KLEMENTOVA OSOJNA SENCA

V sredo, 2. novembra 2016, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tomom Virkom z naslovom Jug ali sever (štiriinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 231 KB)


Tomo Virk. (Fotografija: Alojz Popelar)

Tomo Virk (1960) z Velikega vrha pri Litiji, doktor znanosti (1996), literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec, pisatelj in alpinist. Poročen, oče treh otrok, zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino svetovne književnosti, zgodovino moderne slovenske književnosti, primerjalno književnostjo, literarno teorijo, postmodernizmom ter teorijo pripovedništva in romana. Pleza od leta 1985, opravil je več kot 500 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Avtor ali soavtor več kot dvajsetih strokovnih ter esejističnih del (Kratka zgodovina večnosti (1993), Ujetniki bolečine (1995), Izleti čez mejo (2008), Vebrov učenec (2015)), avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov, urednik revije Literatura (1993–1996). Prejel je nagrado Marjana Rožanca (1993), nagrado zlata ptica (1994) in zlati znak ZRC SAZU (2000).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Temeljit in natančen raziskovalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

In še vprašanja:

Začniva pri koncu, pri rezultatu, vplivu Juga na sedanjo zavest gorniške javnosti: imamo njegov – Jugov steber v Triglavu, Jugove stene v dolini Glinščice, Jugovo grapo (Dovški križ), Dom dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m), spominsko ploščo v steni Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) v Bariločah v Argentini … Katero njegovo delo, zasluge, so ga visoko umestile v slovensko gorništvo?

Kot sva zastavila v naslovu tega večera (Jug ali sever?), se zdi, da je za Klementa Juga značilna dvojnost (k njej se bova še vrnila). Eden od teh parov sta filozofija in alpinizem. Lahko prosim podaš nekakšen enciklopedičen opis Juga v vsaki od teh dveh dejavnosti – jasno, nekritično, iz obdobja pred tvojo odlično knjigo (spomladi leta 2014)?

Jug gora ni poznal do leta 1921 (rojen 1898). Zanje ga je navdušil prijatelj Jelinčič, ki mu je doživeto opisal svoj vzpon na Triglav. Tudi za filozofijo (sprva je razmišljal o študiju diplomacije, pa biologije) se je dokončno navdušil šele, ko je poslušal seminarje dr. Vebra. Če bi sklepali zgolj po tem, bi mislili, da je bil vodljiv, da je uspešno živel v odnosu učenec–učitelj. Ali to drži?

Veber je v svojih filozofskih pogledih odgovarjal na ujetost duha po prvi svetovni vojni (bivanjska, moralna izpraznjenost, materializem …). Zdelo se je, da tradicionalne moralne vrednote nimajo več smisla. Če bi skušali ujeti takratnega duha v gorniških vrstah, kako bi opisal dogajanje v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala?

Njegovi osebni dnevniki ga razkrivajo kot mladeniča, ki je nezadovoljen s svetom. Kot izhod iz zagate se mu kaže sledenje trdemu znanstvenemu delu. Vendar pogosto privre na dan njegova mehka, lirična duša, njegova hitro menjajoča se razpoloženja … Kaj mu je v tej luči pomenila svoboda, še posebej svoboda gora?


Domžalca v pogovoru. (Fotografija: Alojz Popelar)

Skozi znanstveni pogled na svet se je hitro nalezel možnosti vzgajanja. Ne samo vzgajanja sebe (hote se je odrekel celo smehu!), temveč celotne nacije. (»Masi je treba vsiliti, kar naj jo dvigne, sama ni stanu, da bi si kulture poiskala, saj je ne pozna.«). Pri tem pa prideva do volje, kot posebnega Jugovega imperativa, nujnosti. Voljo bi in jo je krepil z zahajanjem v hribe. Gorništvo se mu je zdela idealna dejavnost za krepitev volje. (»Znak trdnega značaja ni trma in ponos, namreč neomajna volja za vršitev dolžnosti v vsakem pogledu.«)

Ob tem mogoče povejva, da znano reklo »Kjer je volja, tam je pot.« ni Jugovo, temveč sta ga zapisala (prva) angleška alpinista Hudson in Kennedy.

Kakšne so tvoje osebne, družinske izkušnje z gorništvom? Kako si ti začel hoditi v hribe? (Tomo Česen se te spomni s smuških treningov z ledenika pod Skuto.) Kaj so tebi in tvojim otrokom (Žiga in Anže sta hodila z mano v hribe) dale gore?

Jug je – v samo treh letih aktivnega alpinističnega delovanja (umrl 11. avgusta 1924) – prinesel nov veter, ki ga poenostavljeno lahko označimo kot: plezati čim težje smeri. Jug se je uprl tudi TK Skali, ki se je v določenem obdobju zavzela za omejitev oz. prepoved plezanja najtežjih smeri. Katere zunanje okoliščine in katere njegove osebnostne lastnosti so ga lahko v takratnem času naredile za – alpinističnega ideologa?

Jug je za skalaški emblem ponudil svoj predlog: »V sredi strme stene leži mrtev turist; mrtev je, padel je raz visoko peč, obraz pa mu je obrnjen proti zahajajočemu soncu.« Herojsko izpostavljanje smrtni nevarnosti je tudi leta kasneje našlo posnemovalce.

Zelo razočaran pa je bil nad vsakršno pasivnostjo, tudi v luči Cankarjeve zavezanosti narodu. Ali ni to nekaj, kar je izjemno aktualno tudi danes (aktivno državljanstvo, pasivnost mladih …)?


Kritičen, a spoštljiv. (Fotografija: Alojz Popelar)

Jug, kakršnega lahko – ob branju njegovih spisov – začutimo v gorah, je po tvojih besedah mil, celo zadovoljen. Zanj je dogajanje v gorah pomenilo polno življenje. Kateri od sicer številnih motivov obiskovalcev gora se mu je zdel najpomembnejši? (»Turistika je tista, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave, to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistike le več ali manj približujejo in pridružujejo.« (Klement Jug, O smotru alpinizma))

Ob tem je začel razvijati filozofijo alpinizma. (»Bistvo je vzgojiti človeka silne volje, ki bo znal premagovati vse težave.«) Argumentirano praviš, da je njegova gorniška filozofija »ne čisto neproblematična«. Kaj od tistega, kar je »iznašel« Jug prepoznavaš v sedanjem, množičnem plezanju in kaj v sodobnem (slovenskem?) vrhunskem alpinizmu?

Joža Čop ga je opisal: »Sodili smo, da je čudak,, toda istočasno smo ga spoštovali.« Če bi Juga umestili v mednarodni gorniški kontekst: bi bil zamudnik ali tisti, ki je oral alpinistično ledino?

V obeh dejavnosti velja – ali pa je do tvoje kritične izdaje veljal – za vrhunskega, legendarnega, celo mitološkega. Mislim, da si v enem od pogovoru dejal, da ni bil nadarjen za filozofijo. Pa za plezanje? Kakšen je bil njegov »dejanski« alpinistični domet?

Iz obsežnega, ohranjenega dopisovanja je razvidno, da je bral dela s področja psihologije množic, knjige o vojni, vodenju ljudi, spomine vojskovodij … Jug je v nasprotju s tem, kar je učil, dobro občutil gore, gibanje v gorah. Pri njegovem pisanju bralec in bralka – nekako prvič v slovenski gorniški literaturi – občutita napore, vzbujeno spoštovanje … Zato praviš, da je postal začetnik novega gorniškega žanra?

Klementov padec Draga Jančarja je bil napisan posebej za Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil v sezoni 1987/88 tudi uprizorjen (režiser Janez Pipan, glavna vloga Janez Škof). Jančarjeva podoba Klementa Juga je podoba človeka, ki neprestano vznemirja in obsoja ljudi okoli sebe, ne prenaša sebičnežev in užitkarjev, kritizira vsakogar, ki ne sledi njegovim ekstremnim etičnim merilom. Celotno njegovo življenje se zdi, kot da je živel tako, da je želel svoje filozofske izsledke preizkusiti na lastni koži …


Dobra ura pogovora. Snovi za razmišljanje pa za … koliko? (Fotografija: Alojz Popelar)

Poznaš Častni kodeks slovenskih planincev? Je kaj od Juga dejansko prešlo v kodeks? (»Pravi planinec z zadoščenjem izpostavi svoje lastno življenje, da reši življenje tovarišu.«)

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.«

»Samota je globokim dušam potreba.«

Veliko si plezal z Iztokom Tomazinom. Kako sta se našla?

Skrivnostno notranjo silo, ki jo je Klement Jug imenoval »dejavna etika«, si opisal kot strukturo hrepenenja, ki jo zaznamuje tisti nostalgični, globoko žalostni in hkrati lepi sentiment, kot ga srečamo samo še v ljubezni. Praviš: »Prav hrepenenjska žalost nedosegljivega cilja ljubezni je namreč tisto globoko občutje, v katerem se skriva srž religiozne razsežnosti alpinizma.« Bi po dvajsetih letih kaj dodal k temu opisu?

Zapisal si, da je »v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.« Tuma je njegovo samost vrednotil zelo visoko: »Ako je hodil dr. Jug sam, torej nosil sam svojo nevarnost, pa stoji etično višje od dr. Kugyja, ker je le-ta izpostavljal ne le svoje, ampak tudi življenje vodnikov … (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma)

Si v njegovem delu našel tudi kakšne nastavke varovanja gorske narave, sedanje sonaravnosti, trajnosti v gorah?

Kako razumeti – v današnje vzgojne namene – njegovo nesrečo v Triglavski steni? (»Lepo je, če more človek docela sam svobodno odločati o svoji turi; na nikogar se ni treba ozirati, ni ti treba po nepotrebnem počivati in jesti; in če se ubiješ, si vsaj brez odgovornosti.« (Na Jalovec))

Tvoja kritična izdaja opozarja na številne nedoslednosti: med tistim, kar je Jug pisal in govoril, pa v resnici živel in delal in med tistim, kar je presejanega ostalo na mitološkem podstavku. Kje so te razlike največje, najbolj opazne?


Spraševalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Z obsežno knjižno izdajo pa ne ohranjaš samo visoke ravni znanstvenega in strokovnega pristopa, temveč tudi opazno raven spoštovanja. Namesto lepega naslova Vebrov učenec bi lahko v tem, (medijske) pozornosti željnem svetu, uporabil na primer Nov Klementov padec … Zakaj si Jug – tvojim ugotovitvam navkljub – vendarle zasluži spoštovanje?

V letos izdani knjigi si se posvetil Bartolu, ki je prvi uredil Jugove planinske spise in provokativno pisal o Jugovi smrti. Si našel kakšen dodaten uvid v Juga?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !