SESTOP Z ODRA ZA ZMAGOVALCE

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pod vodstvom ministrice dr. Maje Makovec Brenčič ter generalnega direktorja Direktorata za šport dr. Bora Štrumblja konec lanskega leta objavilo predlog novega Zakona o športu (29. 12. 2015).

Zakon_o_sportu_predlog_29_12_15 (PDF 278 KB)

Glede na to, da je gorništvo po statutu Planinske zveze Slovenije, pa tudi sicer »športna dejavnost, povezana z gorsko naravo« je zakon o športu eden od pravnih okvirov, ki ureja »način izvajanja politike športa«.

Naj spomnim, da je bil obstoječi zakon o športu sprejet marca leta 1998 (Uradni list Republike Slovenije, št. 22, 20. 3. 1998) in da je na njegovi podlagi gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.

Objavljam uvodni, pojasnjevalni del članka. V drugem delu bodo objavljene tudi konkretne pripombe na predlog novega zakona.


Hodimo. Športamo. Družimo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Gorniško usposabljanje v planinski organizaciji obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj za različne oblike in področja gorniške dejavnosti ter za prostovoljno delo v celotni hierarhiji planinske organizacije.

Planinska zveza Slovenije ima že več desetletij razvit sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Razvijal in širil se je postopoma, učni programi, ki predstavljajo hrbtenico sistema, so nastajali v različnih časovnih obdobjih. Pripravljali so jih različni ljudje in skušali so zadovoljiti potrebe vsakokratnih hotenj v gorah. Sistem temelji na živi tradiciji in se stalno razvija, spreminja ter dopolnjuje. Trenutno ga sestavlja osemnajst (18) različnih programov.

Zanimivo je, da so nekateri učni programi že od samih začetkov ostali glede zasnove skorajda nespremenjeni (seveda se je posodabljala snov). To zgovorno kaže na premišljenost prvih korakov, o tesnem sobivanju tedanjih snovalcev programov z gorsko naravo in o pomembnosti prenosa tradicionalnega znanja o gorah naslednjim rodovom. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora.

Pomembna značilnost sistema je enotna doktrina. Enotnost teorije in prakse izhaja iz spoznanja, da so gore ene same in da je gorništvo celovita dejavnost, ki jo oblikujemo z različnimi vsebinami in oblikami dejavnosti. Doktrina je poenotena do te mere, da omogoča posamezniku, ki vstopi v sistem gorniškega usposabljanja, prehajanje čez različne ravni strokovnega usposabljanja ob upoštevanju predhodnega znanja, veščin in izkušenj. Osnova doktrine in temelj sistema je program Planinske šole (nastal leta 1969, zadnjič noveliran leta 2005), ki predstavlja osnovni standard kakovostnega in doživetij polnejšega gibanja v gorah.


Znanje, veščine in izkušnje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Enotnost je del racionalnega zavedanja o nujnosti sodelovanja in dopolnjevanja za uspešno delo planinske organizacije. Za nekatere učne programe velja, da so s svojo notranjo zasnovo in vsebino močno vpeti v planinsko organizacijo, pri nekaterih pa je ta povezava zelo ohlapna in jih v sistem veže zgolj formalna, načelna pripadnost isti organizaciji. Za zagotovitev minimalnih enotnih vsebinskih standardov je bilo v preteklosti treba urediti pristojnost komisij, za izboljšanje dela pa odpreti učinkovito sodelovanje s sorodnimi organizacijami ter s pedagoškimi in znanstveno raziskovalnimi inštitucijami.

Ena izmed najzahtevnejših nalog sistema je zagotavljanje kakovosti, kar naj bi dosegali s spletom organizacijskih in vsebinskih postopkov: od pretehtane izbire vodstev, spremljanja uresničevanja dogovorjenega učnega programa in stalnega vrednotenja doseženih rezultatov. Zaradi izboljšanja organizacije dela – pa tudi zaradi pravnih vidikov odgovornosti – so ključni zlasti trije koraki v spletu teh opravil: uvrstitev posamezne akcije v program dela, imenovanje vodstva ter končna verifikacija programa.

Vidna lastnost sistema je tudi njegova dinamičnost, ki se kaže v stalnem spreminjanju, razvoju ter dopolnjevanju. Spremembe se odražajo na vseh ravneh: od organizacijske, vsebinske do izvedbene. Gre za rezultat vsakokratnega razpoloženja in odnosa posameznika do gora, stanja v planinskih društvih, meddruštvenih odborih, Planinski zvezi Slovenije, pa tudi družbi v celoti.

Generatorja sprememb sta vsaj dva: razvijajoča se stroka posameznega področja in obiskovalci gora, ki jim znanje v gorah pomeni stalno vrednoto. Evalvaciji bi zato morali namenjati precejšnjo pozornost, ker na ta način pridobljene izkušnje, predloge in kakovostne rešitve lahko stalno in sproti vgrajujemo v učni proces.


Gorništvo je tudi del domovinske vzgoje. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Planinska zveza Slovenije ima tudi uveljavljen sistem licenciranja, ki velja za prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del prostovoljne, nepridobitne društvene dejavnosti. Vsi strokovni delavci se morajo po osnovnem usposabljanju v obdobju treh let obvezno udeležiti dodatnega/nadaljevalnega licenčnega usposabljanja.

Dodatno licenčno usposabljanje je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti v pridobljeni usposobljenosti. Nadaljevalno usposabljanje pa je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše usposobljenosti. V vmesnem obdobju pa morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti.

Vodenje vseh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.


Ali vodenje uči videti lepo? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poleg uveljavljenih, formalnih oblik gorniškega usposabljanja se v planinski organizaciji porajajo tudi nove (neformalne) oblike, ki se prilagajajo potrebam in željam ljudi po različno zahtevnem znanju o gorah. Te usposabljalne oblike ostajajo izven sistema, prav pa bi bilo, da bi jih sčasoma vanj vključili – kot del vseživljenjskega učenja.

Če sklenemo: naloga Planinske zveze Slovenije je zagotavljati pregleden, prepusten in z vzgojno izobraževalnimi cilji usklajen sistem gorniškega usposabljanja članov in nečlanov – obiskovalcev gora. Prav tako je njena naloga zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi.

Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Tako varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.


Usposobljenost vključuje vzgojenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Strokovnih kadrov nam je še pred dvajsetimi leti glede na število članov nedvomno precej primanjkovalo.

Planinska zveza Slovenije je začasno vlogo za določitev »ustrezne izobrazbo oziroma usposobljenost« desetih programov usposabljanj posredoval Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport 11. 1. 2000. Vloga je vsebovala naslednje programe usposabljanj:
- vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije,
- mentor planinske skupine,
- alpinist,
- alpinistični smučar,
- markacist,
- vodnik PZS kategorije A (Lahke kopne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture) in B (Zahtevne kopne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture) in D (Lahke snežne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), B (Zahtevne kopne ture) in D (Lahke snežne ture),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), D (Lahke snežne ture) in G (Lahki turni smuki),
- vodnik PZS kategorij A (Lahke kopne ture), B (Zahtevne kopne ture), D (Lahke snežne ture) in G (Lahki turni smuki),
- inštruktor planinske vzgoje,
- alpinistični inštruktor in
- inštruktor turnega in alpinističnega smučanja.

Strokovni svet Republike Slovenije za šport je vlogo obravnaval na 7. seji (17. 1. 2000) in pod točko 4. Obravnava programov usposabljanja za opravljanje strokovnega dela v športu po novi metodologiji sprejel sklep, da začasno, do 1. 6. 2000 potrjuje Programe usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva.


Kje se skriva šport? V črki O! (Fotografija: Borut Peršolja)

V začetku leta 2001 sta Planinska zveza Slovenije in Inštitut za šport Fakultete za šport Univerze v Ljubljani predlagala Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport, da v skladu s svojimi pristojnostmi, določi:

“navedene programe usposabljanja za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva:
strokovni delavec 1:
- Vaditelj orientacije Planinske zveze Slovenije in
- Mentor planinske skupine.

strokovni delavec 2:
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije A (Lahke kopne ture).
strokovni delavec 3:
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije B (Zahtevne kopne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije C (Zelo zahtevne kopne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije D (Lahke snežne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije E (Zahtevne snežne ture),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije G (Lahki turni smuki),
- Vodnik Planinske zveze Slovenije kategorije H (Zahtevni turni smuki) in
- Inštruktor planinske vzgoje.”

Strokovni svet Republike Slovenije za šport je vlogo obravnaval 17. 1. 2001 in potrdil vse predložene programe gorniških usposabljanj. Nekaj mesecev kasneje je Planinska zveza Slovenije v potrditev poslala še tri programe usposabljanj: Inštruktor športnega plezanja, Trener športnega plezanja in Trener športnega plezanja I. Strokovni svet Republike Slovenije za šport je te programe potrdil na 14. seji dne 20. 6. 2001.

Preglednica: Stopnje usposabljanja in izobraževanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva.

Značilnosti tega obsežnega ter z dolgoročnimi učinki zaznamovanega postopka, katerega rezultat so bili – prvič v zgodovini Planinske zveze Slovenije ¬– s strani države potrjeni gorniški programi, naslednji:
- v Planinski zvezi Slovenije smo pod okriljem tedanje Komisije za vzgojo in izobraževanje v letu 2000 opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili,
- postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja – v pripombah na predlog novega zakona pa se Planinska zveza Slovenije zavzema za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«),
- vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi – prehod na primer alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi UIAA) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.

Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.

Za Planinsko zvezo Slovenije je bila novost tudi že omenjena uvedba licenc, ki pa smo jih – ob pogajanjih z državo – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni zgodilo nikoli.


Na domačem terenu. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Sledila so skorajda rutinska (ne)potrjevanja programov vsakih nekaj let. Vmes se je področje usposabljanja – v okviru določil istega zakona! – korenito spreminjalo (»Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu«), vendar nobena od rešitev ni izboljševala stanja, temveč ga je samo še poslabševala. Na koncu je na primer obveljala rešitev, da je moral vsak nosilec usposabljanja sam potrjevati vsak program usposabljanja, zato je na primer Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani prenehala z usposabljanji mentorjev planinskih skupin, čeprav je to neposredno ali posredno počela desetletja.

***
Vprašanje pa je, zakaj je PZS svoja stališča objavila šele 22. marca 2016. Kaj nam želi PZS s tem sporočiti?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “SESTOP Z ODRA ZA ZMAGOVALCE”

  1. [...] Razgledi Piše in fotografira Borut Peršolja. « SESTOP Z ODRA ZA ZMAGOVALCE [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !