POLNA MIRA

V torek, 7. marca 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se je z Miro pogovarjal Borut Peršolja.


Mira Ažman. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Tvoj rojstni kraj je Kamnik, tam si hodila tudi v gimnazijo. Kako si se znašla v Domžalah? Si takrat ali kasneje čutila kakšne pregovorne medsosedske napetosti med Kamničani in Domžalci?

Kaj se je najbolj spremenilo v štiridesetih letih tvoje zdravniške službe? Kaj danes ljudje – tudi nemogočega? – pričakujemo od osebne zdravnice?


Sogovornika na predvečer dneva žena. (Fotografija: Lojze Popelar)

Si specialistka šolske medicine, tudi sama mama dveh že odraslih otrok. Česa najbolj primanjkuje sodobnemu osnovnošolcu: dovolj spanja?, urejena prehrana?, razgiban prosti čas? ali vendarle starševska skrb?

Med klasičnimi (gorniškimi) napotki je tudi ta, da naj šolar ne nosi torbe/nahrbtnika, ki je težja od desetine njegove telesne teže. Zakaj? (Boris Mlekuž je napačno nošnjo nahrbtnika slikovito poimenoval kot naritnik.)

Iz osebne izkušnje vem, da nisi sodila med zdravnike, ki podpisujejo največje število receptov. Vedno si skušala izluščiti tudi kaj iz zdravega življenjskega sloga in preizkušene domače lekarne. Se po tvojih opažanjih povečuje delež tistih, ki vse stavimo na kemične sestavine zdravil ali se povečuje tudi zavedanje o preizkušenem tradicionalnem zdravilskem znanju?

Si kdaj komu hribe napisala na recept?


Številno poslušalstvo je imelo kaj slišati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako si ti začela hodit v hribe? Si v začetku imela bolj podporo družine, prijateljev ali društvene druščine?

Nisi pa ravno društveni človek. Zdaj hodiš večinoma v dvoje, z Jetijem. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekla, da si prehodila pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno uživala?

V učbeniku Mentor planinske skupine si zapisala besede Reinholda Stecherja, da je prvo sporočilo gora njihova tišina. Praviš, da so gore šola zdravega življenja. Lahko to pojasniš?


Iskrena v želji pomagati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Mlad človek je dovzetnejši za globoko srečanje z bivanjem, gore imajo pripravljene zanj žlahtnejše opojnosti kot vsakdan: igra senc v jutranjem prebujanju, vzpenjanje po grebenih nad meglenim morjem, sproščen, vesel počitek na vrhu. Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje omame umetnih poživil. Kdaj torej začeti z gorami? Kako vemo, da pretiravamo?

Je tudi med novodobnimi zdravniki, tvojimi kolegicami in kolegi, dosti hribovcev? Spomniva, da je bila v zgodovini slovenskega gorništva kar nekaj zdravnikov, ki so pomembno zaznamovali svoj čas: dr. Tičar, dr. Demšar, dr. Brilej, dr. Vavken, dr. Tomaž Ažman, dr. Matija Horvat in da ne pozabiva dr. Iztoka Tomazina, kamniškega kolega dr. Franceta Malešiča ali našega dr. Matjaža Veselka …

Med mrtvimi gorniki je vsako leto tudi nekaj primerov srčne kapi. Spomnim se, da je na Jermanci pod Kamniškim sedlom tako umrl tudi tvoj oče. Kakšna je bila predhodna očetova zgodba? Kateri so bolezenski znaki – nekako še neodkrite bolezni ali bolezenskega stanja – ki se v gorah morda pokažejo najprej in bi morali biti nanje še posebej pozorni?


Dokler se jih spominjamo, so z nami in med nami. (Fotografija: Lojze Popelar)

Gora je priložnost za srečanje ljudi, tam smo drug z drugim, drug za drugega, gora budi tudi pripravljenost za pomoč. Kdor gre v gore, se ne more ogniti vsaki nevarnosti. Kdo pa to v življenju sploh more? Življenje z nevarnostjo spada k šoli gora – pridobiti si zmožnost in izkustvo. Lani je v gorah umrlo več kot štirideset ljudi oz. približno tretjina toliko, kolikor nas umre na cestah. Kaj opažaš v gorah? Kaj še bi kazalo postoriti glede izboljšanja varnosti v gorah?

Kako pa si se znašla med gorskimi reševalci? Kaj te je pri tem delu najbolj presenečalo in kaj ti je nudilo največ zadovoljstva?

Letos junija bo minilo dvajset let od rutinskega usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev na Okrešlju, ki se je sredi dneva prevesilo v največjo tragedijo gorske reševalne službe v Sloveniji. Kako se spominjaš tistega jutra, kakšno je bilo vzdušje med kolegi in kolegicami?

V nesreči so tragično umrli gorski reševalci Boris Mlekuž, Mitja Brajnik, Rado Markič, Luka Karničar in tvoj zdravniški kolega Jani Kokalj. Iz tistega usodnega delovišča sta se skupaj s posadko helikopterja živa izvlekla vidva z Marjanom Kregarjem. Kako je nesreča zaznamovala, celo spremenila tvoje življenje?

Dr. Iztok Tomazin je v knjigi Tragedija v Turski gori dal poglavju, ki opisuje dogajanje po nesreči, naslov Vihar in megla. Česa smo se naučili po nesreči, kaj je danes, dvajset let kasneje, drugače, če ne bolje?


Ta sezona je sklenjena. Jeseni začnemo z novo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Takrat si bila nominirana za Slovenko leto. Znaš sprejeti pohvalo za svoje delo, znaš pohvaliti tudi druge?

Lani jeseni so bili objavljeni rezultati raziskave, po kateri so Domžale najbolj zdrava slovenska občina. Kako komentiraš to novico? Ima pri tem svoje zasluge tudi domžalsko gorništvo?


Hvala in srečno! (Fotografija: Lojze Popelar)

Imaš zdaj, ko si od začetka leta v pokoju, tudi kakšne nove gorniške cilje?

Jutri bo dan žena. V življenju si skusila praktično vse tradicionalne vloge: od hčere, žene, zaposlene ženske, mame. Kaj ti pomeni jutrišnji praznik?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !