HVALEŽNOST. V IMENU GORA.

Sredi marca mi je Zdenka Mihelič, članica uredniškega odbora Planinskega vestnika, poslala e-pošto in sporočila, da pripravlja temo Udobje v planinskih kočah. Prosila me je za članek, v katerem bi se – v skladu z dosedanjimi mojimi stališči – opredelil o tej žgoči problematiki. Z Zdenkinimi upravičenimi uredniškimi posegi je članek objavljen v majski številki Planinskega vestnika.

Objavljam nelektoriran, uredniško nepreoblikovan in neskrajšan prispevek.

***

Berem svoje vodniške zapiske iz lanskega leta: triindvajset vodenih tur, obiskal sem deset slovenskih planinskih koč, v treh sem prenočeval. Skušam se spomniti, v kateri koči sem se počutil prijetno, kaj me je morda zmotilo.


Začetek poletne sezone. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dobro sem se počutil v koči, kjer sem spregovoril več kot nekaj vljudnostnih besed z oskrbnikom. Poslušal sem njegov pozitivni strah pred poletno sezono in naporna, a lepa doživetja iz prejšnjega leta. Hrana k sreči količinsko ni bila izdatna, bila pa je okusno pestra. Stranišča so bila čista, skupna ležišča pa zgleden primerek škripanja in kosmatega smrčanja. Zjutraj je bila na vratih jedilnice nalepljena sveža slikovna vremenska napoved in dovtip, da smo najlepši del dneva že prespali. Bil sem s skupino mladostnikov in glede zalog hrane namenoma s praznim nahrbtnikom. Znesek, ki sem ga pustil ob celotnem zajestku, je bil ustrezen tistemu, kar smo dobili, in tistemu, kar sem pustil več. Za planinske poti, za investicijsko vzdrževanje koče, za osveščanje obiskovalcev, za program društva.


Pomlad je že osvojila vrhove. (Fotografija: Borut Peršolja)

No, planinske poti do koče istega planinskega društva so po moji skromni oceni že desetletje očitno del nekega nadstandarda. Markacijskim hudim mravljicam, ki naj bi jih številni koraki obiskovalcev zbezali na plan, bi moral nekdo že zdavnaj povedati, da na veliko pestrost kamenja na poti, odpadlih vej in predolgih bližnjic ni treba biti ponosen. Njihova vnema žal ni odstopala od slovenskega povprečja. Kako potem aerobno doseči, kar je vedel že Jakob Aljaž: »Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.«

Na več kot polovici vodenih izletov in tur pa sem se planinskim kočam izognil, čeprav so bile vabeče oddaljene v uživaški, zlasti spustni razdalji. Izognil sem se jim zato, ker sem želel mir in ker mi gredo »tiste« koče na živce.


Iskanje iskalcev že najdenega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Skromnost planinske koče meni pomeni, da ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob rojstni gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, pa je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti.

»Tiste« koče nimajo nič od tega.

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega obiskovalca. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporablja (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove/lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Pohodništvo ni isto kot gorništvo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniški turizem zahteva od gosta, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem ne prispeva niti evra za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture. Zato pa želi posamezniku, ki nima gorniškega znanja, da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter urbanizirati neukročene gore.


Zastrtost pogleda ne pomeni, da tisto, česar ne vidimo, ne obstaja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Optimizacija ponudbe koče in pričakovanj obiskovalcev v skladu z gorniškim turizmom je najbolj občutljiva točka življenja vsake planinske koče. Pri tem morajo sodelovati lastnik planinske koče, oskrbnik ali najemnik in obiskovalci, ob odločni, čeprav le moralni podpori PZS. V navezi, ki se zaveda svoje odgovornosti in ki razume SKROMNOST gora.

***

Po vzponu na dvatisočak in odlično preživetima dnevoma je sledilo vodniško vprašanje, kaj je bilo peterici mulcev najbolj všeč na turi. V en glas so odgovorili: »To, da je Marcel pri taroku izgubil valat.«


Skupni imenovalec: korak. Samo to? (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “HVALEŽNOST. V IMENU GORA.”

  1. [...] Še zlasti meščanstva. Ki lačno uporabnega in stvarnega znanja o gorah in gorništvu, a s polnimi želodci na žlico množično zapušča slovenske planinske koče in polni blagajne planinskih [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !