KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE”

  1. Založba Epistola komentira:

    Spoštovani g. Peršolja,

    ker nam ob raziskavah po spletu ni uspelo zaslediti vašega direktnega kontakta, vam odgovor pošiljamo spodaj.

    Cenimo in zahvaljujemo se vam za odkrito mnenje.
    Vsaka knjiga, ki izide pri naši založbi, je skrbno načrtovana in dodelana več kot leto vnaprej. K sodelovanju vabimo strokovnjake iz različnih področij, da so podatki točni, besedilo in ilustracije pa ostajajo izvirne.
    Ne želimo oporekati vašemu znanju o gorah in pohodništvu. Žal pa se ne moremo strinjati z vašimi opombami o izvirnem avtorskem delu in strokovnemu mnenju Planinske zveze Slovenije. Verjamemo, da ste osvojili marsikateri vrh, ob pogledu na literarnega pa ste žal ostali še v dolini.
    Glede na to, da ste si slikanico večkrat podrobneje prebrali, kar izredno cenimo, pa ste očitno spregledali besedilo pod kolofonom, kjer navajamo:

    “Brez pisnega dovoljenja založbe Epistola je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predstava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.”

    S tako imenovanimi “skeni” iz knjige kršite vrsto avtorskih in založniških pravic. Ker naše poslanstvo temelji tudi na zaščiti avtorskih del, vas ob tej priložnosti sprva vljudno prosimo, da s tega spletnega mesta umaknete vse nezakonite objave. O kršitvah smo obvestili tudi organizacijo SAZOR, ki zastopa zaščito avtorskih in sorodnih pravic.

    Z lepimi pozdravi,
    ekipa založbe Epistola.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !