PRIČEVANJE O BORISU


(Fotografija: Borut Peršolja)

V soboto, 10. junija je minilo dvajset let (1997–2017) od tragedije v severni steni Turske gore nad Okrešljem, v kateri so življenje izgubili gorski reševalci Jani Kokalj (GRS Kranjska Gora), Mitja Brajnik (GRS Kranj), Luka Karničar, Rado Markič (oba GRS Jezersko) in Boris Mlekuž (GRS Bovec).

Vseh, zlasti pa vodniškega in inštruktorskega kolega Borisa Mlekuža, smo se spomnili tudi na Borisovem spominskem srečanju v Bavšici (19.–20. 5. 2017).


(Fotografija: Borut Peršolja)

O izjemnem človeku, ki je v marsikomu, ki smo ga poznali, pustil globoko sled, smo udeleženci samorganiziranega srečanja poslušali izpovedi, doživetja in pričevanja prijateljev in sodobnikov. Osvetlili smo – tudi z njegovimi naključno izbranimi dokumentarnimi diapozitivi – Borisovo gorniško življenje s številnih tur, taborov, tečajev, reševalnih akcij, besede, napisane, izrečene in (žal) neizrečene, ter se naslednji dan odpravili po njegovih stopinjah nad Bavšico.

Borisa so se prišli spomnit tudi pevci Moškega pevskega zbora Golobar, ki je bil ustanovljen leta 1951 in je eden najstarejših na Primorskem. S pevovodjo Danilom Durjavo, ki je ustanovitelj zbora in ga vodi ves čas, kar je gotovo edinstven primer v Sloveniji, so nas spomnili na globino, širino, iskrenost, domoljubnost … zapetega čustva.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zapisane besede Žarka, Irene, Miha, Srečka, Damjane, Emila …

»Dobro sem ga poznal, tako kot gotovo tudi večina udeležencev srečanja, seveda smo ga pa doživljali (doživeli) vsak na svoj način. Vsakemu od nas je ob skupnih trenutkih odškrnil delček samega sebe in verjamem, da bo mozaik spominov vseh zelo zanimiv, prijeten, takšen kot je bil kot sogovornik tudi Boris. Doživljal sem ga še kot neutrudnega sodelavca v nekdanji mladinski organizaciji, kasneje v sindikatih, predvsem pa vedno kot gorniškega prijatelja z neizčrpno zakladnico poznavanja vsega, kar je vezano na gore.«

»Kadar hodim po trentarskih gorah, največkrat sam, ker me samotnost notranje izpolnjuje, z Borisom vedno naveževa stik in se pogovarjava. Borisa sem dolgo poznal, od tistih tečajev za mladinske planinske vodnike v Vratih, ko je kot vojaški inštruktor vodil starešine nekdanje JLA po Triglavski severni steni. Tedaj je redno prihajal “na hrano” v staro Šlajmarco … in zgodilo se je nekaj najlepšega: zaljubil se je v svojo poznejšo ženo, ki je bila moja sorodnica in sem jo seveda poznal od otroštva.«

»Bil je član alpskega voda, zagotovo najboljši. Zato so ga tudi določili za alpinističnega inštruktorja: vodil je alpinistično šolo za vojaške starešine (plezali so npr. v severni Triglavski steni, s čimer se je rad pohvalil komandir čete), za vojake–padalce iz Niša … Zaradi zavzetosti, uspehov in neigranega tovarištva si je nabral za okoli dva meseca nagradnih dopustov; čuval jih je za hitrejši odhod iz JLA.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

»Ob pogovorih se je vedno doživeto sprehajal najprej po domačih bovških gorah, potem tudi po bolj ali manj oddaljenem gorskem svetu drugod. Nikoli ga niso ta čustva zanesla, da bi pozabil na osnovne prvine varnega gibanja (posrečena kombinacija čustvene vznesenosti in racionalnega razmišljanja). Bil je torej poet in hkrati velik realist. Kadar je šlo za resne stvari, ki se lahko vsakemu zgodijo na turi, je bil kot tovariš in vzgojitelj izredno strog in načelen.«

»Potem pa tisti nesrečni dan, ko nismo hoteli verjeti lastnim ušesom in očem. Žalostna je bila zadnja pot. Koraki so se mešali v tišino in solze. Vse je bilo tiho, še tišje, ko se je oče poslovil od sina. Razjokalo se je tudi nebo. Boris pa tam nad gorami.«

»Včasih, ko vijugam iz Tolmina navzgor po dolini Soče in se bližam Srpenici (v tamkajšnji kemični tovarni je bil zaposlen), proti njegovemu Bovcu, obdanem z vršaci, se mi zgodi, da se nekod prikrade njegov nasmeh. Bil je vraščen v to okolje, bil je nepogrešljiv del vsega tega bovškega sveta.«

»Boris je bil res nekdo, s katerim je bilo čudovito skupaj hoditi po gorah in hvaležna sem za vse tiste trenutke.«


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Je lahko tovrstno srečanje lepo?

Tako kot poznamo različno gorniško doživeto tišino (na primer tišino zgodnjih jutranjih ur, tišino noči, tišino sprehodov po snegu …), poznamo tudi različne lepote. Obstaja lepota, ki je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Lepota, ki se ji nič ne more izogniti.

V lepoti hoje, ko prenehamo uporabljati odvečne besede, ker ne počnemo nič drugega razen da hodimo, zaživi vse okrog nas. Dnevi, namenjeni tovrstni hoji, so lahko intenzivni in dolgi. In zaradi tovrstne tišine hoje se zdi, da živimo dlje, globlje, ker smo si dali dihati, ker smo se poglobili v vsako uro in vsako minuto življenja. Ko se nam mudi, pač počnemo več stvari hkrati, zato je čas tako izrabljen in poln, da poka po šivih kakor natrpan predal, kamor smo brez vsakršnega reda nametali stvari in še več stvari. To je ena od ključnih skrivnosti hoje: počasno približevanje pokrajine nam jo dela vse bolj domačo.

Takšna je tudi navzočnost na tovrstnem srečanju. In takšna je tudi nenavzočnost umrlega prijatelja, ki ga nosimo v sebi ves dan, ki ga prepoznamo v različnih vrstah svetlobe in ki postaja v na novo oblikovanem spominu vse natančneje izklesan, vse bolj dodelan.

In spet vzporednica, na pa mimobežnica: ko hodimo, se nič okrog nas ne premika. Grebeni se približujejo zgolj narahlo, komaj zaznavno, pokrajina pa se ves čas preobraža. Kadar smo na vlaku, dobesedno vidimo, kako se nam gora približuje. Oko zaznava premik hitro, živo, meni, da je vse razumelo, da je vse zajelo. Ko pa hodimo, se v resnici nič ne premika. Navzočnost se počasi naseli v telo, stvari tam daleč pa nenehno in vse bolj vztrajajo v našem telesu.

Tudi Boris.

In kot je zapisal Miha: “Boris bi zanesljivo rekel: dokler nam je usojeno, se s telesom in dušo predajmo goram.”


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !