ODRSKA KATARINA

V torek, 7. februarja 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.


Katarina Stegnar. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Izjemen nabor vaših vlog daje potrditev temu, da poglobljeno raziskujete in odpirate različne teme, razčlenjujete njihova ozadja, rezultat pa so avtorske gledališke zgodbe z izrazito osebno noto in kritičnim stališčem. Bi do gorniške/alpinistične teme, kot je zgodba Pavle Jesih, prišli – enkrat v prihodnje – tudi sami?

Dramsko besedilo je ustvaril dr. Andrej E. Skubic, prevajalec, dramatik in romanopisec. Pavlin soplezalec Joža Čop je menda rekel: »Z nikomer drugim ne bi šel sem plezat«. Skubic je v enem pogovoru dejal: pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Ste že pred to predstavo brali gorniško literaturo? Katero?

Vem, da režiser Matjaž Pograjc sodi vsaj med plezalce, če že ne med alpiniste. »Sam vidim plezarijo kot krohotanje bedastemu svetu v obraz in ne kot umiranje na obroke s prevelikimi obrestmi.« (Planinski vestnik 12, 2013, stran 13) Kaj vas pritegne ob plezanju? Zakaj se nam včasih zdi, da je mehkoba plezalnih gibov – gravitaciji navkljub – izjemno graciozna, nekaj kar presega športnost?

Kako ste sodelovali z režiserjem v tej predstavi, ki ste jo označili kot »spoj vizualnega, fizičnega in sijajne vsebine« (Delo, 19. 2. 2016)? Kaj se vam zdi, katere plezalske prvine zaznamujejo njegov – Pograjčev – odnos do gora?


Izpraševalec in gostitelj Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinizem poteka stran od oči javnosti. Problem za scenarista in režiserja nastane – če si izposodim besede Franceta Zupana – »tisti hip, ko je treba vse strahove, dvome, boje s samim seboj in tekmeci, poraze in zmage dovolj prepričljivo in dramatično pokazati na odru«. Kako ste se z vsem tem soočili celotna ekipa in vi osebno?

Pavla Jesih je bila ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbene pregrade. Kako ste začeli živeti Pavlo, kako ste jo doživljali med študijem predstave, kaj vam je od njene vloge ostalo danes?

»Kar zadeva pripravo predstave, si težko predstavljam, da bi delala v skupini, v kateri ne bi mogla povedati, kaj si mislim, ali dajati svojih predlogov, da bi bila torej odrinjena od kreativnega procesa in samo poustvarjalka.« (Delo, 19. 2. 2016) Bi v predstavi Pavla nad prepadom še kje (in če kje, kje?) dali še več sebe, več svojega pogleda?

»Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.« (Gledališki list) Bi bila Pavla ista, če bi se izoblikovala ob prostočasnih izkušnjah v morju ali »zgolj« mehki gozdnati pokrajini? Kaj predvsem določa naše značaje – zmage ali porazi?

V obrazložitvi vaše nagrade Prešernovega sklada preberemo: »Vztrajno disciplino izkazuje v odnosu do telesa kot svojega izraznega orodja.« Vem, da ta obrazložitev obsega široko pojmovno polje tega odnosa, zato me zanima predvsem trening, kot urjenje telesa za napore. Kako ohranjate, vzdržujete kondicijo? Ste imeli radi šolsko telovadbo?

Čeprav se sliši zelo klišejsko, vas zanima (tudi) ženska moč. Ob tem, da »še vedno vlada potreba po mladosti, lepoti, po erotiki« (Delo, 19. 2. 2016), kje so današnje prve bojne črte? Česa se sploh še nismo dotaknili, na katerih področjih (zdravstvo, izobraževanje?) ogenj že zamira?


Sogovornika na predvečer kulturnega praznika. (Fotografija: Lojze Popelar)

Poznate dogajanje po vzponu, ko se nekdanji Centralni, Osrednji steber severne stene Triglava poimenuje kot Čopov steber? »V steni ni bilo drame, ta se je za nesrečno Pavlo šele začela«, je leta 1995 napisal Jože Štolcer, očividec reševanja iz leta 1945 po uspešnem vzponu z Jožo Čopom, ki je potrdil, da je Pavla izplezala sama. Gre samo za moško »vztrajnost« ali neznosno skeptičnost?

Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji je uresničila. Povprašal sem nekaj vrhunskih alpinistk in alpinistov, kako je s (pre)imenovanjem Čopovega stebra …

»O, vzemi drugo si ime! Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi jo rožo ne imenovali.« (Julia Romeu, drugi prizor v Caploetovem vrtu.)

Pavla Jesih je bila vsekakor vrhunska alpinistka, preplezala je čez dvajset prvenstvenih smeri in veliko različnih ponovitev. V gorniških vrstah je bilo po predstavi zaslediti kritike, da odvzem premoženja ni imel nobenega vpliva na njen alpinizem in je v predstavi ta del izpostavljen zaradi politike in všečnosti biti žrtev povojnega režima. Bi predstava lahko živela tudi brez uprizoritve tega njenega dela življenja?

Zdi se, da povojno dogajanje odseva vse, kar je lastno človekovi naravi. Pograjc je v pogovoru za Planinski vestnik povedal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Da govori o ednini in ne o množini. Pa vendar smo skupnost. Bolj skupnost posamezniki v skupnosti?


Gledališko ustvarjalne roke. (Fotografija: Lojze Popelar)

Alpinistične zgodbe se ne znajdejo pogosto na odru (tak je na primer Jančarjev Klementov padec leta 1988 v MGL). Kako na oder postaviti gore, ki so ves čas na odru? Vas zanima – ob zavedanju razkoraka med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba – kaj gledalci želimo, pričakujemo, celo zahtevamo videti na odru?

Je tudi vas kdaj obšla misel, da boste, ko bo konec tega priganjanja in delovne morije, postali oskrbnica planinske koče? Te so ob koncu tedna natrpane z ljudmi, Pavla (delala je v koči na Vršiču in na Kredarici) pa je bežala in na koncu tudi zbežala pred ljudmi. Kako si razlagate to njeno dvojnost?

Si hitro zapomnite gledališko besedilo? Potrebujete pri igri veliko natančnega, vizualnega spomina? Pa pot, okolico – v vsakdanjem življenju, na potovanju – orientacijsko hitro osvojite? So vam vaje – zlasti treningi plezanja – za predstavo Pavla nad prepadom izostrile ta občutek?

Kakšna je sicer vaša zgodba z gorami, morda celo vaša gorniška pot? Ste se imeli priložnost z gorami srečati v družini, v šoli, v planinskem društvu? Kdo so vaša gorniška druščina? Vas zanima vzpon na Triglav?


Odločna, jasna in izjemno zanimiva v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

V medijih zasledimo predalčkasto oznako, da ste odločni. Najdete mehkobo svoje duše v letnih časih, rožah, lepem razgledu? Kaj vam pomeni narava? Ima tudi mesto v vašem družinskem doživljanju in druženju? Kateri konci Slovenije so vam najbližji?

So za vas gore lepe? V gledališkem listu je objavljena fotografija Pavle na snežišču nad robom (prepadom) severne stene Triglava. Vas ob tem prevzame nelagodje, morda celo strah? Kaj občudujete pri ljudeh, ki hodimo, plezamo, smučamo v gorah?

Predstavljam si, da ko igrate določeno vlogo, verjetno pride do novih spoznanj – ki ostanejo v igri. In ko se igralec/igralka vrne v življenje, je vse še zmeraj isto. Imam prav?

Kje je zdaj znamenita črna avba z lanske osrednje Prešernove proslave? Bi lahko šla v Slovenski planinski muzej? Tudi Pavli v spomin?


Katarina Stegnar in Borut Peršolja. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !