delo z mladimi planinci? Se spominjaš kakšne zabavne prigode?
Gore so otrokom izjemno naklonjene in jih z veseljem sprejemajo na svoja pobočja in vrhove. Za otroke, mladostnike in mlade sem razvil edinstven gorniški program usposabljanja, ki bi ga lahko opisal tudi kot »moje največje veselje je na gorah.«

Sprašuješ po anekdotah … Teh se je nabralo zares veliko, od popolnoma situacijskih, ko je kdo pozabil doma cel nahrbtnik ali gojzarje, do nepozabnih zabav ob tabornem ognju, kjer smo znali kakšnega udeleženca med spanjem preseliti na drugo lokacijo s šotorom vred.

6. Poznamo te kot avtorja številnih člankov, priročnikov in fotografij, s katerimi si sodeloval tudi pri knjigi Slovenske gore. Kaj te navdihuje?
Hoja in gore. In ljudje. Ne nujno v tem vrstnem redu.

7. V Planinskem muzeju v Mojstrani sem videla nekaj tvojih fotografij in izdelkov. Kako si sodeloval pri nastanku tega muzeja?
Čeprav to nikjer ne piše, sem avtor zasnove celotnega muzeja. Muzej je pri meni naročil projekt Vzpon na goro, vendar sem šele ob odprtju ugotovil, da je bilo to besedilo okostje celotne zgodbe. Tako je tudi z velikimi fotografijami: enkrat sem jim jih zapekel na plošček, vendar me nihče ni vprašal ali povedal, zakaj bodo uporabljene. Prvič sem jih videl na dan odprtja, ko sem po prostorih vodil tedanjega predsednika Republike. Na eni od mega fotk je tudi moj veliki brat ali tvoj foter, ob sestopu s Škednjovca.

8. Si navdušen gornik. Kolikokrat si že bil na Triglavu? Kakšen je bil občutek, ko si se nanj povzpel prvič?
Na Triglavu sem bil približno sedemindvajsetkrat. Ko sem delal kot geograf, raziskovalec Triglavskega ledenika, sem se nanj povzpel tudi večkrat na leto. Triglav je visoka gora, Julius Kugy je zanj dejal, da je celo kraljestvo, žal je to tudi gora, kjer je umrlo največ gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in vseh vrst obiskovalcev …

Občutki? Spomnim se nemirnega spanja v koči Planika pred samim vzponom, pa mrzlega jutra in obveznega krsta pri Aljaževem stolpu. Z nami je bil tudi himalajec Stane Klemenc in ta nam je ob sestopu pel žgečkljive pesmi, ki sem jih kot desetletnik pojedel z veliko žlico (in jih znam večino še danes).

9. Kateri so tvoji najvišji gorniški dosežki?
Fizično najvišje sem se povzpel na Ortler, nekdanji najvišji vrh Avstroogrske. V duhovnem smislu je najvišja Velika planina, ki jo spoznavam in raziskujem že štirideset let. V kulturnem pogledu pa so visoki gorniški večeri (prihodnji mesec bo že sedemdeseti po vrsti) z izjemnimi gosti, ki zlasti meni (in upam da tudi poslušalcem) predstavljajo svoj svet gora.

10. Katere vzpone ali izlete priporočaš mladim planincem?
Pravzaprav nobenega … OK, hecam se: izletov, pohodov in tur ni nikoli dovolj in kamorkoli bomo šli, bomo uživali. V to sem prepričan, saj se tudi meni to ves čas dogaja.

11. Povej nam, kdo je po tvojem gornik, kdo planinec in kdo alpinist.
Kdor je hodil nekoč je bil planinec ali gornik. Kdor hodi danes je gornik ali planinec. In kdor je plezal nekoč ali pleza danes je alpinist. Enostavno, kajne? V resnici se tega ne da zapisati v noben slovar, leksikon. V razmislek ti dajem misli dveh avtorjev: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek) in »Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora tudi, če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.« (Božo Jordan)

12. Kako se pripravimo na obisk gora in kako se v gorah obnašamo?
O tem bi ti lahko napisal knjigo, dve ali tri (no, saj v resnici sem jih napisal …). Kot inštruktor vem, da brez dobre priprave na turo ni varne vrnitve v dolino. Stalno in upravičeno poudarjamo, da izberimo sebi in sotovarišem cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. To je temelj kakovostnega gorništva.

Mogoče ena zanimivost:
Knafelčeva markacija z obliko in izbranimi barvami kolobarjev spominja na prometni znak »prepovedan promet v obeh smereh« iz družine prometnih znakov za izrecne odredbe. Nastala je približno štirideset let pred tem, ko so s tako imenovano Dunajsko konvencijo standardizirali izgled in pomen prometnih znakov.

Ko na izhodišču zagledamo prvo markacijo, se spomnimo, da gre pri njenem sporočilu tudi za znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa le pot pod noge in markacija bo naša prijazna in zvesta spremljevalka.

13. Kako si svoje otroke navdušil nad hojo v hribe?
A se ti zdi, da sta navdušena? V tej starosti nista, sta pa bila, ko sta bila mlajša in prepričan sem, da bosta spet, ko bosta začutila klic gora. Zdaj pa jo ubirata po svoje, midva z Matejo pa po svoje.

14. Kakšni so tvoji cilji v prihodnosti? S čim nas boš presenetil?
Želim si … nove gojzarje? Pišem zbornik ob sedemdesetletnici Planinskega društva Domžale. In želim si, da bi zaživel Nacionalni program varnosti v gorah, saj nobena smrt v gorah niti približno ni lepa in spokojna …

Spraševala Zala.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !