VSI LJUDJE SMO LEPI

POGOVOR S SRDJANOM ŽIVULOVIĆEM, FOTOREPORTERJEM IN PREJEMNIKOM PULITZERJEVE NAGRADE

(Pogovor, ki je objavljen v današnjem Slamniku, objavljam nelektoriran in neskrajšan. Z Bobom sva se sicer pogovarjala že lani konec avgusta.)

Lansko Pulitzerjevo nagrado za fotografijo so si razdelili fotografi New York Timesa in medijske agencije Reuters za fotografije o evropski begunski krizi. Med nagrajenci, ki so 13. oktobra lani v New Yorku prejeli to ugledno nagrado, je tudi slovenski (in domžalski) fotograf Srdjan Živulović (1959). Njegov življenjski moto je »nič ni nemogoče«, zato tudi njegova poklicna zgodba govori o človeku, ki je videl Življenje.


Srdjan Živulović. (Fotografija: BOBO)

***

Kaj te veže na Domžale?
V bistvu vse. Od mojega otroštva, staršev, prvih ljubezni, do domžalskih koncev, v katerih sem se oblikoval. Spomnim se Jarčeve pekarne s prestami v križišču, pa upravne stavbe Tokove usnjarne, kjer sva stanovala z mamo. Spomnim se družine Mihajlovih s katero smo stanovali na zdajšnji Cankarjevi ulici v Domžalah. Zatem sem živel v Izoli, v Zaječarju v Srbiji, pa v Šmartnem pri Litiji, Tržiču, potem pa sem se spet vrnil v Domžale, na Bistriško cesto, od koder sem odšel šele, ko sem si ustvaril družino.

Si v srednjo šolo hodil v Domžalah?
Ne, hodil sem na fotografsko šolo v Ljubljani. Ta konec Domžal, okrog Šlandrove šole, je bil takrat precej poseben. Tam je bil še mlin, popoldneve smo preživeli ob Mlinščici in pod nebom, uganjali smo različne lumparije, se družili s prijatelji in zaradi vsega tega so Domžale še danes moje domače mesto. Tam sem bil narejen, tam sem zrastel in v veliki meri postal to, kar sem.

Na tvojih letošnjih razstavah sem med obiskovalci videl kar nekaj Domžalcev …
Ja, seveda … Kolikor se le da, ohranjam te vezi, ki so me sooblikovale. Zdaj nisem več vsak dan v Domžalah, zato sem še posebej vesel vsakogar, ki pride in se pozdravimo ter spomnimo lepih reči. Te domžalske zgodbe (slamnikarstvo, tovarne …) se mi danes zdijo fine, žal pa mi je, da sem jih kot otrok podoživljal premalo intenzivno.

S tem imamo težave, kar vsi. Kdaj si na primer ti prišel do točke, da te je začelo zanimati, kot praviš, življenje za nazaj?
Enkrat po štiridesetem letu, nič prej. Prej je bilo seveda vse na juriš, posel, služba, dom, služba, posel, dom (smeh) … Pri rosnih petindvajsetih, šestindvajsetih, sem spoznal življenjsko sopotnico Uršo in sem se odselil od doma. Bilo je še nekaj selitev, dokler se nismo ustalili v Studenčicah pri Medvodah, kjer živim z družino. Upam, da bomo tu pustili svojo sled in svoje korenine.

V Domžalah si okusil tudi alpinizem.
S takratno srednješolsko ljubeznijo in njeno veroučno skupino smo šli prvič na Triglav. Bil sem dolgolasec, kadil sem in po ustaljenih manirah nisem sodil v to družbo. V tistem meglenem vremenu, na poti iz Vrat čez Prag, sem spoznal tudi Johana (Janez Jeglič) in skupino čudovitih ljudi, s katerimi smo se potem veliko družili. Ko sem se vrnil iz vojske, pa mi je bivša punca rekla, naj grem plezat. Tako sem najprej preplezal strme lesene stopnice in balkon na Krakovski cesti v Domžalah, kjer je takrat imelo prostore planinsko društvo in se znašel v alpinistični šoli. Moj mentor je bil Slavc Šikonja, ki je bil veliki Mojster alpinizma. Kaj vse me je naučil … Včasih sem več plezal dol (po kline pod steno), kot pa gor po steni (smeh). Bilo je veliko robatega humorja in nasploh lahko rečem, da smo se v tem obdobju imeli luštno.


Bobo z nagrajeno fotografijo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšen vrhunski alpinizem pa to ni bil?
Mene je plezanje zanimalo zato, ker sem vedel, da bom kot fotograf znal uporabiti to znanje, te veščine. Iz istega razloga sem šel opraviti tudi potapljaški izpit. Seveda nisem nikoli prav besno plezal ali se potapljal, sem se pa znal navezati, znal sem se – ob iskanju najboljšega gledišča – zriniti kam, kamor se drugi niso. In takrat sem spoznal vrsto ljudi (na primer alpinista in fotografa Staneta Klemenca), ki so močno vplivali na moje življenje.

Ko si šel na srednjo fotografsko šolo: si šel tja s končnim ciljem, da boš dejansko poklicni fotograf ali pa si še taval in iskal svoje poklicno poslanstvo?
Najprej sem šel na srednjo elektro šolo, ker sem hotel biti elektronik, vendar nisem naredil sprejemnih izpitov in sem pristal na jakem toku. Hitro sem spoznal, da urejanje elektro napeljav po hišah ni zame, zato sem pol leta delal v usnjarni v Šmartnem. Doma smo se pogovarjali, česa naj se lotim in mama mi je ves čas prigovarjala, naj si najdem delo z ljudmi. Foter mi je pri trinajstih letih kupil fotoaparat, ki sem ga kar dobro obvladal. In ko sem predlagal, da bi šel na fotografsko šolo, se je mama takoj strinjala.

Si se videl bolj kot studijski fotograf ala domžalski Majhenič ali bolj kot …
Takoj sem vedel, da bom letal okrog s fotoaparatom. V šoli je bila moja učiteljica Vladka Kobalova, ki mi je na široko odprla vrata znanja in me nenehno vzpodbujala. Takrat na šoli še ni bilo zdajšnjih filozofskih razprav o fotografiji, smo pa pilili tehniko, temnico, razvijanje … Vse smo delali, od umetniške fotografije do fotoreporterstva in voajerizma, ki je danes samostojna veja fotografske obrti. Doma so me podpirali, kupovali so mi revije, hodil sem na razstave, vse me je zanimalo in vse me je pritegnilo do te mere, da sem moral poizkusiti tudi sam. Dokler nisem poizkusil, nisem odnehal.

Kako si se znašel pri časopisu Delo in pri fotografskem mojstru Jocu Žnidaršiču?
(smeh) Začetki z Delom segajo v leto 1975. Bilo je poleti, po koncu prvega letnika, moral sem opraviti obvezno štirinajstdnevno prakso in delati na Delu je bila moja velika želja. Ob sedmih zjutraj sem bil na Tomšičevi v Ljubljani, kjer je imel sedež foto oddelek. Vratar me je spustil noter, ni pa povedal, da je oddelek še zaprt in da ljudje pridejo šele ob pol devetih. In sem sedel na kupu starih časopisov in čakal, da pridejo. In ko sem stopil noter v tisti prostor s štirimi velikimi mizami, s tremi temnicami, z vso fotoateljejsko ropotijo in z vsemi fotografijami, sem vedel: to je to! In od takrat se nisem mogel odlepiti od tam. In še danes je Delo moj, ves čas ga nosim nekje v srcu in če bi mi nekdo rekel, a prideš delat za Delo, bi mu odgovoril: takoj!

Prvi posnet fotografski film, ki sem ga dobil v roke, mi je dal Delov fotograf Marjan Zaplatil. Šlo je za posnetke avtomobilov in detajlov za Avtomoto revijo. Jaz sem film razvil, v rekordnem času sem razvil tudi fotografije in z občutkom najboljšega na svetu dostavil narejeno na urednikovo mizo. Fotografije je vzel v roke Masa (Joco Žnidaršič) in že se je zaslišalo: »Smrkavec, pridi sem! Kaj je to? Kaj je to! Vse črno, to moraš malo podekati, malo to, malo uno, ajde, dajmo še enkrat!« Fotke je raztrgal, zaprl sem se v temnico in šele čez nekaj ur sem ponovno, ves pohleven, prišel ven … Tak je bil moj prvi dan.

Kdaj si naredil prvo fotografijo za Delo?
Od prvega dne sem ponižno prosil, če smem fotografirati. Prvo leto sem potem ves čas delal v temnici, razvijal filme in pospravljal in se – kolikor so me pripustili zraven – pogovarjal. Tudi drugo leto sem ob vsaki priliki prosil, da bi šel kakšno, vsaj eno sličico narediti. Ampak je bilo težko, je bilo težko, je bilo težko (smeh) … Potem sem postal dežuren za vikende, napisal sem kakšen podnapis k fotografiji, predvsem pa urejal fototeko. Potem pa se – končno! –komu od fotoreporterjev ni ljubilo iti kam po dežju v soboto zvečer in je rekel, lej, ti imaš kolo, pa pojdi naredit. Pa sem šel. In sem bil vesel, kaj vesel, bil sem najsrečnejši človek na svetu!

Joco Žnidaršič je človek, ki me je naučil zelo veliko. Naučil me je osnov tega lepega poklica, pokazal mi je, da moraš biti ponižen, da moraš počakati na pravi trenutek, da se moraš znati postaviti na prizorišču, da se moraš znati postaviti tudi zase in za svojo fotografsko zgodbo. Vendar je pri vsem treba imeti pravo mero. Ampak ne na način, jaz sem najboljši, jaz imam najboljšo fotografsko opremo in se bo vse zgodilo kar samo od sebe! Ne: naučil me je, da se je treba za vsako, ampak prav za vsako, fotografijo potruditi!

Kaj se je od takrat spremenilo – ne samo na Delu, tudi sicer v reportažni fotografiji?
Zelo pomembna je moč urednika. Ta je do neke mere v časopisih splahnela, saj je najlažje dati v časopis celostransko reklamo ali oglas, kot pa letati okrog za odlično fotografijo. Lahko pa rečem, da smo danes fotografi krasni, da imamo zelo dobre fotografe, da smo razmišljujoči, da se trudimo, da bi res naredili dobro fotografijo. Na drugi strani pa je težko, ker naklada časopisom in revijam nenehno pada. Časopis Delo je z novim lastnikom dalo na naslovnici spet večjo težo fotografiji, a je to naredil odločno prepozno. Prepozno!

Nekje sem zasledil podatek, da ima nemški časopis Die Zeit fotografijo na 35 % časopisne površine.
Popolnoma jasno je, da fotografija velikodušno zapolnjuje časopisni prostor. Zato bi fotoreporterji morali preživeti, tudi v finančnem smislu, vendar to mnogim ne uspeva. Mislim, da je trenutni model napačen. Treba bo vzpostaviti nek model, ki ga zaenkrat še ne vidim na obzorju … Profesionalni fotoreporterji, v današnjem hitrem času, ne moremo več biti prvi pri naključnih dogodkih – nesrečah, nenadnih lepotah narave … Smo lahko vedno samo drugi. Zakaj? Ker ima vsakdo od nas – in od tam naključno navzočih – svoj telefon, ki omogoča fotografiranje. Seveda pa se takoj postavi ključno vprašanje verodostojnosti. Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …

Sem pa še vedno velik optimist in sem prepričan, da se bo vse izkristaliziralo, saj tudi videoprodukcija ni zatrla filma! Seveda pa bodo ekstremi vedno večji: odločilne fotografije bodo nastajale s preprostimi napravami, na drugi strani pa se bodo posamezniki vedno znova vračali k starim fotografskim tehnikam. Kdo bo zdaj določil, kaj je prav in kaj je narobe? Vsak človek, ki gleda fotografijo, se mora sam odločiti. A je to to, ali ni to to, ali mu paše ali mu ne paše.

Z mlajšima vrhunskima fotografoma Manco Juvan in Urošem Abramom smo imeli debato o tem, da ljudje premalo časa gledajo fotografije, da nam pogled prehitro uhaja s podobe na podobo … Jaz naredim fotografijo, jo ne popravim, ker bi to uničilo mojo kariero, jo postavim na splet in od tega trenutka dalje nimam več nadzora, kaj kdo počne z mojo fotografijo. Nekdo jo objavi brez moje vednosti, drugi jo vstavi v nek kolaž fotografij, nekdo tretji jo postavi v popolnoma nov vsebinski, reportažni kontekst … Zato jaz nisem umetnik, sem samo verodostojni pričevalec, ki ve, kaj sem naredil. Zato vedno in povsod povem, da delam najprej zase, šele potem pa tudi za druge.

Ko si začel kot časopisni fotoreporter – kdaj ste imeli deadline, do kdaj ste morali oddati fotografije?
Na Delu je bil prvi rok za oddajo ob sedmih zvečer, naslednji ob devetih in zadnji ob pol enajstih zvečer.

Danes pa moraš fotografijo oddati takoj po dogodku …
Ne! Ne po dogodku, temveč TAKOJ med dogodkom! (smeh)

Te ta hitrost bega? Ti je hitrost kaj vzela?
Jaz uživam v hitrosti. Veš zakaj? Ko sem lani fotografiral begunce, sem fotografije neprestano pošiljal na Reuters direktno s fotoaparata. Jaz posnetih fotografij nisem gledal na računalniku, na velikem ekranu. Vsako fotografijo sem videl v glavi in ko sem jo pogledal če je ostra ali ne, sem jo stisnil in poslal. Fotografija je šla neposredno v Berlin in urednik na drugi strani je točno vedel, kje stojim, kje se gibam. Vsaki dve minuti sem na svojem telefonu določal GPS pozicijo, da me je urednik z WhatsAppom videl, kje sem. Vedel je, da delam begunce, videl je fotografijo, jo podpisal in jo objavil na naročniškem strežniku. To se pravi: od takrat, ko sem naredil fotografijo do takrat, ko je bila na voljo komurkoli, je minilo dve minuti. Maksimalno! Tak način dela mi je všeč, ker nisem po nepotrebnem vznemirjen, ker se mi ni treba usesti za računalnik, stalno pregledovati ves material in ves čas biti pod nekim časovnim pritiskom … Jaz sem svoje naredil in tako je bilo tudi v primeru nagrajene fotografije, ki je nastala 20. oktobra 2015 na Rigoncah. Jaz te fotografije dva dni sploh nisem odprl na računalniku. Sploh nisem vedel, da obstaja … (smeh)

(Preberem mu te besede: »Za presunljive fotografije, ki, vsaka s svojim glasom, spremljajo migracije beguncev stotine kilometrov daleč, prek negotovih meja in neznanemu cilju naproti.« (iz obrazložitve Pulitzerjeve nagrade))

A imaš v glavi tako rekoč vse posnetke, ki si jih doslej naredil?
Praktično ja. Svojo fotografijo bom spoznal tudi po n-letih. Točno vem, to je moja fotografija.

Sploh lahko brišeš ta spomin v glavi?
Ne, spomin ostaja. Jaz gledam dnevno 500 do 1.000 fotografij. Ob tem se učim, vidim, kaj delajo drugi, kako razmišljajo … Tehnično je seveda enostavno narediti dobro fotko. Zato velikokrat rečem mladim: poglej si fotko in če ti je všeč, jo poskušaj narediti na novo. Točno tako, isto! In ponavadi ob tem nastopijo ustvarjalne težave … (smeh)

Si fotoreporter, direktor in lastnik Foto agencije Bobo, delaš za tuje agencije. Koliko fotografij Reuters dnevno ponudi v odkup svojim naročnikom?
Od 2.500 do 3.000, tam nekje. V času olimpijskih iger seveda še precej več.

***
V Galeriji AS (Dunajska 63, Ljubljana) je bila do 1. 12. 2016 na ogled razstava fotografij Srdjana Živulovića z naslovom Nedokončana zgodba. Na razstavi je bilo prikazanih 18 fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, vsa povezana s problematiko begunstva. Prva in druga serija, ki sta bili predstavljeni v črno-beli fotografiji, segata v obdobje od leta 1991 do leta 1994. Tretja serija je obsegala barvne fotografije in prikazuje begunce, ki so Slovenijo prečkali na poti v druge članice Evropske unije. Iz te serije je bila tudi nagrajena fotografija, posneta 20. oktobra 2015.

***

Govorila sva o verodostojnosti. Kaj danes pričakuješ od sebe in svojih fotografov, kaj jim rečeš, kaj se sme narediti s fotografijo v postprodukciji? Da še zmeraj ohrani to, kar imenuješ verodostojnost? Da ostane resnična fotografija.
Te meje se ne da nikoli določiti. Če pogledamo znamenite fotografije skakalca čez vodo, ki jih je naredil uveljavljeni fotograf Henri Cartier-Bresson. Kaj vse je takrat naredil na fotografiji v temnici! Vsi, ki delamo s Photoshopom, smo pravzaprav amaterji (smeh) … Kar se mene tiče, je dovoljeno malenkostno popraviti kontrast ter svetlobo in porezati fotografijo v najmanjši možni meri. In to je vse, kar je sprejemljivo!

Je pa legitimno tudi vse drugo. Vsak lahko dela s svojo fotografijo kar hoče, v želji, da bi bila še lepša.

Naj povem primer slavnega ameriškega fotografa Steva McCurryja. Leta 1991 je bil v Sloveniji in poznavalci se bodo spomnili njegove fotografije cerkve svetega Primoža in Felicijana na Jamnikih s polno luno v ozadju. Povedal sem mu, da tak posnetek v naravi ni mogoč. Morda bi se dalo fotko narediti z objektivom s 1200 ali 1500 mm, vendar je okolica takšna, da tovrstnega objektiva ni kam postaviti. Takrat sem ob tovrstnem gledanju njegove fotografije ostal osamljen …

Misliš, da bi morali mi, kot gledalci, ob objavi imeti več informacij o posamezni fotografiji?
(Dolg vzdihljaj.) To je spet težko. Seveda bi se moral novinarski in fotoreporterski poklic nekako očistiti in utrditi. Vendar je to proces, ki ga moramo mi opraviti znotraj ceha. To pa je seveda nemogoče povedati lastnikom medijev in kapitalu. Fotoreporterji smo kamenček v tem kolesju. Nenehno spraševanje, kdo je kje bil, na čigavi strani, kaj je delal, za koga je delal in tako naprej … Ne vem, no … Čas v katerem živimo je, kakršen je. Ampak, treba se je boriti in se zavedati, da smo samo pričevalci. Seveda lahko učim ljudi, zlasti mlade, kaj je kakovostna fotografija, ampak to ni prvenstveno moje delo.

Otroke v šoli naučimo pisati in brati, ne naučimo pa jih gledati fotografije …
Ja, veliko resnice je v tem in to mi daje misliti.

Dan po odprtju razstave v Kresiji ti je Mladinin fotoreporter Borut Kranjc nekoliko ganjeno dejal, da občuduje tvoj odnos do ljudi. Ne bom nadaljeval v tej smeri, ampak te za konec sprašujem, kdo v tvoji družini je najbolj fotogeničen?
(Krohot.) Zame so vsi lepi. OK, moji so pač taki kot so, ampak vsi ljudje na tem svetu so lepi, znajo biti lepi. Znajo biti lepi tudi na fotografiji. Znajo biti edinstveni. Zato imam najraje ljudi, ki mi rečejo: »Ne me slikat, jaz na nobeni fotografiji nisem v redu.« Take imam najrajši. To je zame največji izziv. Ki ga strem z največjim užitkom (smeh).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !