TURNOGRAJSKI ALJAŽ

Elizabeta Gradnik:
Aljažev stolp/The Aljaž Turret

Jesenice 2015: Gornjesavski muzej, 48 strani, ISBN 978-961-6467-39-1, cena: 5 €

Knjigo sem kupil v Slovenskem planinskem muzeju.

Knjiga, ki je izšla ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa, je mozaični pregled dogajanja v obdobju pred postavitvijo stolpa, od ideje do izvedbe in do današnjega dne, ko živi svoje okroglasto stražarsko življenje.

Zgodba se kronološko naslanja na številne primarne vire, zlasti na originalno arhivsko gradivo in na Aljaževa pričevanja, bodisi zapisana v Planinskem vestniku, bodisi v njegovih župnijskih ali pisateljskih zapisih. Knjiga je bogato ilustrirana s fotografijami iz zbirke Slovenskega planinskega muzeja. Za razgledane poznavalce knjiga ne prinaša nobenih novih spoznanj ali informacij iz na novo odkritih virov, pričevanj. Prav tako ne skuša na novo ovrednotiti Aljaževega gorniškega dela, temveč se drži ustaljenega, preizkušenega, uveljavljenega pogleda, ki spričo časovne oddaljenosti že prehaja v nacionalno mitologijo. Ta Aljaža upravičeno umešča med najpomembnejše narodne buditelje, začetnike slovenskega organiziranega planinstva ter začetnika gorniškega turizma.

Čeprav se knjiga končuje z zapisom, da so se »v letu 2009 razvnele burne polemike o pobudi, naj se stolp prestavi v muzej in se zaradi dotrajanosti nadomesti z repliko« (45), pa nič ne pove o kraji Aljaževega stolpa s strani države leta1999 (Wikipedija pravi, da je »danes v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bohinj«, a po zadnjem stanju ne drži niti ena od navedenih trditev.), prav tako nič ne pove o tem, da je bil Aljaž začetnik sedanje pohodniške industrije ter onesnaževanja slovenskih gora (Aljaž je na primer »popravil« slap Peričnik tako, da je »po sedanji strugi tekel in lepo prosto padal.«).

Avtorica Elizabeta Gradnik, dolgoletna muzejska kustosinja za planinstvo, se je s tem knjižnim projektom tudi poslovila iz muzeja. Na pogovoru v okviru gorniškega večera je razkrila, da sama sploh še nikoli ni bila na Triglavu. Morda ji bo odmik od stvari, ki so ji doslej zapolnjevale službeni čas omogočil, da vendarle stopi do Aljaževega stolpa, »priče viharjem, vojnam, različnim državam in režimom, vzponom in padcem Slovencev, ki že sto dvajset let stoji kot opredmeteni simbol boja za slovensko zemljo in materni jezik, svetinja slovenskega rodoljuba, ponosa in narodove samobitnosti.«(stran 6)

Za pokušino zgolj nekaj drobcev iz knjige:

Aljaž je bil prvič na Triglavu leta 1887 (10) in sprva je Slovenskemu planinskemu društvu očital, »da zanemarjajo Triglav« (15). Ob vzponu je videl borne ostanke nekdanje lesene piramide (iz leta 1822), ki je bila na vrhu postavljena kot triangulacijska točka. Nadomestil jo je kovinski stolp, zelo hitro imenovan Aljažev stolp. Ob blagoslovitvi je v spominsko knjigo v latinskem jeziku napisal: »Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. l. v občo korist.« Duh tega časa, iz katerega izvira reklo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, opisuje namen stolpa, ki je bil »postavljen iz kljubovanja agresivnemu nemškemu nacionalističnemu delovanju v naših gorah.« (40)

Sam v Aljaževem delu prepoznavam tudi veliko in prvenstveno skrb za varnost obiskovalcev Triglava (Eli moje razmišljanje očitno pozna, saj je enega od podpoglavij vprašujoče naslovila Faradayeva kletka?). Natančno branje obstoječih virov nakazuje pri tem nekatere nedoslednosti: »Pri stavbi ne bode strelovoda, ker bi še bolj privlačeval strele, pač pa bodo opozarjali svarilni napisi v različnih jezikih, da ob nevihti ni bivati v stolpu.« (16) Ta navedek naj bi bil iz Planinskega vestnika, 25. maj 1985. Pri letnici gre za napako, pravilna je letnica 1895. Na drugem mestu beremo: »Da bi strela ne delala škode in temeljev ne zrahljala, je kazalo narediti strelovod z bakreno žico (40 m), ki elektriko odvaja in oslabi.« (23)

Ena od simpatičnih zanimivosti, ki se je obdržala še do danes, je »obvestilo (objavljeno leta 1923 v Planinskem vestniku), naj se v kočah uporabljajo ovalni žigi z vijoličasto, v domovih pa četverooglati z rdečo barvo in da se žig na vrhu Triglava od vseh razlikuje in ima rdečo barvo«. (41) K temu je treba dodati, da imajo žigi vrhov trikotno obliko.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !