HOJA JE GRIŽLJAJ KRUHA, POŽIREK PITNE VODE, ODPRTA POKRAJINA

Frédéric Gros:
Filozofija hoje
Prevedla Jedrt Lapuh Maležič.

Ljubljana 2017: V. B. Z. Ljubljana, 165 strani, ISBN: 978-961-6468-88-6, cena: 24,90 €

Knjigo sem dobil brezplačno s strani založbe V. B. Z. kot recenzijski izvod.

O gorništvu je bilo doma in po svetu veliko napisanega, posnetega, povedanega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v slovenski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo to plat dejavnosti ljudi, ki temelji na hoji. Zato v stroki, podobno kot v leposlovju, obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko mora ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

»Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (Edvard Kocbek)

Kakšni so ali kakšni naj bodo na primer odgovori na vprašanja:

- Kaj je hoja?

- Kaj je hoja po mestu?

- Kaj je hoja po parku?

- Kaj je hoja v hribe?

- Zakaj za vraga sploh hoditi?

Če bi bili ljudje racionalna bitja, potem bi se z odgovori zadovoljili že pri Valvazorju, Staniču, Kugyju, Kmeclu ali vsaj Grošlju (če ostanem zgolj pri domačem literarnem življu). A k sreči je to nekaj, kar tli v nas ves čas in privre na dan, ko je treba (in tudi ko ni treba). Preglednim delom smo nekoč rekli enciklopedija, leksikon, zdaj kar wikipedija. Preglednemu delu, ki opisuje hojo, pa že nekaj časa rečemo Filozofija hoje. Francoski filozof Frédéric Gros (v odličnem prevodu iz francoščine Jedrt Lapuh Maležič) ubeseduje himno, zapisuje koračnico, žalostinko, govori o rojevanju misli in dejanjih, ki jih je imelo zagrešiti eno samo dejstvo: storilec je hodil, se premikal in ob tem nadvse polno živel.

»Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.« (Jakob Aljaž)

Spomni nas, da pri Rousseauju srečamo tri izkušnje hoje: ob zori, opoldne in ob večerni zarji; torej mladostniške pohode, polne vznesenosti in gorečnosti, dolge, meditativne pohode v zrelih letih in čase samotnih, mračnih sprehodov, ko je postal izobčenec. Napoti nas na Thoreauja, ki je dobiček hoje opredelil »kot ves dan sem se kapitaliziral sam s seboj. Pa še: kar vidim, vzamem za svoje, saj med hojo shranjujem barvita čustva in sončne spomine za zimske večere«.

In prepričano napiše prvi stavek v svoji nadvse zanimivi knjigi:

»Hoja ni šport.«


Šport? Telovadnica z utrujenim vonjem po nahrbtniških telesih?. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglavja v knjigi:

Hoja ni šport
Svoboda
Zakaj sem tako dober pohodnik (Nietzsche)
Zunaj
Počasnost
Strast do pobega (Rimbaud)
Samota
Tišina
Pohodnikove budne sanje (Rousseau)
Večnost
Osvajanje divjine (Thoreau)
Energija
Romanje
Obnovitev in navzočnost
Kinični pristop
Stanje blaginje
Melanholično tavanje (Nerval)
Vsakodnevni sprehodi (Kant)
Sprehodi
Javni parki
Mestni postopač
Težnost
Elementarno
Mistika in politika (Gandhi)
Ponavljanje

***

Pred petnajstimi leti sem napisal Napotke za varnejšo hojo, plezanje in bivanje v gorah. Poglejmo si, v raztežajih, ki sem jih takrat nastavil v logičnih korakih: PRIPRAVA NA TURO > VZPON > VRH > SESTOP > IZKUŠNJA, DOŽIVETJE, kako nanje odgovarja Gros, oziroma v njegovem imenu in z več stoletno izkušnjo številni filozofi (žal pa ne tudi filozofinje).

(Vsi navedki se nanašjo na besedilo knjige Filozofija hoje.)

1 Gorniško znanje
»Tisto, kar pri hoji prevladuje, daleč od fanfar in vzklikov hura, je preprosta radost ob čutenju svojega telesa med najbolj starodavno naravno dejavnostjo.« (stran 105)


Bosi po grebenih. Si upate? (Fotografija: Borut Peršolja)

2 Izbira cilja in poti
»Da bi človek hodil, mu ni treba prav daleč. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za stvarnost. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Hoditi pomeni z vsakim korakom dokazovati, da zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo in se odrine, vzame zalet.« (stran 71)

»Zadnji vir energije, za srcem in Zemljo, je pokrajina. Hodca kliče, mu daje občutek, da je doma, in vzpetine, barve, drevesa ga podpirajo.« (stran 80)

»To je ena od skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine, ki nam jo dela vse bolj domačo. Je kakor redno obiskovanje, ki poglablja prijateljstvo. Takšen je profil gore, ki ga nosimo pri sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.« (stran 105)

3 Oprema
»Treba je vse čim bolj oklestiti. Zdravila, toaletne potrebščine, oblačila, hrana, pripomočki za spanje, zmeraj gre za isto obsedenost, za odlaganje odvečnega, za to, da pustimo doma neuporabno. Ohraniti moramo samo tisto, s čimer hodimo, s čimer živimo. Kaj potrebujemo, ko hodimo? Nekaj, s čimer se lahko zaščitimo pred mrazom in lakoto. Nič od tistega, kar običajno jemljemo s seboj, da bi na potovanju zabijali čas, nam tukaj ne more služiti. Šteje samo strogo sorazmerje med težo in učinkovitostjo. Ko hodimo, ni potrebe po ničemer razen po nujnem. Hoditi pomeni živeti življenje, slečeno vsega, razbremenjeno, odrešeno družbenih veščin, očiščeno odvečnosti in mask.« (stran 135)

4 Planinske poti
»Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik.« (stran 11)

»Ta zgodnja vrsta hoje je neskončno nežna. Pri 16 ali celo 20 letih človeka ničesar ne tlači dol, nosi le lahkotne upe. Spomini ne težijo njegovih ramen. Vse je še mogoče, vse je še pred nami. V sebi čutimo, kako se oblikujejo želje, ugotavljamo, da smo veseli vseh možnosti. To je vesela hoja ob zori, v sijajnih jutrih obstoja.« (stran 54)


Črta, ki jo pokrajina vleče v nas, je neizbrisna. (Fotografija: Borut Peršolja)

5 Tovariši na turi
»Da bi primerno uživali, se moramo na sprehod odpraviti sami. Če se sprehajamo v skupini ali celo v dvoje, potem v tem ni nič sprehodu podobnega razen poimenovanja, še več, gre za nekaj povsem drugega, kar se prej približa poimenovanju »piknik«. Sprehajati se moramo sami, kajti svoboda je bistvenega pomena. Osvobojeni moramo biti ustavljanja in nadaljevanja poti in odločitev za to ali ono pot, ki bi nasprotovale naši lastni fantaziji; pa tudi zato, ker moramo hoditi v nam lastnem tempu.« (stran 43)


Samost je sestavni del značaja gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

6 Varnost v gorah
»Med vzponi je treba vselej zavarovati svoje stopalo. Vselej je potreben komaj zaznaven trenutek, ko človek pritisne, da bi začutil, ali je dovolj upora. In nato poln zaupanja opre celotno telo na eno samo stopalo, preden položi na tla še drugo, ki je pred tem opravilo pot po zraku. Mehkoba prsti stopalo dela živčno, zaskrbljeno. Obratno pa so pločniki pretrdi, saj odzvanjajo kakor prazni bobni in odpošiljajo pretres koraka skozi telo, medtem ko ga zemlja vpija in pije. Popolna stalnost asfaltiranih cest nogo dolgočasi, resničnost pa ni tako monotona.« (stran 72)

7 Pred odhodom
»Treba je omeniti tudi nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi koraki, tisti jutranji. Pogledali smo na zemljevid, se odločili za pot, se poslovili, uravnotežili nahrbtnik, prepoznali pravo smer, se prepričali, kam je treba iti. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu, kakor da bi šlo za ločila: ustavimo se, preverimo, se vrnemo. In nato se pred nami odpre pot. Lotimo se hoje, pademo v ritem, privzdignemo glavo in že smo odšli, vendar pa smo odšli hodit, se zadrževat zunaj.« (stran 30)


Osnovni ritem je ritem letnih časov. Najmanjša enota tega ritma je korak. (Fotografija: Borut Peršolja)

8 Začetek ture
»Hodeče telo je iztegnjeno in se nosi kakor svod, odprto je velikim širjavam kakor cvet soncu. Njegov trup je izpostavljen, noge so napete, roke sloko iztegnjene.« (stran 20)

9 Med turo
»Dnevi, namenjeni počasni hoji, so zelo dolgi. In tako dlje živimo, ker smo si dali dihati, ker smo si poglobili vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo, namesto da bi si jih prenapolnili in nategnili njihove šive. Kadar se nam mudi, počnemo več stvari hkrati, in to hitro. To pa še ono in še kaj drugega. Kadar se nam mudi, je čas tako poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. Počasnost pomeni, da se popolnoma prilegamo času, tako tesno, da sekunde padajo druga za drugo, kaplja za kapljo, kakor pri drobnem dežku nad skalovjem. Takšno raztezanje časa poglablja prostor.« (stran 32)

»Biti v družbi nas zavezuje, da se kdaj podvizamo, da se obiramo, da hodimo v neprimernem tempu glede na druge. Pri hoji pa gre res za to, da najdemo svoj temeljni ritem in ga ohranjamo. Temeljni ritem je tisti, ki posamezniku ustreza do točke, ko se ne utrudi in lahko hodi več kot deset ur, ne da bi se izčrpal. Vendar je zelo natančno določen. Ko smo se prisiljeni prilagajati iz koraka v korak, pospeševati ali upočasnjevati, telo temu težje sledi. Kljub vsemu pa popolna samota ni absolutno nujna. Dokler nismo več kot trije ali štirje … Ritmi odhajajo, prihajajo, se križajo. Kajti hoditi v svojem ritmu korakov ne pomeni, da hodimo absolutno enakomerno, v povsem rednih presledkih, saj telo vendar ni stroj. Ponujajo se trenutki lahkotne sproščenosti ali potrjujoče radosti. Dokler smo le trije ali štirje, nam torej hoja omogoča trenutke deljene samote. Kajti tudi samota se deli, kakor kruh ali dan.« (stran 43)

»V hoji najdemo trenutke čistega užitka v zvezi s srečanji. Okus jagod ali borovnic, milina poletnega sonca, svežina studenca. Tega nikoli prej nismo spoznali. Hoja tako v sijočih izbruhih omogoča to prečiščenje poti do čutenja v diskretnih količinah: le nekaj srečanj na poti.

Ko moram opraviti nekaj težavnega, začnem znova, vztrajam in naposled mi uspe. In odtlej to opravljam lahkotno, vse agilneje. Vse poteka hitro in dobro. Ko izurjenost premaga prvo inercijo, je enako. Telo postane lahkotno, odziva se. Radost ni zadovoljna kontemplacija o doseženem rezultatu, ni čustvo zmagoslavja, ni zadovoljstvo z uspehom. Je znamenje energije, ki se sprošča v lahkotnosti, je svobodna afirmacija, da je vse lahko. Radost je dejavnost. Pomeni, da zlahka opravljamo vse, kar je težavno in kar je nekoč terjalo čas, da afirmiramo zmožnosti svojega duha in telesa. Radost mišljenja, ko to najdeva in odkriva, radost telesa, ki nekaj doseže brez napora. Tudi zaradi tega se radost v nasprotju z užitkom povečuje in bogati s ponavljanjem.« (stran 104)


Gledati in videti = počasnost sveta za temeljito dojemanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

10 Počitek in prehrana
»Med pohodi, ki trajajo več dni, na daljših izletih, se vse obrne na glavo. »Zunaj« ni več prehod, temveč je element stabilnosti.« (stran 29)

11 Zelo zahtevne poti

12 Vrh in sestop
»Razgledi, ki se razodenejo na vršacih, sublimni pogledi z vrhov so kakor potrditev najblaznejših ambicij. Le kaj bo našel v naslednjem zavetju? … to požene noge dalje, saj na koncu poti venomer čaka velika ljubezen.« (stran 54)


Zavetje znanja, izkušenj omogoča uspešno spopadanje z lastnimi omejitvami. (Fotografija: Borut Peršolja)

13 Sestop
»Trije pomembni vidiki izkušnje hoje:

Prva je enoličnost. Hoja je enolična, hudo enolična. Velike zgodbe o hoji ne morejo črpati iz drugega kot iz vseh nesreč, ki pridejo na poti, nenadnih srečanj, opisov bolečih tegob. Vedno je v epopejah romanja ali sprehajanja neskončno več strani zapisanih o postankih kakor o sami hoji. Dogodek nikdar ne pripada hoji sami, temveč je tisto, kar jo prekine. Kajti hoja je sama po sebi enolična. Ni zanimiva in vsak otrok to ve. Navsezadnje je hoja vedno enaka: eno nogo polagaš pred drugo. Vendar pa je skrivnost te enoličnosti v tem, da sestavlja zdravilo proti dolgčasu. Dolgčas je negibnost telesa, soočena s praznino mišljenja.

Drugi vidik je povezan z rednostjo. Tisto, kar pri Kantu naredi vtis, je stalnost tovrstne discipline. Kakor po treh, štirih dneh hoje, ko se ozrete z vrha gore in v daljavi opazite točko, s katere ste začeli. Ta razdalja, ta oddaljenost, pridobljena z drobno razdaljo enega samega koraka, koraka za korakom, z neskončno vztrajnostjo. Disciplina je nemogoče, osvojeno s trdovratnim ponavljanjem mogočega.

Zadnja dimenzija ima opraviti z neizbežnostjo. Neizbežnost je tukaj zato, da nam pokaže, da disciplina ni zgolj pasivna navada. Daje čutiti usodo volje, s katero je Nietzsche opredelil svobodo. Neizbežno pri hoji je, da bo tisti, ki je odšel, prisiljen tudi priti. Ni drugega sredstva, treba je napredovati. In na koncu utrujenosti in poti zmeraj prispemo. Ko smo na nogah, je treba hoditi, če naj bi prispeli. Volja kot usoda.« (stran 115)

14 Preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči
»Sreča je krhka natanko v tem smislu, da ni ponovljiva.« (stran 106)

15 Izkušnja
»Hoja nas ne napolni tako, da bi imeli vso glavo polno stavkov, citatov, teorij, temveč je polna navzočnosti sveta. Ta navzočnost se pri hoji v zaporednih presledkih nalaga v dušo ves dan. In ko napoči večer, imamo komaj še, če sploh, potrebo po tem, da bi mislili. Zgolj dihali bi, zaprli oči in na svojem telesu čutili sloje pokrajine, kako se raztapljajo in razkrajajo.« (stran 73)

»Mimo dejanja hoje, a kompatibilno z njo, pa je radost, ki jo doživljamo kot polnost, namreč radost obstoja. Po celem dnevu hoje je to preprosta sprostitev, ko si mirno razbremenimo noge in kontempliramo o dnevu, ki se zaključuje, o mraku, ki se nežno spušča. Telo, ki ni ne lačno ne žejno, ki ne trpi, ki počiva, in preprost občutek, da smo živi, že zadostujeta za najvišjo radost, ki je, kolikor je le mogoče, silovita, absolutno skromna: radost, ker živimo, ker čutimo, da smo tukaj, ker okušamo svojo navzočnost in navzočnost sveta v harmoniji.« (stran 105)


Polnost obstoja ni podarjena, je prihojena. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Gros pravi: “Ko se odpravimo na dolgo, peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Hoja je zakon.

Zakon pa je tudi knjiga Filozofija hoje, ki bi morala biti vsakomur, ki spoštuje sebe in naravo, ves čas na dosegu roke.

Zakaj torej o njej Planinski vestnik ni rekel niti besede?


Našpičene misli, ledena dejstva in srčnost poti, ki jih odpira knjiga vsem in vsakomur. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !