ŠE JE PROSTOR

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo šest parov nogavic, ledeniška očala, busola M-49 in priznanje Mladina in gore.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Med nogavicami so štirje pari iz industrijske proizvodnje, dva pa iz domače, mamine štrikalnice. Industrijske nogavice so bolj ali manj enake, razlikujejo se predvsem po barvi in načinu tkanja stopalnega dela. Dolgo časa so bile na voljo – jaz jih imenujem – predvsem lovske nogavice. Kasneje so jih precej na hitro in v velikih količinah začele nadomeščati nogavice »ki nogam omogočajo popolno udobje in prileganje«.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Mamine nogavice so imele nekaj posebnosti: upoštevane so bile naročnikove želje, tako glede gostote vezenja, dolžine nadlahtnega dela, oblike stopala in seveda barve volne. Edina omejitev je bilo njeno znanje pretikanja in izdelovanja kite, kot edinega vzorca, ki ga je res, ampak prav zares obvladala do potankosti. Rdeče nogavice so bile namenjene zimski rabi: bile so dolge skoraj en meter (točno 97 cm) in na petah so bile dodatno ojačene z rumeno nitjo. Stegenski del se je končal z elastiko, ki je preprečevala njihov zdrs in nabiranje v hlačah/pumparicah. Usnjeni gojzarji tem nogavicam niso prišli do živega.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Modre nogavice pa so bile tako imenovane nadnogavice (ne pozabimo, da so bili to časi, ko smo v gojzarje obuli najmanj dvoje, če ne celo tri ali več parov nogavic). Imeli so tako funkcijo zmanjševanja trenja (in preprečevanja žuljev), kot tudi toplotno zaščito.

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Ledeniška očala sem kupil leta 1984 v znameniti športni/gorniški trgovini Schuster v Monakovem. Takrat sem prvič zares zapustil domovino in domače gore ter prvič v rokah držal nemške marke (denar sem dobil za birmansko darilo). Ker so bili pred nami, v domžalsko/nemški društveni izmenjavi, ledeniški vzponi na območju Rätikona (na meji med Švico, Avstrijo in Lihtenštajnom) so bila zaščitna očala ob cepinu in derezah nujna oprema.

To so bila nekaj časa moja edina sončna očala, zato sem jih ponosno nosil povsod – doma, na ulici, na morju, skratka tam, kjer je sijalo sonce (resnici na ljubo to ni bil nujni pogoj …). Njihova zanimivost je, da imajo usnjeno zaščito za nos, kar je mojemu izrazito orografskemu izrastku marsikdaj prihranilo opeklinsko rdečino. V uporabi so bila skoraj dvajset let, v celoti pa so ohranjeni vsi sestavni deli.


(Fotografija: Borut Peršolja)

***


(Fotografija: Borut Peršolja)

Busola M-49 je bila prvi uradni kompas rednih enot JLA. Do takrat so bili v uporabi predvsem trofejni kompasi iz druge svetovne vojne in predvojni, večinoma mornarski kompasi. Busolo M-49 so izdelovali v srbskem podjetju Teleoptik Zemun. Ta model je bil predhodnik kasneje izpopolnjenega in precej bolj razširjenega modela M-53, ki je bil v JLA v uporabi do njenega bridkega konca.

Točnega izvora, od kje se je busola znašla pri meni, nisem mogel ugotoviti. Menda je bila pri nas doma že od nekdaj, domnevno pa jo je v naše kraje s služenja vojaščine prinesel eden od maminih bratov. Tudi se ne spomnim, da bi jo sam kaj dosti uporabljal. Od malih nog sem bil navajen busole M-53 v trdi, usnjeni škatlasti zaščiti rjave barve. Tako je bila busola M-49 bolj kot ne v napoto ali kot pravijo na jugu »sakupljač prašine«. Ob prihodu v muzej je igla še vedno kazala na Zahodni sever …


(Fotografija: Borut Peršolja)

***
Priznanje Mladina in gore, najvišje priznanje za dosežke na področju vzgoje in izobraževanja planinske mladine, sem prejel jeseni leta 1998. Besedilo obrazložitve je prispeval Roman Ponebšek (obrazlozitev (PDF 158 KB)), kot predlagatelj pa Bojan Rotovnik, ki je kasneje tudi podpisal sklep o podelitvi in mi kot predsednik Mladinske komisije priznanje tudi izročil. (Pred menoj so to priznanje prejeli Jaka Čop, Boris Mlekuž, Franjo Krpač …)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Priznanje je bilo že ob podelitvi okvirjeno, zato je hitro našlo svoje mesto na zidu stanovanja. Preživelo je tudi selitve in je do lanske jeseni viselo na vidnem mestu.

Ob vsem dogajanju v zadnjih dveh letih sem sprva razmišljal, da bi priznanje enostavno vrnil Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije. Vendar sem ga – pa naj zveni še tako neskromno – dobil za tisto, kar sem v resnici (do) takrat tudi naredil. Ker pa način dela, program in vrednote Mladinske komisije in Planinske zveze Slovenije (oziroma ljudi, ki vodijo oba gorniška društvena uda) v zadnjem obdobju ne sovpadajo več s tistim, za kar sem si dolga leta in desetletja zavzemal, priznanje Mladina in gore ne odraža več svojega namena.

Samokritično sem ocenil, da so moja takratna »srčna« prizadevanja očitno zastarela do te mere, da sodijo na smetišče gorniške zgodovine = muzej. Ali zares sodijo tja, pa bo pokazal čas.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “ŠE JE PROSTOR”

  1. [...] Ponavljam še četrtič: [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !