TRIGLAVI VIHARNIK

Peter Mikša:
Triglav in Jakob Aljaž

Ljubljana 2017: Viharnik d. o. o., 52 strani, ISBN 978-961-7004-04-5, cena: 21,90 €

Knjigo sem kupil.

Knjiga, ki je v COBISS označena kot strokovna monografija, navzven in navznoter daje vtis, da želi biti slikanica za otroke (tudi v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani jo prodajajo na Otroškem in mladinskem oddelku). Sama po sebi se vsiljuje primerjava z legendarno otroško slikanico Janeza Kajzerja in Matjaža Schmidta Štirje srčni možje (Borec, 1980) s podnaslovom – »Dolgi vrsti raziskovalcev planinstva se je iz mraka davnih let posrečilo izluščiti glavne sestavine zgodbe o štirih srčnih možeh«. Ko bralec knjigo odloži je jasno, da primerjava ni mogoča.

Vsekakor Mikšina knjiga ni slikanica za otroke in mladostnike, kvečjemu za srednješolce. Veliko fotografskega, slikovnega in zemljevidnega gradiva (pri čemer izstopajo naslovnica ter odlične reprodukcije Pernhartovih in Beneschevih slik Triglava iz druge polovice 19. stoletja) nakazuje lahkotnejšo vsebino, vendar besedilo ostaja strokovno in le sem ter tja zaide na učinkovito poljudno, pripovedno raven.

Razumevanje gorniške vsebine je po avtorjevem mnenju (Mikša je doktor zgodovinskih znanosti) mogoče le ob razumevanju takratnega širšega družbenega okvirja, zato se tega previdno in zanesljivo drži, kar nakazujejo tudi naslovi poglavij (knjiga sicer nima kazala):

Uvod
Prvi obiskovalci gora
Podobe gora na zemljevidih 17. in 18. stoletja
Prvi raziskovalci in prvi vzponi v naših gorah
Prvi pristop na Triglav leta 1778
Triglav sredi boja o teoriji nastanka kamnin
Merjenje višine Triglava
Nastajanje planinskih društev
Ustanovitev slovenskega planinskega društva
Jakob Aljaž in bitka za Triglav
Triglav postane slovenska »romarska gora
Gvant, cepin in okovanke
Triglav – simbol Slovencev.

Z današnjega vidika je dejstvo, da so slovenske gore odkrivali domačini že od kar živimo na tem prostoru, infrastrukturno pa so jih najprej začela v 19. stoletju urejati nemška in avstrijska planinska društva, ki so delovala na našem ozemlju. Glede prvih avtor zapiše, da »o prvotnih obiskovalcih ne vemo skoraj nič, ker so hodili v gorovja tako rekoč anonimno – brez vedenja okolice in brez pisnih sledi« (5), pri čemer v celoti zanemari vse ugotovitve arheoloških odkritij in trajnih sledi v pokrajini, ki se kažejo tudi kot zemljepisna imena (v poglavju Podobe gora na zemljevidih 17. in 18. stoletja zato manjka podrobnejša vloga zemljepisnih imen, ki so nedvomno sestavni del vsakega zemljevida, še prej pa seveda pokrajine). Glede drugih, pa pravi, da »Nemcem planinski turizem ni pomenil le rekreacije in razvedrila, temveč tudi sredstvo za utrjevanje nemškega vpliva in širjenje nemške posesti« (stran 4) in pri tovrstnem tonu začetka pozitivnega (?) slovenskega nacionalizma vztraja ves čas pripovedi (»Triglav – simbol Slovencev« (47)).

Domačinom Mikša odreka veselje nad vzponom in razgledom saj so »poti po njih že dolgo znane, le cilji in vzgibi tistih, ki so se vzpenjali nanje, so različni«. (5) Kasneje tudi zapiše: »Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo prva obiskovalca gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem ljubiteljsko, zgolj iz hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive: raziskovalne in gospodarske.« (18)

Vsaj dvakrat v opisih umanjka beseda dokumentirano: Prvi vzponi v naših gorah > Prvi dokumentirani vzponi v naših gorah (18) ter Prvi pristop na Triglav leta 1778 > Prvi dokumentirani pristop na Triglav leta 1778 (21).

Ob zgodbi o izmerjeni nadmorski višini Triglava manjka pojasnilo glede navedkov različnih višin, ki se najpogosteje pojavljata: 2863 ali 2864 m. V geodetskem smislu (pojavljajo se tudi napačne razlage, da je v višjo številko všteta tudi višina Aljaževega stolpa – 190 cm) razlika izvira iz obdobja merjenja oz. v tistem času veljavne, uradno dogovorjene ničelne točke merjenja srednje gladine Jadranskega morja: pomol v Trstu (AO monarhija) ali pomol v Splitu (obdobje SFRJ). (27–28)

Pravopisno pravilen zapis naslova poglavja Ustanovitev slovenskega planinskega društva bi se moral glasiti Ustanovitev Slovenskega planinskega društva, saj ne gre za pridevniško rabo (iz samostalniške besede), temveč za lastno ime častitljivega, leta 1893 ustanovljenega SPD. (33)

Med Aljaževimi številnimi čistokrvnimi uspehi pogrešam tudi (z današnjega vidika kritično) omembo slapa Peričnik (ki ga je popravil tako, da prosto teče), pa tudi to, da je eden od začetnikov onesnaževanja slovenskih gora. Ob omembi njegove Oj, Triglav, moj dom manjka znan podatek o tem, kdaj je pesem v resnici (de facto in de jure) postala uradna himna osrednje slovenske planinske organizacije. Manjkata tudi omemba avtorja slovenskega grba (Marko Pogačnik, 1991) in zgodba o podržavljanju Aljaževega stolpa s strani države.

V knjigi je omenjena uporaba silhuete Triglava v času druge svetovne vojne v znaku Osvobodilne fronte (OF), ni pa omenjena podobna uporaba v času demokratizacije Slovenije, ko je namesto črk OF pisalo JJ (gre za kratici imen Janeza Janše; znak z njegovimi kraticami je nastal v času sodnega in političnega procesa leta 1988 proti četverici).

***

Poznavajoč Mikšina znanstvena, strokovna in druga besedila vem, da je pričujoča knjiga komercialni derivat njegovih predhodnih knjig. Dejstvo je, da velika knjižna produkcija še ne pomeni tudi odlične kakovosti. Kaj želim reči?

Nekoč sva z gospodarjem Velike planine modrovala o življenju pastirja in je povedal: »Krave počnejo, kar pač počnejo. Niso preveč zapletena bitja. In kaj počnejo? Mulijo travo, prežvekujejo in pohajkujejo naokrog.« Če so tudi knjige tukaj, med nami, samo za to, da so, potem jim jemljemo njihovo poslanstvo, njihovo bit.

Knjiga Triglav in Jakob Aljaž je korektna, a k razvoju kulturnega poslanstva gorništva ne prinaša nič novega.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !