NAKLADA IN GORSKE NESREČE

Marko Marinko končuje študij sociologije kulture z diplomskim delom na temo novinarskih žanrov z naslovom Poročanje o nesrečah v gorah. Poslal mi je prošnjo za sodelovanje ter vprašalnik, ki ga z njegovim dovoljenjem poobjavljam skupaj z mojimi odgovori.

***
1. Kakšen način poročanja oziroma katere novinarske žanre ocenjujete kot naj primernejše za obravnavo nesreč v gorah? Kateri žanri, ki se uporabljajo v medijih, se vam ne zdijo primerni in zakaj? Zakaj ste takšnega mnenja?

Prednost bi dal interpretativnim zvrstem, pred informativnimi (če upoštevam členitev dr. Mance Košir). Ker pa brez informativnih ne gre, dajem prednost poročevalski pred vestičarsko zvrstjo. Vsekakor se mi zdi, da je sedanje povzemanje obvestil (in ne novic!) – zdi se, da večinoma kar po biltenu Uprave za zaščito in reševanje oz. portalu SPIN – z vsemi stvarnimi in pravopisnimi napakami vred, popolnoma neprimerno.


Večina nesreč v gorah se začne v dolini. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kako sami vrednotite novinarsko delo v tem pogledu? Kako v tem pogledu vrednotite dnevni tisk in internetne strani (npr. Delo inp.) in kako medije namenjeni širši zainteresirani javnosti (Planinski vestnik)?

Kakšne posebne razlike med različnimi medijskimi hišami (splet, časopisi, radio, TV …) ne opazim. Skupna značilnost praktično vseh je, da v Sloveniji nimamo novinarjev, ki bi (novinarsko) strokovno relevantno poročali o nesrečah v gorah. Žal to velja tudi za Planinski vestnik, ki – kot mesečnik (!?) – prevečkrat ostaja na površini (že) povedanega.


Vrh, ki ga ni brez korenin in debla. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Ali so načini ozaveščanja in edukativna raven ob tovrstnem poročanju pri nas na primernem nivoju? Kaj bi bilo potrebo izboljšati?

Ker nisem novinar, ne poznam celote njihovega delovanja. Zdi pa se mi, da je v ospredju predvsem želja hitro, hitreje, najhitreje informirati javnost o nekem dogodku v gorah in to na način, ki smo ga spoznali že pred drugo svetovno vojno. Takrat so (po nesreči Karla Tauzherja v severni steni Turske gore* mladega Petriča na grebenu Križ–Skuta) časopisni mediji (!) na primer Turistovski klub Skala preimenovali v TKS – trapasti klub samomorilcev.

O vzgojnem, učečem se pomenu novinarskih poročil nimam posebnega mnenja, saj nisem prepričan, da je to (resnična) naloga medijev. To je predvsem naloga civilne družbe (= planinske organizacije), šolskega sistema in družinskega gorništva.


Tenčica, ki zakriva pravo podobo gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzgojni vidik pa vsako leto predvidljivo vedno pride na dan v poročilih z novinarskih konferenc pred poletno sezono (grem stavit, da bo to v naslednjih 14 dneh … (Opomba: vprašalnik sem izpolnjeval junija letos)) in ob obilnem sneženju (povečana nevarnost snežnih plazov). Takrat se delijo univerzalni nasveti kar povprek, čeprav je danes motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč in generalne zapovedi (na primer o obvezni rabi gojzarjev) niti približno ne zaležejo več.

Stanje najbolje ponazori dilema: je »boljša« novinarska novica, ko se je deset gorskih reševalcev trudilo z enim ponesrečencem ali novica, ko en vodnik Planinske zveze Slovenije kot prostovoljec ves dan preživi v gorah z desetimi otroci, mladostniki in mladimi in jih usposablja za varnejše gibanje v gorah?


Poti ni? Pot je! (Fotografija: Borut Peršolja)

4. Je etika dovolj prisotna v poročanju, ko gre za tako specifično temo informiranja javnosti?

Verjetno je tu pomembna temeljna ločnica: če gre za popolnoma nakladni medij (ki »naklada« v polnem pomenu te besede in se hrani ter preživlja s totalno (raz)prodajo na trgu) ali pa za medij recimo »nacionalnega« tipa, ki ob delu spoštuje osnovne standarde novinarskega in javnega dela. Pri prvem tipu medijev etika vsekakor ni v ospredju. Pri drugem tipu medijev pa gre pogosto za splošno nerazgledanost, ki zato zahaja v stereotipnosti tipa »gore kot kraljestvo svobode«.


Nasmeh, ki izginja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zelo sem kritičen tudi do sprotnega, vestičnega pisanja neposredno vpletenih akterjev, večinoma samih gorskih reševalcev. Lep primer neustrezne prakse so številne »aktualne« novice na spletiščih postaj GRS. Od GRS pričakujem strokovnost “odnosov z javnostmi”, predvsem pa objektiven podatkovnik v skladu z gorniško doktrino oz. odgovore na vprašanja: KRAJ in ČAS nesreče, STANJE ponesrečenca, KJE je, KAKO je poškodovan in KDO je (slednje lahko izključuje osebne podatke, ne izključuje pa njegove zvrstnosti, gorniške usposobljenosti, izkušenosti …). Od GRS pričakujem strokovno, objektivno analizo dogodka, ki je namenjena pravi preventivi, ne pa zgolj polnjenju medijskih novic. Vendar je to samo izjema, ne pa pravilo.


Oglati robovi, mehki pogledi. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Na vašem blogu sem zasledil navodila za odgovorno medijsko poročanje o nesrečah v gorah. Predvidevam, da ste vi avtor teh navodil?

Da, jaz sem v celoti avtor tega besedila.

6. Na kakšen način ste prišli do takšnih zaključkov oziroma kako se izbrali poante, ki jih sporočajo? So bila takšna navodila tudi kakšna vodila za kakšen pravilnik, kodeks oziroma kam bi jih aplicirali sami?

Vodila so nastala kot del projekta Nacionalnega programa varnosti v gorah, ki ga sam pripravljam že nekaj let (in za katerega ne Planinska zveza Slovenije, ne Gorska reševalna služba Slovenije ne kažeta niti kančka zanimanja). Če boste vodila prebrali pozorno, boste na koncu našli tudi posvetilo. Slavkova smrt v gorah – in sprotno opazovanje medijskega poročanja o njegovi tragediji – je bila neposredni povod za mojo objavo.


Sladko, ki ni vedno sladko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sicer pa sem nekaj let shranjeval članke, do katerih sem prišel naključno (žal člankov nisem zbiral sistematično v vseh dosegljivih medijih) in sem sproti analiziral, kaj se dogaja.

Vodila so zato nekakšno ogledalo, odgovor na dejansko prakso, videno in prebrano v slovenskih medijih.

Vodil nikoli nisem želel preliti v nek pravilnik ali kodeks. Sem pa občasno poslal povezavo do besedila posameznim novinarjem ob njihovih člankih o nesrečah v gorah. Vendar niti v enem primeru nisem dobil nobenega odziva, prav tako pa kasneje nisem ugotovil kakršnegakoli upoštevanja ali spremembe piščevega odnosa – po prebranih vodilih.

Očitno smo v gorah res radi sami. Žal, tudi takrat, ko v gorah umremo.”

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

* Na napako me je po objavi opozoril Peter Mikša.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !