(Fotografija: Borut Peršolja)
Gledava se.
Polglasno govori tako,
kot da že dolgo
ni imelo stika s podplatom.
Samo z njim molčim
ko si nadenem kapo,
zaprem nahrbtnik
utrem pot in hodim.
Ko se vzpenjam,
me spodbuja
s svojo nagubano oporo.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Ko se spuščam,
zadržuje dih razpok
v senci oblačnega nepridiprava.
Ne smem biti površen,
vem, kje kraljuje razkošen stop,
vem, kje razmajano čaka,
da nanj odložim preveč odgovornosti.
Naj nanj naložim karkoli,
samo da začutim živ odriv.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Veliko površja je,
ki diha z mano in drugimi,
in drži pesti za lep razgled.
Veliko površja je,
ki ne sporoča nič.
Je tam samo zato, da je?
Ko se spuščam v dolino
in dovolim mislim,
da veselo švigajo,
preizkušam površje še za druge.
Novi koraki prihajajo.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.
